Kaj je danes alpinistična šola – in kaj ji (z)man(j)ka?
Če beremo (sicer vse bolj redke) prispevke na straneh alpinističnih odsekov, opazimo izrazito težnjo k plezanju nasvedranih smeri. Plezalci se na vse kriplje trudijo priti do in z navrtanega trupa Pasje glave, Centralna, Belačev steber, Gregorinova samevajo, pred Bergantovo pa je še cel kup možnosti za nove smeri …
Admir Andelić na Haj’ u stijenu! piše: Včasih se zdi, da se o kakovosti alpinističnih šol pogovarjamo šele takrat, ko se zgodi tak ali drugačen brezplačen prevoz. Ko se pokaže, da nekdo ni razumel osnov, da je nekdo mislil, da je plezanje samo igra na urejenem plezališču, ali da je nekdo verjel, da je »alpinist« postal po treh vikendih tečaja. Dolgoletni in izkušeni alpinist iz BiH, je v svojem zapisu povedal nekaj, kar bi morali slišati tudi drugje: alpinistična šola ni množična zabava, temveč resna vzgoja.
Naveza, Jasko in Mirnes Ramić, je začela tam, kjer začne večina: »mene je strah višine«. A strah ni ovira, če je šola prava. Če je šola prostor, kjer se ne igra, ampak uči. Kjer se ne hiti, ampak gradi. Kjer se ne išče všečkov, ampak znanje. Admir piše o tem, kako sta »vajenca« s trdim delom, vztrajnostjo in prenosom resne filozofije alpinizma postala naveza, ki »gura svoje meje«. To je (bilo nekdaj) bistvo šole: ne naučiti tehnike, ampak oblikovati človeka.
In na zgornje mnenje še, »kako se je kalilo jeklo« nekoč ter »njega dni« …
Zadnjič smo povzeli izvrsten vzpon, prvo ponovitev smeri Zaprti oddelek naveze Pintar-Primožič (PP) in na Petrovo (PP) pobudo dopisali, da je sedaj le še Smer norosti (nastala je leta 1986, naveza Knez-Frešer) v visoki senčni steni nad Zadnjico. Vprašali smo Danila Tiča, če kaj govorita z Marjanom. Pa je odpisal: »Na veselem četrtku sem ga vprašal, zakaj sta dala smeri ime Smer norosti? Dejal je, da sta dodala mladosti še norost, in tako je nastalo ime Smer norosti. Osebno mislim, da ime veliko pove.«
Vseh teh (uvodnih) besed je premalo, da bi napisali logično utemeljitev, v kateri bi dovolj opredelili (veliko) potrebo po zasebnih, skoraj individualnih alpinističnih šolah. Karo je sicer res poskušal z »akademijo«, a …
NOVOSTI OD TAM
Nova smer na severovzhodni steni Monte Agnèr: »La quasi diretta francese«
Dolomiti imajo (tudi) to nenavadno lastnost, da se velike stene med seboj oglašajo. Ko sta Léo Billon in Enzo Oddo po preplezani novi smeri stala na vrhu Civette, se je iz daljave oglasila še ena: Monte Agnèr, mogočni stražar nad dolino Primiero, s svojim slovitim severnim stebrom, najdaljšo klasično smerjo v Dolomitih, ki se v nebo dviga kar 1600 metrov.
A pogled francoske naveze ni obstal na stebru. Ujela ju je severovzhodna stena, več kot 1200 metrov visok apnenčasti amfiteater, ki se – podobno kot Civetta – zaključi v strmem, gladkem, skoraj neprehodnem vrhnjem ščitu. Po kratkem pregledu literature in skic sta ugotovila, da ni znane smeri, ki bi prečila ta zaključni zid.
Za Billona in Odda je bil to dovolj jasen znak: treba je iti pogledat od blizu.
Po udobni noči pod steno sta se 8.julija 2026 zjutraj podala v »ogromnega apnenčastega velikana«, kot sta ga kasneje opisala. Stena se je iz doline zdela strma, a od blizu je bila še bolj pokončna. K sreči je bil apnenec presenetljivo prijazen, poln naravnih oblik, ki sta jih lahko izkoristila za napredovanje.
