Alpinistične novice 16/2026

Razmere v velikih klasični alpskih stenah, ki smo jih videvali na družabnih objavah alpinistov v preteklem tednu, so prikazovale skoraj suho stanje. Nekoč tudi bela severna stena Matterhorna je sivorjava, ledu za vzorec …

Luka Lindič in Gašper Pintar: velikonočni povratek v igro na severni steni Les Drus

Nekaj besed o bodoči organiziranosti alpinistov v Sloveniji najdete tudi tukaj

NOVOSTI

Nova smer v severni steni Grandes Jorasses: Jorassique Pâques (1100 m, M7, A3)
Človek bi dejal, da je v tej steni že vse splezano, a novi val pravi drugače …
»We were looking for a line, but we found much more.« S temi besedami je ekipa štirih mladih alpinistov opisala odpravo, ki je prerasla v nekaj več kot zgolj iskanje nove linije v eni najznamenitejših sten Alp.
Med 3. in 6. aprilom 2026 so Arthur Poindefert, Pierre Girot, Hugo Peruzzo in Killian Moni preplezali novo, približno 1100‑metrsko smer v severni steni Grandes Jorasses, ki so jo poimenovali Jorassique Pâques. Ocena smeri je M7, A3 (obvezno).
Projekt je bil zanje izjemno pomemben — ne le zaradi velikosti stene in zahtevnosti vzpona, temveč zaradi vsega, kar je predstavljal: strast, prijateljstvo, raziskovanje in vztrajnost.
Po prvem poskusu decembra je ekipa čakala celo zimo, da se razmere znova postavijo na njihovo stran. Ko se je odprlo novo okno, so se vrnili v steno, opremljeni s portaledgi, G7 orodji, precej negotovosti in predvsem skupnim sanjam.
Vzpon je trajal več dni in potekal v duhu sodelovanja — kot poudarjajo sami, je bila to predvsem zgodba o ekipi, ne le o novi smeri.

Nova prvenstvena smer na Mt. Dickeyju: Rousseau, Marvell in Cornell in »Heavy is the Hand«
Ameriški alpinisti Alan Rousseau, Jackson Marvell in Matt Cornell, dobitniki zlatega cepina 2024, so konec marca v aljaški Centralni Kordiljeri splezali novo, izjemno zahtevno linijo na južni steni Mt. Dickeyja. Smer, ki so jo poimenovali Heavy is the Hand (1.500 m, WI6+, M6+, A1), Rousseau opisuje kot »najbolj vzdržno ledeno smer, kar sem jih kadarkoli plezal«.
Rousseau priznava, da je na sistem lednih trakov v južni steni prvič pomislil že pred petnajstimi leti. Enako sta linijo opazovala tudi Cornell in Marvell, še preden so začeli plezati skupaj. Vsi trije so imeli z Mt. Dickeyjem že bogato zgodovino: leta 2019 sta Marvell in Rousseau na vzhodni steni splezala Ruth Gorge Grinder, leta 2023 pa je ista trojica tam dodala še smer Aim for the Bushes.
Toda južna stena je ostajala neuresničena želja — do letošnje pomladi.
Vzpon je potekal 27. in 28. marca. Po hitri dostopni etapi so se povzpeli po snežnih žlebovih do izrazite linije lednih zajed, ki je predstavljala glavni tehnični del smeri. Že zgodaj so opustili idejo o enodnevnem poskusu: led je bil marsikje tanek, krhek in izpostavljen soncu, kar je zahtevalo počasno, natančno in psihično zahtevno plezanje.
Najzahtevnejši raztežaji so vključevali kombinacijo WI6+, M6+ in občasne odseke A1, kjer je bilo treba iskati improvizirane rešitve. Po celodnevnem plezanju so bivakirali v steni, naslednji dan pa nadaljevali skozi nepredvidljiv teren do izstopnih snežišč.
Do samega vrha jih je ločilo še približno 450 metrov globokega, napihanega snega, ki je zahteval počasno in previdno napredovanje. Na vrh so stopili ob 18.30.
Sestop po zahodni strani je bil bistveno hitrejši in jih je v nekaj urah pripeljal nazaj v tabor. Smer je zaradi kombinacije dolžine, izpostavljenosti in zahtevnosti primerljiva z najtežjimi modernimi alpskimi vzponi v Aljaški.
Rousseau je v poročilu za Alpinist zapisal, da je bila smer »polna negotovosti od prvega do zadnjega raztežaja« in da so se večkrat spraševali, ali bo sploh mogoče najti prehod skozi naslednjo dolžino vrvi.
Cornell, Marvell in Rousseau so v zadnjih letih postali ena najmočnejših navez v sodobnem alpskem plezanju. Poleg prvenstvenih smeri na Mt. Dickeyju so leta 2022 v 21 urah in 25 minutah preplezali tudi znamenito Slovak Direct na Denaliju, kar je bil takrat najhitrejši znani čas.
Heavy is the Hand je nova potrditev njihovega mojstrstva — in še en dokaz, da Mt. Dickey ostaja eden najresnejših in najbolj navdihujočih vrhov v aljaški divjini.

