(O priliki nedavne katastrofe v Bernskih Alpah.)
Že januarja meseca smo v našem listu (članek »Gore s temne strani«) omenili smrtno nesrečo, ki je zadela dva iz največ obetajoče mlade alpinistične generacije, Sedlmayerja in Mehringerja. 3. septembra lansko leto sta vstopila v severno steno Eigerja, vrha v Jungfrauškem masivu (Švica). Dvakrat sta bivakirala; drugi dan jima je silen snežni metež skoro povsem onemogočil napredovanje. V metežu in ob strahotni godbi grmečih plazov sta vsa premrla preživela neskončno dolgo noč drugega bivaka. Tudi tretji dan je metež še divjal; s skrajnimi napori sta poskusila sestopiti. Bila pa sta že tako onemogla in izčrpana, da sta morala predati borbo. Zlezla sta v spalni vreči, zabila kline v led, se zavarovala pred padcem in legla ter zaspala za vedno. Metež je onemogočil reševalnim ekspedicijam delo. Šele čez več dni je znameniti letalski akrobat, polkovnik Udet, na 20 m razdalje z letalom raziskal vso steno ter ugotovil mesto, kjer sta ležali dve črni piki, trupli obeh ponesrečencev. Pozni letni čas ni dovolil, da bi plezalci spravili žrtvi proslule stene v dolino.
Šele, ko se je začela nova sezona, sezona l – 1936, je več vrvnih partij poskusilo priti do trupel. Najznamenitejši ledni izvedenci. in najboljši švicarski vodniki so bili med naskakovalci trdovratne stene. Do srede julija pa so vsi poskusi izpodleteli, namera, da bi spravili trupli obeh žrtev iz stene, se je vselej izjalovila. Gora je trmasto držala plen svoje krutosti v ledenem naročju. Že jeseni, septembra 1935, je bil na reševalno ekspedicijo, ki je hotela na pomoč Sedlmayerju in Mehringerju, z letalom priletel tudi znameniti münchenski plezalec Rudolf Peters, ki je bil v družbi s svojim prijateljem Meierjem v dneh 2. in 3. julija 1935 preplezal dotlej še nepremagano severno steno Grandes Jorasses v Montblanškem masivu. O tem podvigu je marsikdo od spoštovanih čitateljev gotovo že slišal, saj je Petersov tovariš Meier o turi celo v Ljubljani predaval. Petersu se je bil prejšnje leto, avgusta 1934, v steni Grandes Jorasses ubil njegov dolgoletni stalni plezalni partner Rudolf Harringer, toda zagrizeni plezalec kljub temu ni opustil boja z nasilno in okrutno steno. Dasi se je bil ob tisti priliki po nečloveških naporih (zmanjkalo mu je klinov, tako da je moral rezati kosce od svoje vrvi, delati iz njih zanke ter jih obešati okrog skalnih pomolov ter se s preostalo vrvjo, ki je postajala vedno krajša, spuščati preko stene), dasi se je po dveh bivakih, ki jih je prestal brez nočne opremo in v snežnem metežu, komaj rešil, je prihodnje leto, takoj, ko je spet le malo začelo kazati, da bo že čas za naskok, naskočil steno z novim partnerjem ter v 30 urah zmagal. Vse vrline, ki jih je Peters ob tisti priliki, ko se je rešil iz višine tisočih metrov od tal sam, s svojo lastno močjo, pokazal, njegovo dejanje dvigajo v prav prednjo vrsto alpinističnih podvigov in tudi človeških dejanj sploh, kar jih je le kdaj mogla zaznamovati zgodovina. Rešiti se iz položaja, ki je bil skoro stoprocentno popolnoma brezupen, to je čin, ki je zanj vsaka pohvala premajhna.
Ta Peters je takoj potem, ko je bil München obveščen o nesreči Sedlmayerja in Mehringerja, priletel v Švico ter naskočil steno dvakrat zaporedoma. Toda obakrat se je moral radi skrajno neugodnih snežnih in vremenskih razmer obrniti. Viharji so besneli nad grobom obeh plezalcev, plazovi niso pustili pogrebcem blizu. Tudi letos so že junija poskušale srečo številne odlične ekspedicije, toda z enakim uspehom kot jeseni Peters.