Njuna 60‑metrska vrv se je razpletala v dolgih raztežajih, a občutek napredka je bil varljiv: stena je ostajala neskončna, kot bi se z vsakim raztežajem še bolj odpirala nad njima.
Po dolgem dnevu počasnega grizenja v steno sta končno dosegla mesto za bivak – tik pod vrhnjim ščitom, ki je bil glavni cilj njune raziskave.
Naslednje jutro sta se zagnala v gladki zgornji del, polna energije in radovednosti. A kmalu sta naletela na kline. Najprej sta pomislila na neuspešen poskus. A z vsakim raztežajem je postajalo bolj jasno: hodita po zaključku že obstoječe smeri.
Razočaranje je bilo kratkotrajno. Kakovost plezanja je bila izjemna, raztežaji logični, skala odlična. Čeprav nista prva plezala zadnjih metrov, je bila izkušnja vrhunska.
Billon in Oddo sta tako med 8. in 9. julijem preplezala novo linijo na severovzhodni steni Monte Agnèrja, ki sta jo poimenovala »La quasi diretta francese«. Smer je visoka 1200 metrov, z oceno do 7c, in poteka po izrazito logičnem sistemu razčlemb, ki vodi naravnost proti vrhnjemu ščitu.
Gre za pomemben dodatek v zgodovini plezanja na Monte Agnèr, ki se tako pridružuje velikim smerem, kot so: Diretta 4 Gatti (2019), Messner–Holzer (1967), La storia infinita (1990) in Iori–Andreoletti–Zanutti (1921)
Nova smer se umešča med najzanimivejše sodobne vzpone v Dolomitih, predvsem zaradi svoje logičnosti, dolžine in izjemne estetike. In kot sta zapisala sama: »Une nouvelle fois, à suivre!«
Pri Billonu in Oddu je to vedno obljuba – da se bo zgodba nadaljevala, da bo prišla na njuno pot nova stena, nova ideja, nova linija. Dolomiti pa, kot kaže, še vedno ponujajo dovolj prostora za domišljijo.
Male Capitale (VI+ / R2–3 / IV) – nova smer na Cima Brenta Alta
V Dolomitih di Brenta je junija nastala nova, izrazito alpinistična smer, ki po značaju, etiki in izvedbi sodi v tisti redki razred vzponov, kjer se prijateljstvo, logika stene in spoštovanje prostora združijo v celoto. Marco Fedrizzi, Marco Pellegrini in Francesco Salvaterra so na vzhodni steni Cima Brenta Alta odprli Male Capitale, 550‑metrsko smer, ki poteka med varianto Gadotti in legendarno Detassis, v enem najlepših kosov apnenčaste arhitekture Brente.
Male Capitale je bila preplezana v dveh dneh (13.–14. junij 2026), v popolnoma klasičnem duhu: od spodaj, v prostem plezanju prvega v navezi, brez enega samega svedrovca, z bivakom v steni, v visečih mrežah, ki jih sicer uporabljajo njihove hčerke.
Gre za smer, ki se v težavnosti giblje okoli VI+, z oceno R2–3, kar pomeni, da je opremljenost skopa, razdalje med varovanji pa zahtevajo izkušenega in zbranega plezalca. Po značaju je smer rahlo zahtevnejša od Detassis, predvsem zaradi redkejših možnosti za varovanje in bolj alpinističnega značaja.
Avtorji poudarjajo, da je smer nastala iz spoštovanja do stene: vzhodna stena Brenta Alte je prepredena z logičnimi prehodi, ki se odpirajo šele, ko se jim približaš od blizu. Sprva so želeli napasti osrednji previs – »mister strapiombo« – a so ga na koncu premagali z logiko, ne z močjo: obšli so ga in našli prehode, ki vodijo skozi sive plošče izjemne kakovosti.
Vsak raztežaj je bil »eden lepši od drugega«, pravijo. Ni ekstremov, ni cirkusa, ni nepotrebne agresije – samo čisto, raznoliko plezanje, ki sledi naravni liniji.
