Včasih se v gorah zgodi nekaj, kar preseže običajno logiko prvenstvenih smeri. Ne gre le za linijo, ne za oceno, ne za slog. Gre za občutek, da si stopil v prostor, ki je dolgo čakal, da ga nekdo prebere na nov način. Tako sta Fay Manners in Ella Wright opisali svojo novo smer La Muse du Trient (M7+, 320 m) na severovzhodnem ostenju Tête de Biselx, Aiguilles Dorées nad ledeniškim platojem Trient.
Ta stena je ena tistih, ki jih večina alpinistov ne opazi. Ni slavna, ni pogosto obiskana, nima dolge zgodovine. Pravzaprav je njena zgodovina skoraj prazna: nekaj ostankov starih vrvic, nekaj sledi umikov, ena smer iz sedemdesetih, ko je bil ledenik še višje in je bil svet drugačen. Potem desetletja tišine.
Ko sta Fay in Ella stopili pod steno, nista iskali herojske linije, temveč nekaj bolj subtilnega: neprekinjen prehod, ki ga narekuje granit, in slog, ki spoštuje goro. Brez svedrovcev, brez sledi, brez posegov, ki bi steni vsilili voljo človeka. Samo orodja, dereze in občutek za skalo, ki se v mešanem plezanju rodi iz potrpežljivosti.
Vzpon sta razdelili v dva dneva. Ne zato, ker bi bilo nujno, temveč zato, ker sta želeli plezati v ritmu stene, ne v ritmu ambicij. Prvi dan tri raztežaje, nato povratek. Drugi dan pa dolga, raznolika smer do vrha: od tankih, občutljivih prehodov do dveh raztežajev, ki sta zahtevala popolno zbranost in moč. M7 ni bila številka, ki bi ju vodila — bila je le oznaka za trenutke, ko se je bilo treba popolnoma prepustiti gibanju.
Med njima je vladala lahkotnost, ki je v gorah redka. Fay v zapisu opisuje, kako naravno je bilo plezati z Ello, kako je lahko bila povsem to, kar je, brez pretvarjanja. Ella pa je s svojo tehnično natančnostjo dodala smeri tisti občutek elegance, ki ga lahko ustvari le nekdo, ki se v mešanem terenu giblje z zaupanjem, ne s silo.
Ime smeri, La Muse du Trient, ni naključno. V sebi nosi nekaj nežnega, skoraj skrivnostnega — kot poklon steni, ki je dolgo čakala, da jo nekdo prebere z občutkom, ne z ambicijo. Je tudi poklon ženskemu ustvarjalnemu principu v alpinizmu, ki se pogosto izgubi v hrupu številk, rekordov in tekmovalnosti.
Smer je nastala v času, ko se razmere v Alpah hitro spreminjajo. Led se umika, skala se spreminja, linije, ki so bile nekoč očitne, izginjajo, druge se odpirajo. Fay in Ella sta to sprejeli kot del ustvarjalnega procesa — ne kot izgubo, temveč kot povabilo k novemu branju gora.
