Vsako leto zaznamujemo zelo številne gorske nesreče, ki se v veliko slučajih končajo s smrtjo. V poletnih mesecih prinašajo naši časopisi skoro redno kratke notice kakor: »Zopet nova žrtev Kamniških planin?«, ali »Smrtna nesreča v Triglavski severni steni« in podobno. Večinoma mlajši ljudje, ki so podjetnejši in drznejši od umirjenih, previdnih zrelih ljudi. Časopisi prinesejo nekrolog idealnega fanta, ki je obetal še mnogo, ki je že postajal opora osivelemu očetu in materi, pa je z razbitimi udi obležal v samotnem skalnem žlebu razorane stene. Gorske kavke so s svojimi prodirnimi klici opozorile rešilno ekspedicijo na mesto, kjer je ležalo nepremično, skaženo truplo. Roke so trgale encijan, rododendron, planike, možje so v vreči prinesli truplo nesrečnega fanta v dolino, sonce je sijalo kakor prej. Ko so peli pevci na gorskem pokopališču, je po odkritih glavah šaril veter, ki je prinesel razkošnega duha s prešernih pšeničnih polj. Edino beli, krstam podobni oblaki, ki so nepremično in otožno ležali na vedri nebeški sinjini daleč tam ob obzorju, so spominjali na smrt; na konec nekega življenjskega pota. Vsako leto se na ta način izteče nekaj človeških usod.
Zanimivo pa je, da prav one vrste, kjer bi najbolj pričakovali kakšnih nesreč, kažejo razmeroma zelo malo smrtnih primerov. Plezalci, ki skoro vedno, vsaj na prvenstvenih turah izpostavljajo svoja življenja smrtni nevarnosti, so začuda trdoživi; le redko, redko beremo v časopisih poročilo, da se je v tej in tej steni ubil ta in ta plezalec. Še redkeje, da bi se bila ponesrečila oba. Edini primer znamenitega in izkušenega plezalca, ki se je smrtno ponesrečil, poznamo v dr. Klementu Jugu, toda tudi ozadje njegove smrti je še do danes zagonetno in najbrž ne bo nikdar docela razjasnjeno. Treba pa je takoj pripomniti, da je dr. Jug plezal sam in sicer smer, ki še dandanes velja za zelo težko, potem, ko sta jo izvršila do konca naša plezalca Pavla Jesihova in Gostiša. Nesrečnemu primeru je pripisati dejstvo, da se je ubila partija Bračič-Brandt v severni triglavski steni, prav tako je tudi s Topolovcem, vendar bi v tem primeru prav gotovo očitali nekoliko neprevidnosti njegovemu spremljevalcu Dereggiju, ki svojega, še ne povsem izvežbanega tovariša ni navezal na vrv. Gotovo pa je Topolovčeve smrti bila kriva tudi nenadna vremenska sprememba, ki je oba plezalca zalotila sredi najtežjih mest, že blizu vstopa iz severne triglavske stene. Nekoliko pozneje se je na Turncu pri Šmarni gori smrtno ponesrečil še drugi član partije, Dereggi sam.
Vendar, kakor že rečeno, se plezalci le redko smrtno ponesrečijo. Večina smrtnih nesreč pri nas ne gre na rovaš sten, ampak se dogode na markiranih potih ali pa pri nabiranju planik. Največkrat je kakšne nesreče krivo strmo snežišče, ki ga turist ni bil vajen. Nekajkrat so se tudi odtrgale skale, ki so ubile turiste (spomnimo se samo tragične nesreče na Kočni!). Obilno deževje je razrahljalo skale, te so se oddrobile in tragično naključje je hotelo, da so prav v tem trenutku pasirali ogroženo mesto ljudje. Na vsak način je torej treba razlikovati med nesrečami, ki se jim s previdnostjo in po lastni moči da izogniti. Dostikrat je nesreče kriva neizvežbanost, nezadostno poznavanje terena, nezadostna oprema, prevelika predrznost kakor tudi čezmerna boječnost in plašljivost (»cagavost« kakor pravimo). Brez nadaljnjega pa lahko mirne duše zatrdimo, da je v ogromni večini nesrečnih slučajev, ki so se končali s smrtjo, tudi ponesrečenec indirektno nekoliko pripomogel k nesreči z enim od onih faktorjev, ki smo jih bili pravkar gori omenili. Vsi ti faktorji pa se dajo odstraniti, popolnoma eliminirati. Zato hočemo v naslednjem, da po svojih močeh pri tem eliminiranju sodelujemo, podati nekaj kratkih nasvetov, ki bodo marsikomu sedaj, ko je gorska sezona sredi polnega razmaha, prav gotovo dobrodošli, če se bo po njih ravnal.
(Nadaljevanje jutri.)
Slovenski dom, 29. julij 1936