Posebnost vzpona je tudi tempo: naveza se je zavestno odločila za počasno, sproščeno plezanje, z velikimi nahrbtniki, polnimi hrane, nekaj grappe in tobaka. Bivak v steni je bil »najbolj zabaven del vzpona«, pravijo – viseče mreže, ki jih sicer uporabljajo njihove hčerke, so tokrat postale gnezdo treh odraslih alpinistov.
To je tisti redki tip vzpona, ki ga danes skoraj ne vidimo več: vzpon zaradi izkušnje, ne zaradi rezultata.
Smer Male Capitale ni povsem samostojna: raztežaji 10, 11 in 12 potekajo po obstoječem kaminskem sistemu, ki je bil večkrat uporabljen kot varianta Detassisove smeri. A to ne zmanjšuje vrednosti vzpona – nasprotno, kaže na spoštovanje do zgodovine stene in na zavedanje, da se v Brenti nove smeri pogosto prepletajo s starimi.
Kdor išče čisto alpinistično izkušnjo, brez svedrovcev, brez bližnjic, v steni izjemne kakovosti – bo v Male Capitale našel prav to.
Goldfinger 007
V Bernskih Alpah se je nastala smer, ki že po prvih odzivih diši po klasiki. Goldfinger 007 ni le nova linija, temveč celovit alpinistični dogodek: odmaknjen, estetski, tehnično zahteven in zgodovinsko zanimiv. Smer poteka po izrazitem, samostoječem zobu Schwarze Schopf, predvrh Espaltehora (Gspaltenhorn 2986 m), v severovzhodni steni nad Isenfluhom – tam, kjer se alpska divjina sreča s športno natančnostjo.
Ime se je ponudilo samo: ko plezaš v neposredni bližini Schilthorna, doma Piz Glorie, je James Bond skoraj obvezen član naveze.
Smer – tehnični podatki in značaj
Ime: Goldfinger 007
Višina: 380 m
Ocena: 7b+ (6c obv.)
Opremljenost: dobra do zelo dobra
Avtorji: Adrian Voegeli, Andy Klaus, Peter Gobet
Leta nastanka: 2023–2026 (plezano od spodaj)
Vstop: ~2150 m, severovzhodna ekspozicija
Spodnji del smeri je izjemno lep: čist, oster, kompakten apnenec, ki spominja na najboljše športne stene v Alpah. Zgornji del pa se prevesi v bolj alpinističen značaj – branje terena, občutek za skalo, previdnost in zavedanje, da je stena tam že dolgo pred nami.
Opremljenost je po besedah avtorjev »dobro do zelo dobro«, kar pomeni, da je smer športno zasnovana, a ne sterilna. Prva dva raztežaja sta po dežju lahko mokra, višje pa stena hitro presuši.
Zgodovinski kontekst
Schwarze Schopf ni nepopisan list. Leta 1980 so ga preplezali Hannes Stähli, Martin Grossen in Edi Bohren po divji, neopremljeni liniji. Med spustom po vrvi po Goldfingerju se še vedno vidi enega njihovih starih klinov – droben, a lep stik med generacijami, ki povezuje pionirsko obdobje z današnjim športnim alpinizmom.
Dostop – alpska logistika
Dostop je del izkušnje in zahteva nekaj načrtovanja:
Iz Isenfluha s kolesom do parkirišča (1 h 30 min), peš do parkirišča (1 h 20 min)
Z avtom; plačljivo do ograjenega parkirišča pod točko 1697, dnevna vinjeta: 30 CHF (Alpschaft ali BEO Helikopter, Lauterbrunnen)
Z javnim prevozom iz Lauterbrunnena preko Grütschalpa (1 h 10 min do parkirišča), iz Isenfluha preko Sulwalda (1 h do parkirišča). Od parkirišča je do vstopa 50–70 minut po markantnem grebenčku in sistemu možicev.
Ocene – odprte za dialog
Avtorji poudarjajo, da so ocene morda še predmet finih popravkov. To je pri novih alpskih športnih smereh običajno: stena se pleza, smer se živi, ocene se izpilijo. Povratne informacije so dobrodošle.
