Najprej morate pravilno hoditi, posebno če imate na turi, ki ste si jo vzeli v program, mesta, ki so za vaše moči zelo težka. Hodite vedno lepo počasi, tako da po dveh, treh urah hoje ne boste brez sape ter prisiljeni, da se vsakih pet minut usedete in počivate. Počasi in enakomerno hodite, delajte odmore le redko, zato pa naj bodo takrat daljši.
Ko se ustavite, nikar takoj ne sedajte preznojeni, mokri od potu na skalo ali kam v hladno senco. Ogrnite se in hodite s počasnimi koraki okrog mesta, ki ste si ga zbrali za počitek. Šele čez nekaj minut lahko sedete. Nikdar ne stopajte po prstih, vedno le s celim podplatom, potem boste sčasoma dobili tipično, zibajočo hojo planinca, na pogled nekoliko smešno: ko hodi, se v bokih maje z vsem gornjim telesom levo in desno vstran.
Izrabite v gruščnatem, strmem terenu vse ravne ploskve ob robeh steze. Na ta način in če boste znali obdržati tudi dosledno ves čas isti, počasno enakomerni tempo, boste lahko ure in ure hodili brez počitka ter prihranili moči za tista mesta, ki na vaši turi za vas pomenijo Ahilovo peto. Taka hoja seveda zahteva pravilno dihanje, ni pa se vam treba držati onih navodil, ki jih zanjo predvidevajo planinski učbeniki: da pri vsakem četrtem koraku vdihneš in v istem razdobju spet izdihneš. Ta tempo vdihavanja in izdihavanja se pomalem sam od sebe individualno izoblikuje ter vam koncem krajev takorekoč že pride v meso in kri. V glavnem si za začetek zapomnite to, da morate takoj ob nastopu ture, ko vas pot začne vesti v strmino, počasi in globoko dihati ter prav tako počasi tudi premikati noge.
Preden pridete na težja mesta, se skušajte nekoliko zbrati. Vsako filozofiranje — kakor: kaj bo, če to itd. — je povsem odveč in škoduje razpoloženju. Skale prijemajte lepo mimo, noge postavljajte trdno. Najslabše je mencanje na mestu (na primer: kam pa naj zdaj to nogo postavim). Neglede na to, da je tak mencač smešno podoben kokoši, ki brska po ognjišču, je njegovo počenjanje tudi nevarno. Mirno in odločno stopite, roke pritisnite k skali kjer se vam nudi prijem, nikar pa ne vlecite in se ne obešajte za skalne oprimke (če slučajno slabo stojite, se vam izdero in nesreča je tul).
Vselej se prepričajte, če je žica trdno pričvrščena, če klini drže, seveda ne boječe in malodušno, ampak s preudarno, mirno in odločno previdnostjo.
Na snežiščih je previdnost prav tako na mestu, skrajno škodljiva pa je neokretnost, ki se rodi iz strahu pred snegom. Če je sneg mehak, vam ni treba s cepinom sekati stopinj, ker isto delo opravijo čevlji, samo nekoliko bolj trdno morate stopiti. Cepin držite poševno na snežno vesino in sicer tako, da se snega dotika cepinova špica, oklo njegovo pa držite v eni roki. V trdem snegu si izkopljite stopinjo, paziti pa morate pri tem na držo telesa. Nikar se ne nagibajte boječe k snežni vesini, stojte lepo mirno in ravno. Le tako boste mogli v trdem in strmem snegu lepo naravnost prečkati snežišče, sicer bodo vaše stopinje kmalu začele držati poševno navzgor, če vam na snežišču spodrsne, potem si nikar ne skušajte pomagati s tem, da bi drsenje skušali ovirati z oklom in lopatico cepina. Na ta način bo vaš cepin kmalu ostal v snegu, ker se vam bo zmuznil iz rok, vi pa boste bliskovito drčali zdaj po hrbtu, zdaj z glavo navzdol in boste srečni, če boste iz vse stvari odnesli samo nekaj prask.
Skoro vse planinske nesreče pri nas, ki so se zgodile v zgodnji sezoni na raznih zasneženih krajih, je treba pripisovati napačni uporabi cepina pri padcu. Takoj, ko padete, morate z levico zgrabiti cepin čim bliže metalnega dela špice, prav nizko na lesenem delu cepina, z desnico pa vsredi med oklom in lopatico. Z levico pritiskajte kolikor imate moči v sebi, cepin ob snežno vesino. Edino ta način je uspešen, edino tako boste mogli že po nekaj metrih zavreli padec. Na posebno strmih snežiščih naj vas nikar ne bega, če se ne boste takoj po prvih metrih že ustavili. Vi samo pritiskajte na cepin kolikor morete in videli boste, da se bo drčanje zavrlo.
Če dobro ne poznate kraja, v megli rajši ne hodite ven, ampak ostanite lepo v koči.
Kadar vas preseneti nevihta, nikar ne iščite zavetja na grebenu, ampak vsaj nekaj metrov pod grebenom.
Če ste slučajno primorani prenočiti na prostem, oblecite takoj, ko se pripravljale na bivak, vso obleko, ki jo imate na razpolago. Kajti, ko se telo shladi in premrazi, mu nobena »rezerva« ne more več dati zadostne toplote. Če trgate planike, nikar ne glejte samo cvetov, ki rasto nad vami; cvet poglejte od tam, kjer dobro stojite, nato si zapomnite smer. Med plezanjem v smeri k cvetu pa imejte oči le za to, kaj je treba prijeti, na kaj je treba stopiti, katera skala drži itd. Na ta način se ne boste tako hitro zalezli v položaj, s katerega morate riskirati (kakor pripovedujejo: nisem mogel ne naprej, ne nazaj!).
To bi pa tudi v glavnem bili vsi dobromišljeni nasveti, ki bi vam utegnili priti v gorah prav — seveda v slučaju, da niste prehud turist ali morda celo plezalec. Pravemu turistu in plezalcu takih nasvetov ni treba, ker vesta, kaj morata ukreniti. Te vrstice so bile namenjene predvsem onim ljudem, ki gredo vsako leto le enkrat ali morda dvakrat v gore — in zakaj naj bi prav ta edinkrat zanje postale usodne, če jih dva, trije nasveti lahko obvarujejo pred nepremišljenostjo in napakami, ki bi se jim utegnile maščevati?
(Konec.)
Slovenski dom, 30. julij 1936