Nova smer Fay Manners in Elle Wright na Tête de Biselx
Fay Manners in Ella Wright sta 3. in 4. aprila 2026 v severovzhodnem ostenju Tête de Biselx nad ledeniškim platojem Trient preplezali novo mešano smer La Muse du Trient (M7, 320 m). Stena ima le malo zabeležene zgodovine, večinoma sledi umikov, zato je prvenstvena linija v sodobnem mešanem slogu redkost.
Plezalki sta se odločili za popolnoma tradicionalen pristop, brez svedrovcev in brez puščanja sledi, v duhu smeri, ki jih je na severni strani leta 2017 odprl Simon Chatelan. V dveh dneh sta preplezali raznoliko, vzdržljivo linijo z dvema izrazitejšima raztežajema okoli M7 ter številnimi tehničnimi prehodi med njima.
Vzpon je potekal v odličnem vzdušju; Manners poudarja, kako naravno je bilo plezati z Wright, ki je znana po svoji natančni, tehnični mešani tehniki. Ime smeri, La Muse du Trient, je poklon ustvarjalnemu procesu in spreminjajočim se razmeram v masivu, ki odpirajo nove možnosti za sodobno mešano plezanje.

Prvenstvena smer Zavidni profil na Biokovu
Tin Cvitković in Ivan Lovrinović sta na Malem Borovcu na Biokovu preplezala novo prvenstveno smer Zavidni profil (VII, A2 / V+, 155 m). Vzpon sta opravila v dveh dneh, v popolnoma tradicionalnem slogu, brez uporabe svedrovcev, kar je v tem delu Hrvaške prej izjema kot pravilo.
Cvitkovića je k liniji pritegnila izrazita naravna razpoka v osrednjem delu stene, ki jo je želel preplezati v čim bolj čisti obliki. Prva dneva sta mu služila kot ogrevanje, nato pa se je lotil resnega dela: tehnično zahtevne tretje vrvne dolžine, ki jo je v solo pristopu ocenil kot prepočasno za enodnevni vzpon.
Tu se je pridružil Lovrinović, s katerim sta se prvič navezala prav za ta projekt. Skupaj sta nadaljevala v neznano, preplezala ključni raztežaj brez padcev in se soočila tudi z delom stene, kjer so bile razpoke popolnoma zapolnjene s travo in drugim rastjem. Lovrinović je tam mojstrsko uporabil našel prehod, ki ju je pripeljal do naravnega mesta za zadnje stojišče.
Smer sledi logičnim naravnim prehodom in je v celoti preplezana na premično varovanje. Cvitković poudarja, da bi bilo »škoda postavljati svedrovce v tako lepo linijo«, čeprav se zaveda, da je na Hrvaškem pristop k opremljanju smeri zelo raznolik. Za sestop sta uporabila že obstoječa sidrišča, ki so jih v steni pustili drugi opremljevalci.
Zavidni profil je tako nova, izrazito tradicionalna linija na Biokovu, nastala v duhu raziskovanja in spoštovanja skale. Cvitković v šali dodaja še nagrado: »Kdor si da truda in očisti Ivanov A2 raztežaj, dobi pijačo v Želji na moj račun …«

