Za Luko Lindiča so bili letošnji velikonočni dnevi nekaj posebnega. Po daljšem obdobju, ko ga v masivu Mont Blanca ni bilo na večjih kombiniranih smereh, se je vrnil tja, kjer se počuti najbolj doma: v hlad, senco in izpostavljenost velikih severnih sten. Tokrat v navezi z Gašperjem Pintarjem, s katerim sta si za prvi skupni vzpon izbrala nič manj kot Vodniško v severni steni Druja.
Lindič pravi, da je bil občutek skoraj domač — mešanica spoštovanja, treme in veselja, ki ga prinesejo velike stene. Voie des Guides ju ni razočarala. Nasprotno: ponudila je enega najbolj kakovostnih plezarij, kar jih je Luka doživel v tem delu Alp. Trdo plezanje, a z večinoma zelo dobrim varovanjem, je bilo idealna kombinacija za njegov povratek v igro.
Naveza je plezala v blokih, tako da sta oba prevzela enakovreden delež težkih raztežajev. Oba sta vse raztežaje preplezala brez padcev — vodilni in drugi v navezi. Kot piše Luka, »da je bilo res jasno«. Po prvem dnevu sta bivakirala na robu niše, nekoliko izven smeri, da ju je vsaj delno zaščitilo pred snežnim viharjem, ki je udaril čez noč.
Vzpon ima še eno dimenzijo, ki ga dela poseben: Gašperjev tempo življenja. Med polnim delovnim urnikom zdravnika se je iz Slovenije odpeljal v Chamonix, splezal smer in se vrnil domov — podvig, ki ga Luka omenja z iskrenostjo.
Pri iskanju prehodov so jima koristile informacije, ki sta jih dobila od Toma Livingstona in Philippa Bruleya, saj je smer na nekaterih mestih zahtevna za orientacijo. Po dveh dneh plezanja sta izstopila iz stene popolnoma dehidrirana — za smolo sta v avtu pustila eno od kartuš za kuhanje. Na srečo sta pri sestopu naletela na prijazne francoske plezalce, ki so jima odstopili nekaj preostanka plina.
Za Lindiča je bil to povratek v svet, ki ga je oblikoval. Za Pintarja pa skupno izkušnjo. Za oba pa smer, ki bo ostala v spominu: zaradi plezanja, zaradi razmer, zaradi naveze — in zaradi tistega občutka, ki ga lahko dajo le klasične velike severne stene …