Stonewall: nova velika zgodba na Tsaranoro Atsimo
(Madagaskar, Manuel López & Alex Úbeda, julij–avgust 2026)
V dolini Tsaranoro je vsaka stena videti kot obljuba. Granitne plošče, ki se dvigajo v nebo, so tako čiste, da se zdi, kot da jih je nekdo poliral z namenom: da bi plezalci od vsega sveta prišli preverit, koliko drži njihova domišljija. Manuel López in Alex Úbeda sta julija 2026 tej domišljiji dodala novo poglavje – Stonewall, 500‑metrsko linijo na južni steni Tsaranoro Atsimo, splezano v dveh dolgih, vročih, napornih dneh, z nekaj žrtvami bogovom granita in veliko mero trme.
Po nekaj klasikah – Out of Africa, Le Crabe des Pinces d’Or – sta začela gledati steno z drugačnimi očmi. Na južni strani sta našla ploščo, skoraj popolnoma gladko, posuto z drobnimi strijami, komaj toliko, da se da stati. Alex je rekel: »Tam greva.« Manolo je pomislil: »Tam? Res?« In sta šla.
Prvi dan: ko baterija postane daritev bogovom
S seboj sta vzela metulje, nekaj klinov, vrtalnik, 250 metrov vrvi in optimizem. Klinov nista uporabila nikoli. Prvih pet raztežajev je steklo kot po maslu – črn, grob granit, neverjetna aderenčna plošča, kanalete, ki jih je izdolbla voda. Potem pa: baterija odleti v dolino, sveder izgine, konica svedrovca se žrtvuje bogovom Tsaranoroja.
Ko se je dan končal, sta imela pod seboj pet raztežajev, prazne baterije in povabilo na večerni barbecue. Problem barbecueja? Naslednje jutro je treba vstati ob zori.
Drugi dan. Zjutraj sta ugotovila, da je ost ostala v vreči – na tleh. Manolo je šel dol. In gor. In dol. In gor. Skupaj 500 metrov žimarjenja, še preden je videl kavo.
Potem se je Stonewall pokazal v polni resnosti: 60 metrov, 7b+, devet svedrovcev, zajeda, ki te prisili v ples med aderenčno ploščo in ozko poko, mesto, kjer se ne da ustaviti, kraj, kjer se ne smeš ustaviti.
Alex je s stojišča gledal navzgor in se spraševal: »Je res tako težko?« Ko je poskusil, je dobil odgovor: »V Murcii tega ni.«
Sedmi raztežaj je bil nagrada – prečnica v plošči, nato globlja zajeda, skoraj kot kamin. Osmica in devetka sta tekli v ritmu, ki ga poznaš le na Tsaranoroju: aderenčna poezija, granit, ki te drži, če ga spoštuješ, in svedrovec, ki je tam, kjer se je dalo vrtati, ne tam, kjer bi si želel.
Ko sta prišla na konec devetega raztežaja, sta ugotovila, da je stena daljša, kot sta mislila: ne 400, ampak 500 metrov. In ker ne marata smeri, ki se končajo pred vrhom, sta dodala še 300 metrov do vrha Atsima.
6. avgusta sta se vrnila, da prosto splezata še peti in šesti raztežaj. Tokrat sta poznala vsak gib, vsak stop, vsak runout. In vseeno sta se na nekaterih mestih spet vprašala: »Kaj sem si mislil, ko sem dal svedrovce tako narazen?« A na koncu sta uspela. Projekt zaključen.
Stonewall – tehnični podatki
Višina: 500 m
Št. raztežajev: 9
Najvišja ocena: 7b+ (6. raztežaj)
Obvezna: ~7a
Značaj: aderenčna plošča, kanalete, tehnična in vzdržljiva plezarija
Oprema: svedrovci, razmeroma redko; metulji skoraj niso potrebni
Senca: cel dan
Dostop: ~1 h 15 min iz Camp Catta
Spust: dvojna vrv
Durmitor: nova smer – Direktno na Đevojku v južni steni Đevojke (Soa)
20. avgusta 2026 je naveza Dejan in Rajko Popović preplezala novo smer Direktno na Đevojku, 320 m, z ocenami VI / V, v času 7 ur.
V smeri je ostalo 14 svedrovcev s sidrišnimi ploščicami ter 4 trakovi, kar bo prihodnjim ponavljalcem močno olajšalo orientacijo in varovanje. Linija poteka po izrazito kompaktni skali, z zmerno težkimi mesti, logičnim potekom in ključnimi deli opremljenimi z varovanji. Pristop je kratek, izstop pa vodi na vrh z izjemnim panoramskim pogledom na osrednji Durmitor, sestop pa je varen po markirani planinski poti proti Zelenemu viru.
Avtorja smeri poudarjata, da se med številnimi lepimi smermi prav ta izdaja kot ena najboljših, ko se upošteva celota: kakovost skale, smerni potek, opremljenost, ambient in logistika.
VZPONI OD TAM
Martin Žumer: teden na granitu, ki pokaže, zakaj je Chamonix še vedno svetovna prestolnica alpskega plezanja
Martin Žumer je v Chamonixu preživel teden, ki ga lahko razume le nekdo, ki je že kdaj plezal po tamkajšnjem granitu: stalno menjavanje sten, iskanje najboljših razmer, jutranji dostopi, popoldanski spusti, in tisti občutek, ko se dan zaključi z novo preplezano klasiko.
Skupaj z Dannom sta se premikala med različnimi obrazi Mont Blanca in izkoristila vse, kar jima je ponudila sezona – od sončnih razmer na visokih stolpih do stabilnega vremena na nižjih stenah. Rezultat je niz smeri, ki povezujejo tradicijo, estetiko in tehnično zahtevnost chamoniškega plezanja.
Grand Capucin – Swiss Route / O Sole Mio, 6b+ Ikonični granitni stolp nad ledenikom du Géant. Čista linija, popolna skala, klasičen občutek Capucina.
Pointe Adolphe Rey – Voie Gervasutti, 6a+ Zgodovinska smer, ki jo je odprl eden največjih alpinistov 20. stoletja. Stabilna, elegantna, z značilnimi razpokami.
Aiguille du Peigne – Rebuffat–Mazars, 6c Tehnično najzahtevnejši dan tedna. Peigne vedno zahteva natančnost, ritem in dobro branje skale.
Aiguille de Blaitière – Nabot‑Leon + Osez Joséphine, 6a Dvojna kombinacija, ki poveže dva obraza Blaitière. Dolg dan, a izjemno lep.
Aiguille de l’M – Voie Ménégaux, 6b Kratka, a izjemno estetska smer. Pogosto spregledana, a vredna vsakega metra.
La Maladière – Indiana Jaune, 6b+ Za zaključek še plezanje nad jezerom, z razgledi, ki jih Chamoniška dolina ponuja le redkim stenam.
Martin je zapisal še, da je bilo »resnično zadovoljstvo voditi motiviranega plezalca skozi tak teren – še posebej, ko lahko vsak dan odkljukaš novo smer.«
To je (najbrž) bistvo dobrega (alpinističnega ali gorskega) vodništva: kombinacija znanja, občutka za razmere, branja človeka, ki ga vodiš, in sposobnosti, da iz dneva iztisneš najboljše.
TABORa
AO Kranj v Gesäuse
V prvih dneh tabora (12. do 16. avgust 2026) sta Jože Gašperlin in Urh Mur na Kalblingu preplezala smer Direkte Westwand – varianta (V, A1, 200 m), medtem ko sta Miha Zaletel in Matevž Maček v isti steni opravila vzpon po Herbst‑Scholz (IV+, 285 m).
V petek so se naveze razpršile po stenah nad kampom. Miha Zaletel in Matevž Maček sta na Planspitze splezala Plattensprint (VI+, 370 m). Tina Uranič in Robert Skumavc ter Žiga Šušteršič in Jože Gašperlin so na Peternschartenkopfu opravili vzpon po Nordostwand (V–, 450 m). Na Rosskuppe sta Matej Benedik in Uroš Oblak preplezala dolgo in izpostavljeno smer Rosskuppenkante (VI+, 590 m).
V soboto sta Aljaž Zupan in Urh Mur na Kalblingu izbrala smer Gämseweg (IV, 200 m).