SMUČANJE

Ušba – južni kuloar/križ: pomladna okna v Svanetiji
Maud Vanpoulle in Guillaume Lagier
Masiv: Kavkaz, Svanetija (Gruzija)
Vrhnji cilj: Ušba – južni kuloar
Datum: začetek aprila 2026
Težavnost: smučanje visokogorskega značaja
Smer: jug
Značilnosti: ledni kuloar, spremenljive razmere, taborjenje
Ob prihodu v Svanetijo je vreme kazalo vse prej kot stabilnost, a Maud Vanpoulle in Guillaume Lagier sta v negotovosti prepoznala kratko vremensko okno.
Temperatura se je v preteklih dneh dvignila, snežna skorja se je začela mehčati — znak, da prihajajo pomladne razmere.
Brez veliko informacij o stanju v gorah sta se odločila za taborjenje in za cilj izbrala južni kuloar Ušbe, eno najlepših linij v regiji, ki se dviga nad ledenikom Mazeri.
Kljub skromnim napovedim se je vreme izkazalo za boljše od pričakovanega. Sonce je ogrevalo ravno prav, da je zmehčalo površinsko skorjo, ne da bi povzročilo plazovno nevarnost.
Vzpon je bil tehnično zahteven, z odseki trdega snega in ledu, a razmere so omogočale varno napredovanje.
Na sedlu pod vrhom sta se zaradi vetra in ledu odločila, da ne nadaljujeta do glavnega vrha — a že sam kuloar je bil popolna smučarska linija, ki je združila vse elemente visokogorskega smučanja: dolžino, strmino, izpostavljenost in estetiko.
Smučanje z vršnega sedla je potekalo v idealnih pomladnih razmerah: trda podlaga z rahlo zmehčano površino, ki je omogočala tekoče zavoje.
Oba sta poudarila, da je Ušba v teh pogojih velika gora, z razsežnostjo in lepoto, ki ju je težko primerjati z evropskimi Alpami.
»Zvezde so se poravnale,« pravi Maud. »Gore so tukaj res velike in lepe. Upava, da bomo lahko raziskovanje še nadaljevali.«
Vzpon Maud Vanpoulle in Guillaume Lagier na Ušbo je primer popolne pomladne ture:
– negotovo vreme,
– pogumna odločitev,
– in nagrada v obliki redkih razmer, ki omogočajo smučanje po eni najlepših linij Kavkaza.
Njuna izkušnja potrjuje, da se v Svanetiji visokogorsko smučanje šele začenja, ko se drugod sezona že končuje. Glej tudi zgodovino vzponov na Ušbi, da dobiš boljšo primerjavo: nekoč – danes.

Nova odsmučana linija z Male Rjavine: Paritveni ples
Vid Praprotnik Čurič in Drejc Kokelj
Lokacija: Mala Rjavina (2530 m), Krma
Težavnost: V
Dolžina: ~300 m
Datum: 5. april 2026
Ko razmere narekujejo izbiro
V trenutnih razmerah v Julijcih in Karavankah se je izbor ciljev hitro skrčil. Drejc Kokelj je imel v mislih novo linijo z Male Rjavine, čeprav potek smeri na zemljevidu ni bil povsem jasen. A prav takšne ture pogosto prinesejo najbolj pristno raziskovalno izkušnjo.
Zjutraj ju v Krmi pričaka kolona avtomobilov, parkiranih vse od Kovinarske koče do konca doline. Po prvih srečanjih na pristopu se pot pod Prgarco odcepi — in od tam naprej sta sama. Pod steno prehodi še vedno niso očitni, a Drejčev optimizem se izkaže za upravičen: prehodi so presenetljivo logični in vodijo vse do vrha.
Nekaj pred deseto uro začneta smučati z vrha Male Rjavine. Zgornji del ponudi lepe, a izpostavljene zavoje po strmem terenu, kjer bi zgodnejši štart prišel prav.
Oba smučata na Elan Ripstick 96 Black Edition, ki se izkažeta v vseh razmerah:
– ojužen sneg v sami smeri,
– trda podlaga v senčnih delih,
– mešani tipi zavojev v spodnjem delu doline.
Ključni prehodi potekajo gladko in brez večjih težav. Ob koncu dneva odsmučata neprekinjeno od 2530 m do Kovinarske koče, z le nekaj kratkimi odseki snemanja smuči v spodnjem delu.
Zjutraj sta ju med ruševjem spremljali značilni glasovi petelina ruševca.
Ker je bil njegov paritveni klic stalna spremljava pristopa, sta novo linijo poimenovala: Paritveni ples (V, 300 m)
Vid in Drejc sta odprla elegantno, logično in smučarsko zelo lepo linijo, ki bo v prihodnje gotovo pritegnila pozornost tistih, ki iščejo manj znane, a kakovostne smeri v osrčju Triglavskega narodnega parka. Seveda, če za promet ne zaprejo še dolino Krme.