Tudi Peters sam je začetkom junija ponovno poskusil priti do Sedlmayerja in Mehringerja. Švicarsko časopisje se je ob vsakem takem poskusu široko razpisalo in ga po svoje komentiralo. Nazadnje so začeli prevladovati glasovi, da bi bilo boljše, če bi reševalci pustili trupli tam, kjer sta, saj ob vsakem ponovnem poskusu nosijo le svoje glave na prodaj. In res se je marsikatera od teh ekspedicij komaj rešila iz stene na varna, ravna tla. Nekateri glasovi so celo zahtevali, da bi vlada prepovedala naskoke na to usodno goro, če že ne za vedno, pa vsaj za to sezono, leto 1936., ki kaže presenetljivo visoko število smrtnih nesreč v vseh Alpah.
Po statistiki gre res večina letošnjih nesreč na rovaš slabega vremena. Spomnimo se n. pr. samo tragične katastrofe letos o binkoštih v Gesäuse! Ti glasi utegnejo imeti do neke mere prav, brez dvoma pa imajo v konkretnem slučaju Eigerjeve severne stene v Švici prav. Ne gre, da bi gorski vodniki, družinski očetje in redniki izpostavljali svoja življenja tam, kjer je smrt skoro več kakor neizbežna. In prav ti gorski vodniki, so vendar v prvi vrsti poklicani, da sestavljajo reševalne ekspedicije; drugi alpinisti se teh ekspedicij udeležujejo le kot amaterji, prostovoljno.
Do srede julija je bilo letos mir, edino po časopisih je od časa do časa izšla notica o Eigerju. Toda na žalost so švicarski vodniki le prekmalu spet morali nastopiti trnjevo pot svoje samaritanske dolžnosti, le prekmalu je moral spet prileteti z avionom Peters in ostala elitna münchenska plezalna garda. 1900 metrov visoka severna stena Eigerja, grozeča in kljubovalna, v led vkovana in s strmimi, mestoma zasneženimi skalnimi rebri poprskana, je zahtevala štiri nove žrtve, vse alpiniste modernega kova in odličnega glasu. Dva od teh, znamenita zmagovalca 1500 m visoke severne stene Aletschhorna, katero sta preplezala lani kot prva avstrijska plezalca Edy Rainer in Willy Augerer — sta jo naskočila že takoj v začetku letošnjega julija. Toda prišla sta le do drugega bivaka. Sprememba vremena ju je tretji dan pritisnila, da sta se vrnila na Kleine Scheideg.
Takoj za njima je poskusil naskok Monakovčan Zimmermann. Toda tudi ta se je moral brez uspeha vrniti. Med neprestanim bobnenjem snežnih, lednih in kamenitih plazov so partije riskirale skoro sleherno minuto svoje življenje. Proti prirodnim silam tudi najboljši tehnični pripomočki moderne tehnike niso mogli ničesar opraviti. Vse partije so se po dveh bivakih do skrajnosti izčrpane morale umakniti iz orjaške stene poražene, vesele, da so si ohranile življenje.
Štirinajst dni sta dala Rainer in Augerer gori mir. Toda svojega trdnega sklepa, da bosta še letos prišla gori do živega, niti za trenutek nista opustila. Čakala sta samo ugodnejšega vremena za ponovni naskok silovite, 3.975 m visoke gore. In tega sta po usodi tudi končno zares pričakala. Augerja in Rainerja je svetovno časopisje proglasilo za rajhovska Nemca, kar pa v resnici nista bila. Res je le, da sta morala bežati iz Avstrije ter sta v poslednjem času bivala stalno v Hessenu, v Bernske Alpe, nad Eiger, sta se odpravila preko Münchna. Sešla sta se v Avstrijcema Hinterstoisserjem in mladim, šele sedemnajstletnim Kurzem, ki pa je imel na svoji listi za prejšnjo sezono dolgo vrsto prvorazrednih vzponov, kljub svoji mladosti. Starost obeh vrvitev (Rainer—Augerer in Hinterstoisser—Kurz) se je gibala med 28 in 17 leti.
Slovenski dom, 4. avgust 1936