Zadnji dan tabora so se vsi udeleženci znova zbrali pod stenami Kalblinga. Aljaž Zupan, Urh Mur in Jože Gašperlin so preplezali 340er Steig (IV–, 200 m). Tina Uranič, Robert Skumavc in Žiga Šušteršič so opravili vzpon po Herbst‑Scholz (IV+, 285 m). Miha Zaletel in Matevž Maček ter Matej Benedik in Uroš Oblak pa so se lotili zahtevnejše Westwand direkt (VI+, 200 m).
Tabor mladih alpinistov na Kamniškem sedlu 2026
Med 2. in 5. julijem je potekal začetni alpinistični tabor, ki se ga je udeležilo 18 mladih alpinistov iz 10 odsekov. Glavni cilj tabora je bil usposabljanje za pravilno nameščanje varoval, predvsem klinov, ter pridobivanje samozavesti pri plezanju v vodstvu.
Udeleženci so pod vodstvom Janeza Tonija in ekipe izkušenih inštruktorjev (Boris Sedej, Marjan Kozole, Peter Hrovat, Vid Vilhar, Sandi Kelnerič, Matej Balažic, Janko Oprešnik, Miha Habjan, Matej Gorenšek, Andrej Jež) štiri dni plezali v Brani, Planjavi in Mali Rinki, se učili tehničnega plezanja, izdelave sidrišč ter ocenjevanja kakovosti skale. Mnogi so prvič samostojno postavili sidrišče ali vodili raztežaj.
V smereh so zamenjali tudi več dotrajanih klinov in ojačali sidrišča, ob podpori Komisije za alpinizem.
Udeleženci tabora: Rebeka Anžič, Miha Matovinović, Kristina Koncilja, Mija Jan, Alja Sidar, Eva Bevk, Katja Dolinar, Nickolas Ržišnik, Gašper Glinšek, Katja Babič, Anja Maver, Irena Bogataj, Lina Jarkovič, Nejc Jeraj, Tadej Grof Semenič, Eva Nared, Maja Medved, Ana Ogrin.
VZPONI OD TOD
Centralni steber v Rogljici
Jakob Šturm in Marčun … sta v Centralnem stebru Rogljice (prvi plezali: Miha Arih, Janez Brojan in Maks Dimnik 26. julija 1940) opravila lepo, a zahtevno turo, ki ju je že na dostopu presenetila z dvema najdbama: kosom železne lupine bombe in delno zasutim modrim padalom, ki najverjetneje pripada nesreči BASE skakalca na Rakovi špici. Prav bi bilo, da profesionalni uslužbenci Triglavskega narodnega parka sami (ekološko lastnonožno in lastnoročno) poskrbijo za takšne ostanke – evidentirajo, odstranijo in ne prepustijo naključju, da jih najdejo plezalci.
Smer je plezalcema ponudila: dober začetek v kompaktni skali, deset klinov (nekateri zelo zanimivi), zahteven orientacijski spodnji del, podrt zgornji del, kjer se skala drobi v roki, detajl v strmi zajedi z dvema klinoma in dobrimi mesti za metulje.
Z orientacijo sta si pomagala z utrinkom Gašperja in Miha. Sestopila sta na Kriške pode, naslednji dan pa čez Zadnjico in Vršič – ravno prav, da sta ujela spominsko mašo v Krnici.
Če ima kdo kakšno vedenje o izvoru »teh izvirnih in muzejskih klinov« (profilov in železniških žebljev – trnov ali konic in vezav) v tej smeri, pa pripišite spodaj ali pa pošljite še kakšno fotografijo, da vprašamo še koga, …
Planja – Mansarda
Tine Cuder in Erik Pavusa
Hana Zelič in …
Mali Oltar – Andraz Egart
ODPRAVE
Češko-slovaška odprava na Bhagirathi III: Krasňanský, Buček, Mikušínec in Nesvadba ciljajo na »Stairway to Heaven«
Alpinistična ekipa je 19. avgusta 2026 odletela v Indijo, v Garhwalske Himalaje, kjer stoji eden najlepših, a tudi najtežjih granitnih stolpov v celotnem pogorju: Bhagirathi III (6454 m). Cilj odprave je ambiciozen, jasen in tehnično izjemno zahteven: napraviti in prosto preplezati smer Stairway to Heaven na juhozahodnem stebru, linijo, ki že več let buri domišljijo najboljših alpinistov.
Odpravo sestavljajo: Martin Krasňanský, Tomáš Buček, Michal Mikušínec,Pavel Nesvadba (CZ), ter treker Zolo Demján – ja, tisti Demján, ki je že večkrat spremljal slovaške in češke ekipe v Himalaji.
Člani se dobro poznajo, večkrat so skupaj plezali v velikih stenah in imajo izkušnje z Tranga in drugih himalajskih odprav. To ni naključna naveza, temveč skupina, ki je že dokazala, da zna delovati v ekstremnih razmerah.
Martin Krasňanský je bil v smeri Stairway to Heaven že leta 2019, a se je moral naveza obrniti pod lažjim terenom, ki vodi proti vrhu.
»Držte nám palce!« so zapisali pred odhodom.
BALVANI
Balvani v in nad strugo Proška
Zgornji del doline Kamniške Bistrice je skozi čas doživel in živi dokaj različno plezalno dejavnost. »Gužvanje« po balvanih ima v Koncu in Kotu že kar precej dolgo tradicijo. Različna velikost balvanov, ki se tod najdejo v izobilju, ponuja za vsakogar nekaj. Nekaj največjih je (dobesedeno) prevrtanih in (ovešenih s pozabljenimi sistemi) omogočajo plezanje z varovanjem, večina pa jih je klasično balvanskih. Nekaj res lepih primerkov (tudi suša ima ponekod svojo dobro plat) je pred nedavnim »plezalsko odkril« Žiga Oražem, alpinist, gorski vodnik, dolgoletni plezalec in s temi nazivi je potrebno gledati tudi na lepe »akcijske« posnetke sicer (dokaj) nevarnega početja …
UMETNO PLEZANJE
Mary Catherine Eden: »Veliki betonski nosilci in dolge konstrukcije. Se bom kdaj upokojila od takšnih poči? Ne, …!«
ALPINISTIČNA ŠOLA
FESTIVALa ALPINIZMA
Janez Toni: »Festival alpinizma 2026 se bliža – tokrat bo 1,5-dnevni! Rezervirajte si 2. popoldan, 3. oktober, posamezniki tudi 4. oktober 😂 Se vidimo v Ospu!«
Piolets d’Or 2026: svetovna alpinistična nagrada se po desetletju vrača v Oisans
Deset let po nepozabnem dogodku v La Grave–La Meije se Piolets d’Or – najprestižnejše svetovno priznanje za alpinistične dosežke – znova vrača tja, kjer se duh modernega alpinizma prepleta z zgodovino evropskih sten.
Med 21. in 25. oktobrom 2026 bosta Saint‑Christophe‑en‑Oisans in La Bérarde gostila praznik svetovnega alpinizma, ki bo v osrčju Haut‑Vénéona združil najboljše alpiniste, odprave, mislece in ustvarjalce gorskega sveta.
Oisans je eden od krajev, kjer se je oblikovala identiteta modernega evropskega alpinizma: divje doline, ledeniški cirki, granitne stene in zgodovinske smeri, ki so zaznamovale generacije. Leta 2016 je bil dogodek v La Graveu izjemen – ne le zaradi nagrajencev, temveč zaradi vzdušja, ki ga lahko ustvari le kraj, kjer se alpinistična kultura živi vsak dan.
Vrnitev Piolets d’Or v ta prostor je zato več kot simbolična: je poklon tradiciji, ki jo nagrada predstavlja, in hkrati odprtje novega poglavja.
Piolets d’Or ostaja dogodek, ki ne slavi le vrhunskih vzponov, temveč tudi etiko, slog, inovativnost in spoštovanje gorskega okolja. V Oisansu bo to še posebej izrazito: – srečanja z nagrajenci in ekipami, – predstavitve najpomembnejših vzponov leta, – pogovori o prihodnosti alpinizma, – projekcije, razstave, druženja v La Bérarde, kraju, ki je že sam po sebi simbol gorskega življenja.
Obe vasici sta že desetletja izhodišče za vzpone v masivih Écrins. Gostiti Piolets d’Or pomeni sprejeti svetovno alpinistično skupnost v kraj, kjer se tradicija in sodobnost srečata na pragu velikih sten.
ID