Prisojnik, južna plát: Rea Kolbl in Metka Hrovat v direktni smučarski liniji z vrha
Po januarskem obisku, ko sta Rea Kolbl in Sascha Mörtl v južni steni Prisojnika našla le tanke pasove snega med suho skalo, je v pomladnem času povsem druga zgodba. Povratek z Metko Hrovat je prinesla tisto, kar je pozimi manjkalo: dovolj snega za direkten spust z vrha. Razmere so bile odlične skoraj do zadnjega zavoja — vse do mesta, kjer se sneg konča in se začne trava, natančno tam, kjer se je končal tudi januarski poskus.
Rea v zapisu opisuje nekaj, kar poznamo vsi, ki se spomladi gibljemo med hribi in dolino: v nekaj dneh je tekla med planinskimi travniki žafrana, kolesarila med zelenimi griči in cvetočimi češnjami, nato pa stala na vrhu Prisojnika s smučmi na nogah.
Ko je navdušeno govorila o tem, kako neverjetno lepa je Slovenija v tem času, jo je Metka vprašala: »Misliš, da je res tako lepo — ali je lepo zato, ker midve to tako zelo ljubiva?«

Club Med du Miage – tobogani severovzhodnega Petit Mont Blanca
Jules Mangin, Lucas Defix, Tintin des Alpes
Masiv: Mont Blanc
Izhodišče: Entrèves (Courmayeur, Italija – 1330 m)
Vrhnji cilj: Petit Mont Blanc (3424 m)
Skupni vzpon: 5000 m Smer: severovzhodna (NE)
Težavnost: Ski 5.3 / Exposition 2
Datum: 3.–5. april 2026
Tridnevna avantura v »vodnem parku« Miage
Ko se je aprilski vikend raztegnil na štiri dni, je bilo jasno, da bo v masivu Mont Blanca gneča. Trojica francoskih smučarskih alpinistov – Jules Mangin, Lucas Defix in »Tintin des Alpes« – se je zato odločila za manj obljuden, a tehnično zahteven sektor Miage, ki ga Tintin šaljivo imenuje »veliki vodni park«.
1. dan – petek, 3. april
Po zgodnjem odhodu skozi tunel Mont Blanc se ekipa v dveh urah in pol povzpne do morene, kjer postavi tabor. Vsak v svoji šotorni »sobi« – prijatelji, a ne tako blizu, da bi morali prenašati vonj nogavic.
Popoldne se lotijo prvega »tobogana«: severovzhodne stene Petit Mont Blanca. Vzpon poteka v trdi snežni podlagi s plastjo zbite pršiča, brez težav do višine 700–800 m pod grebenom. Sledi smučanje v odličnih razmerah, z enim 10-metrskim spustom po vrvi na spodnjem delu.
Večer mine v razkošju taborniškega udobja – juhe, sir, klobase, čokolada – in v kontrastu med Julesovim luksuznim zimskim kompletom in Tintinovim poletnim minimalizmom.
2. dan – sobota, 4. april
Zjutraj se vreme nekoliko zapre, motivacija pa ne. Tintin in Jules se odpravita proti Couloir de l’Aigle, a izbereta napačno pot – po poletni stezi, ki se izkaže za »GROSSE ERREUR«.
Medtem se Lucas Defix, znan po svoji vzdržljivosti, odpravi sam in v nekaj urah prehodi 1100 višinskih metrov, da ju ujame.
Sledi skupen spust po Bonattijevem desnem žlebu – trda snežna podlaga, nekaj mest z ledom, a dobra smučljivost. Jules pa sam odsmuča Couloir de l’Aigle, z dvema kratkima ledenima skokoma, ki ju preskoči na smučeh. Tintin zapiše: »Ena najlepših linij njegovega življenja.«
3. dan – nedelja, 5. april
Zadnji dan se ekipa odloči za Couloir Domenech, ki se dviga z ledenika Miage. Spodnji del je popoln – rahel, ozek, z idealnim naklonom. Višje pa sonce že mehča sneg, zato se po ogledu ustavijo 100 m pod vrhom.
Sledi še vzpon v Couloir Pfann, ki se povezuje z Aiglom. Lucas ponovno vodi tempo, vzdušje je veličastno, a utrujenost že dela svoje. Spust je dolg, z menjajočo snežno podlago, a z občutkom privilegija, da smučaš po takih linijah.
Razmere
Vreme: jasno, z vetrom na ledeniku, ki hladi.
Sneg: od odličnega do korektnega, brez večjih plazov, le logične purgacije ob soncu.
Smučljivost: dobra do zelo dobra.
Dnevi:
Petek: 7h–15h, +1600 m
Sobota: 9h–16h, +1700 m
Nedelja: 9h–18h, +1700 m
Zaključek
Tridnevna tura v masivu Mont Blanca je bila prava šola vztrajnosti, improvizacije in prijateljstva.
Tintin jo zaključi z besedami: »Miage je čudovit kraj. Uživali smo, raziskali sektor in se vrnili z občutkom, da smo opravili svoje. Grassi nas še čaka – in tja se bomo vrnili.«

PLEZANJE

Domen Škofic na Japonskem: kratek obisk, dolga lista vrhunskih vzponov
Slovenski športni plezalec Domen Škofic je zaključil kratek, a izjemno intenziven plezalni obisk Japonske, kjer je v osmih plezalnih dneh nanizal serijo vzponov, ki bi jih marsikdo zbiral več sezon. Vreme mu je služilo praktično ves čas, domačini pa so ga vodili od sektorja do sektorja, tako da je skoraj vsak dan plezal na novi lokaciji.
Čeprav je bil izlet kratek, je bil vse prej kot »turističen«. Domen je v svojem slogu združil sproščenost, radovednost in tekmovalno ostrino, ki jo pokaže, ko se znajde v dobrih razmerah in na skali, ki mu ustreza. Rezultat je impresiven nabor vzponov, med katerimi izstopata predvsem Melange in Pure Breath, oba v rangu najtežjih smeri, ki jih je preplezal v zadnjem obdobju.
V Ogawayami je v tretjem poskusu preplezal Melange, smer ocenjena z 8c+/9a, pri čemer je Domen pripomnil, da je smer za plezalce nad 175 cm verjetno nekoliko lažja. V Astrodomeu je v drugem poskusu preplezal še Pure Breath (8c/c+), za katero naj bi opravil šele drugi znani vzpon po Daiu Koyamadi. Med smermi, ki so mu najbolj ostale v spominu, pa je izpostavil Ninjo (8b+), prav tako v Ogawayami.
Poleg težkih projektov je Domen nizal tudi vrhunske onsighte: od Darth Vaderja (8a+) v Futagoyami do serije 7c+ in 8a smeri v Jyogazakiju, kjer je pokazal svojo značilno kombinacijo natančnosti, hitrosti in samozavesti v prvem poskusu.
Ob koncu je zapisal, da je ostalo še nekaj smeri, ki bi jih rad poskusil, a bi potreboval več časa — kar je, kot pravi, »dober razlog, da se nekoč vrne«. Zahvalil se je tudi domačinom, med njimi legendarnemu Yujiju Hirayami in Stefanu Glowaczu, ki sta ga vodila po japonskih plezališčih, ter ekipi Red Bull Adventure za podporo.
Domnov japonski izlet je bil kratek, a izjemno učinkovit: kombinacija odlične forme, dobrih razmer in navdiha, ki ga prinese nova skala. In kot kaže, se bo tja še vrnil — Japonska mu je očitno odprla novo poglavje v njegovem plezalnem raziskovanju.

Se tudi Vam zdi, da je Janja okrepila mišice?

ID

alpinisticnenovice@gmail.com

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja