»Glavni problemi sveta izvirajo iz razlike med tem, kako deluje narava, in tem, kako razmišlja človek.« — Gregory Bateson
Mountain Wilderness Slovenija – poskus, da bi (slovenska) »divjina« dobila svoj glas
Ko je mednarodno gibanje Mountain Wilderness v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začelo opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša komercializacija gorskega sveta, je ta misel hitro našla odmev tudi v Sloveniji. Naše gore so majhne, občutljive in gosto prepletene s tradicijo — prav zato pa so še toliko bolj ranljive. V času, ko so slovenski alpinisti vsako leto odhajali v najoddaljenejše kotičke sveta, pogosto v območja, kjer je divjina še dihala v svoji prvobitnosti, je postalo jasno, da bi morali prav oni postati glasniki odgovornega ravnanja z gorskim prostorom.
Tako je 8. aprila 2001 na Jezerskem nastala Mountain Wilderness Slovenije. Pobudo je dal Viki Grošelj, eden najprepoznavnejših slovenskih alpinistov, ki je dobro razumel, da je ugled slovenskega alpinizma lahko tudi moralna obveza. Če so naši plezalci v Himalaji, Karakorumu ali Andih veljali za zgled vztrajnosti, znanja in poguma, zakaj ne bi bili tudi zgled spoštovanja do narave?
Društvo je ob ustanovitvi štelo 29 članov, a njegova teža ni bila v številkah. Temeljila je na ideji, da je treba zaščititi tisto malo gorske divjine, ki je v Sloveniji še ostala — ne kot muzejski eksponat, temveč kot živ prostor, ki ga lahko ohranimo le z zavedanjem, da smo v njem gostje. Mountain Wilderness Slovenije je želel javnost opozarjati na to, da divjina ni samoumevna, da se lahko izgubi tiho in neopazno, če ji ne damo glasu.
Eden od ciljev društva je bil tudi delovati navzven, v mednarodnem prostoru. Slovenski alpinisti so bili tedaj še redni obiskovalci najvišjih in najbolj odmaknjenih gorstev sveta, zato je bilo logično, da prav oni ponesejo sporočilo Mountain Wilderness tja, kjer je divjina še resnična, a hkrati najbolj ogrožena. Tako je slovenska sekcija že ob svojem nastanku simbolično podprla odpravo Ogre 2001 v Pakistan — gesto, ki je združevala alpinizem, odgovornost in spoštovanje do gorskega prostora.
Mountain Wilderness Slovenije je bil tako več kot društvo. Bil je poskus, da bi v slovenski prostor vnesli misel, ki je bila v Alpah že dobro uveljavljena: da gore niso le kulisa za šport, turizem ali razvojne projekte, temveč prostor, ki zahteva občutljivost, zmernost in razmislek. Da je divjina vrednota sama po sebi. In da je prihodnost gora odvisna od tega, ali bomo znali ohraniti tisto, kar je najbolj krhko — tišino, prostor, svobodo.
Misel, ki je rodila gibanje Mountain Wilderness
Ta (zgornja) Batesonova misel, ki jo Carlo Alberto Pinelli postavi v ospredje svoje predgovorne refleksije, je temelj, na katerem stoji celotna filozofija Mountain Wilderness. Razkorak med tem, kako deluje narava, in tem, kako razmišlja človek, je postal ena ključnih napetosti sodobnega sveta — še posebej v gorah, kjer se ta razlika kaže najbolj boleče. V Franciji so šestdeseta leta prinesla dve sili, ki sta se znašli na trku: na eni strani ustvarjanje narodnih parkov, na drugi pa Plan-neige, ambiciozen državni program za množični razvoj smučišč.
Gore so se znašle med dvema vizijama: varovati ali izkoristiti.
In čeprav so se mnogi trudili iskati ravnotežje, je bil razvojni Goliat pogosto močnejši od varovalnega Davida.
Iz te napetosti se je rodilo gibanje Mountain Wilderness — ne kot romantična ideja, temveč kot odgovor na zelo konkretno grožnjo. Pobudo so dali nekateri najvidnejši alpinisti svojega časa: Reinhold Messner, Haroun Tazieff, Carlo Alberto Pinelli.
Njihov cilj ni bil ustaviti življenje v gorah, temveč ustaviti logiko, ki je gore videla kot prostor za izkoriščanje, betoniranje, širjenje žičnic in komercializacijo.
Mountain Wilderness je združil razpršene glasove, razdrobljene iniciative in posamezne proteste v globalno mrežo, ki je prvič postavila vprašanje: Kaj je gora, če ne prostor svobode? In kaj ostane od svobode, ko jo zapremo v infrastrukturo?
V letih delovanja je gibanje doseglo zmage — od odstranjevanja opuščenih žičnic do omejevanja motornih vozil v visokogorju — a tudi boleče poraze. A najpomembnejše, da bi uspelo: upočasniti logiko, ki bi gore spremenila v industrijske cone, ni bilo nikoli doseženo.
To je le izhodišče, iz katerega lahko razumemo tudi razvoj Mountain Wilderness Slovenija: gibanja, ki se je rodilo iz iste potrebe — zaščititi tisto, kar je najbolj dragoceno, ker je najbolj ranljivo.
O MW Slovenija
Viki Grošelj: Slovenska podružnica MWS je nastala na predlog in ob moralni podpori Reinholda Messnerja, ki je idejo o ohranjanju gorske divjine želel vzpodbuditi v čim več državah. V Sloveniji smo se organizirali kot društvo. Vanj mi je uspelo pritegniti ugledna imena slovenskega vrhunskega alpinizma in ugledna imena s področja varovanja narave. Predvsem pa zagotoviti sredstva za delovanje društva, kar je bilo vse prej kot enostavno. V projekte, ki smo se jih lotevali, je bilo vloženega ogromno prostovoljnega dela, za kar se vsem takrat vpletenim lahko danes še enkrat zahvalim. Po treh letih delovanja kot generalni sekretar sem vodenje društva predal naslednici.
Ideja o varovanju in ohranjanju gorske divjine je bila takrat vsekakor zelo pomembna in naše delovanje na tem področju smiselno. V današnjih časih pa bi bilo glede na stanje sveta še toliko bolj.
Marjeta Keršič Svetel: Res je MWS že davno pokojna… in se je spominjamo samo še z nostalgijo. Ustanovljeno je bilo to Društvo za ohranjanje gorske divjine 8. aprila 2001. Prvi generalni sekretar MW Slovenija je bil Viki Grošelj, ki pa se žal ni dolgo ukvarjal s tem (kljub Messnerjevim spodbudam). 2003 sem vodenje gorskih divjakov prevzela jaz-to je bilo ravno malo pred izbruhom krize zaradi takratnega predloga sprememb Zakona o TNP in smo se »vrgli v boj,« kot se reče. Bitka je bila krvava in dolga in smo naposled izkrvaveli. Za menoj je (2006 ali 2007) vodenje prevzel Matjaž Jeran (ne vrhunski alpinist, ampak vrhunski računalničar in gorniški obsedenec), ki je tudi varuh (digitalnega) arhiva, kolikor je zadeval prav delovanje MWS. No, potem smo pa morali pogledati resnici v oči – ko smo prešteli članstvo, nas je bilo le še toliko kot prstov na eni roki. In zadeva je umrla.
Če se ozrem nazaj, na leta od 2000 dalje, moram priznati, da sem čisto vse svoje bitke izgubila. Kar ni ravno dobro za duševni mir… če se ne sprijazniš s tem. In sem se sprijaznila.
Ja, res je četrt stoletja od optimističnega ustanovnega občnega zbora MWS v koči na Gozdu… Mi pridejo na misel Kajuhovi verzi… »Še pomnite, tovariši, kako bilo je sleherno jesen, kako smo verovali v tistih dneh: spomladi se vzdramilo bo v ljudeh?«
Eno figo… nič se ni zganilo. Samo par norcev se je nehalo zaletavati v zid.
Ena redkih stvari, o kateri se složno strinjajo vse stranke v Sloveniji, je, da je varstvo narave ovira pri razvoju, nepotrebna romantika in družbeno škodljivo početje. Če ne bi bili v EU, o tem sploh ne bi nihče izgubljal besed – tako pa se moramo držati vsaj NATURA 2000 predpisov, da ne dobimo na vrat Komisije. In to je vse, kar je zgornji domet ohranjanja narave v Sloveniji (pa še to včasih zgolj fiktivno.) O okolju se je mogoče še pripravljen kdo pogovarjati, o varstvu narave pa res ne – da o divjini raje sploh niti ne razmišljamo.
Iz PZS sem protestno izstopila, potem ko so Komisijo za varstvo gorske narave nehali vabiti na seje vodstva PZS, ko so prisotni predstavnici Komisije prepovedali govoriti na seji in ko so članom komisije celo prepovedali dajati kakršne koli izjave v javnosti. Komisija seveda še deluje, da je vse lepo in prav. Gorski turizem in ohranjanje gorske divjine gresta slabo skupaj – vsaj v Sloveniji.
Irena Mrak: Jaz sem se pridružila 2003 in smo imeli nekaj sestankov/letne zbore na Oddelku za geografijo, UL FF. 2003 sem šla na odpravo na Nošak pod okriljem MW (mednarodna odprava). Mislim, da ste poročilo takrat objavili na G-L. Jaz sem bila potem še nekaj let aktivna, ampak v celoti nismo kaj dosti premaknili, več akcij je bilo v drugih državah.
Moje mnenje je – NGO-ji nikakor ne morejo in ne smejo biti financirani s strani držav, ker potem so vezani in na nek način »podložni« državam. MW se je pri nas izključno financiral iz članarin, vsaj kar vem…
MW je bil absolutno usmerjen v opozarjanje »nasilja« nad gorskimi območji – v smislu npr. ferat in ja, če bi še deloval, bi se sigurno lotil tudi prekomernega instant obiska – visokogorje nenazadnje tudi pri nas.
Matjaž Jeran: Sam sem bil bolj kot ne samo prisilni uradni pogrebnik tega društva. Če pa pogledam stanje, sedaj vidim, da smo tedaj videli vsaj kakih 15 let naprej in zadnje čase videvamo stvari, ki smo jih predlagali tedaj. (Zadnja transakcija je bil prenos preostanka denarja na računu na PD Lj-Matica v skladu s statutom društva v znesku 9733 EUR z dne 24. 1. 2012. Zadnji dokument na upravni enoti je bila moja izjava, da društvo nima nobenih dolgov.)
Janez Toni: Sam se MW sicer še spomnim, večina članov alpinističnih odsekov pa zagotovo ne, saj so na odseke prišli potem, ko je že ugasnila.
Menim, da bi moralo biti ozaveščanja med alpinistično in planinsko javnostjo precej več, kot ga je. Zagotovo v sklopu alpinističnih šol ter tudi drugih izobraževanj in usposabljanj. Kot Komisija za alpinizem si v ta namen želimo sogovornika, ki bi sodeloval na različnih usposabljanjih (usposabljanje inštruktorjev, festival alpinizma, predavanja po odsekih…). V preteklosti smo že imeli tudi sodelovanje s TNP.
Borut Peršolja: Večkrat se sprašujem, zakaj naravovarstvo v slovenskih gorah ne deluje. Še posebej ob dejstvu, da naravovarstvena prizadevanja, ki v širšem pomenu vključujejo spoznavanje, doživljanje in varovanje naravnih prvin slovenske gorske pokrajine, že od samih začetkov izhajajo iz gorniških vrst.
Odgovor je večplasten, pri tem pa ne gre spregledati:
– da so dejavnosti v slovenskih gorah zaznamovane s storilnostjo, herojstvom (zmagami in porazi) in nestvarnim strokovnim in medijskim poročanjem (prevladuje športna naracija dogajanja),
– da so gore pojmovane kot prostor oblikovanja nacionalne identitete, kot kulisa lepega, prostočasnega, kjer smo soprebivalci (spričo razdeljenosti v dolini) prijazni drugim z drugim (prevladuje mitološki in simbolni okvir enosti in solidarne povezanosti),
– da so naravne prvine gora temelj množičnega in butičnega turizma, pri čemer njune posledice spričo prihodka, ki ga prinaša zeleni turizem, niso pomembne in so nepotreben, celo moteč dejavnik (prevladuje brezpravna izraba gorskega sveta vseh in vsakogar),
– da je ob odličnem sistemu celovite gorniške usposobljenosti obiskovalcev gora, ta sistem popolnoma razpadel (v civilni družbi in v šolskem sistemu, pa tudi v družini) in je pohodništvo, ob zavestni podpori PZS, politike na občinski in državni ravni ter lastnikov gora, tako rekoč čez noč zamenjalo gorništvo.
Gore so ostale brez glasu tistih, ki gore poznamo. Hoja, ki je oblikovala slovensko nacijo, nima nikakršnega pomena (razen zdravstvenega). Več obiskovalcev pomeni manj narave, raznolikosti živalskih in rastlinskih vrst ter pitne vode, več vidnih in nevidnih odpadkov vseh vrst, hujšo podnebno krizo in večje potrebe po energiji. To hkrati pomeni več stresa na vseh ravneh. Največja težava ni pretirano število obiskovalcev samo po sebi, temveč pretirana poraba, ki sledi množici, in potrošništvo, ki si ga anonimno, v zavetju množice privoščijo posamezniki (in vplivne interesne skupine). Med temi posamezniki so številni funkcionarji PZS, alpinisti in gorski vodniki, gorski reševalci, amaterski vodniki in številni lastniki/prebivalci gorskih območij. Vsem tako stanje koristi in ustreza.
Zgodba o gibanju, ki je hotelo vrniti goram njihovo svobodo
Mountain Wilderness je nastal leta 1987 v Bielli, v severni Italiji, kot odgovor na vse bolj agresiven razvoj gorskega sveta. Ustanovitev ni bila naključje, temveč rezultat dolgotrajnega zorenja ideje, ki se je začela že leto prej, 8. avgusta 1986, ko so se ob 200. obletnici prvega vzpona na Mont Blanc zbrali najvidnejši alpinisti svojega časa. Takrat so podpisali znameniti Manifest za Mont Blanc, v katerem so razglasili pravico človeka do »odprtih prostorov za svobodno pustolovščino«.
Ta misel je postala temelj novega gibanja. V Bielli so se leto pozneje znova srečali alpinisti, misleci in popotniki z vsega sveta — med njimi Haroun Tazieff, Kurt Diemberger, Jim Bridwell, John Hunt, Wanda Rutkiewicz — in oblikovali t. i. Biellske teze, dokument, ki je opredelil poslanstvo Mountain Wilderness.
Od začetka je bilo jasno, da gibanje ne želi zgolj braniti »čiste divjine« v romantičnem smislu. V Evropi, kjer so gore stoletja oblikovali pastirji, rudarji, romarji in alpinisti, popolnoma nedotaknjenih območij skorajda ni več. Mountain Wilderness je zato izbral drugačno pot: zagovarjati gorski prostor kot celoto — naravno in kulturno — ter braniti njegovo svobodo pred pretirano komercializacijo, hrupom, motorizacijo in industrijskim razvojem.
Gibanje je izhajalo iz alpinističnega sveta, zato je v ospredje postavilo človekovo izkušnjo divjine: svobodo, odgovornost, samostojnost. Gore niso prostor za množično zabavo, temveč prostor, ki zahteva spoštovanje in zrelost. Prav ta humanistična drža je Mountain Wilderness razlikovala od klasičnih naravovarstvenih organizacij.
V prvih letih je gibanje izvedlo nekaj odmevnih akcij, ki so postale del njegove identitete. Najbolj simbolna je bila demonstracija na Pointe Helbronner leta 1986, ko je Reinhold Messner splezal na steber gondolske žičnice Vallée Blanche in nanj obesil protestni transparent. Ta drzna gesta je opozorila na nevarnost, da bi srce Mont Blanca postalo zabaviščni park.
Kasneje so sledile akcije, ki so bile manj spektakularne, a enako pomembne: odprava odpadne opreme na K2, mednarodna kampanja za zaščito Olimpa v Grčiji, ter odprava Oxus – Mountains for Peace, ki je leta 2003 simbolično vrnila gorništvo v Afganistan po padcu talibanskega režima.
Mountain Wilderness je rasel kot mreža ljudi, ne kot birokratska struktura. Njegovi »garanti« — med njimi Sir Edmund Hillary, Chris Bonington, Messner, Rutkiewicz, Tazieff — so bili moralni stebri gibanja, osebnosti, ki so s svojo avtoriteto in življenjskimi izkušnjami dajale težo njegovim stališčem.
Čeprav je bil Mountain Wilderness rojen v Alpah, je kmalu presegel evropske meje. Danes ima predstavnike na vseh celinah, čeprav so najmočnejši ostali v Alpah in Pirenejih. Nacionalne sekcije so se pojavljale in izginjale — tudi v Sloveniji je gibanje nekoč imelo svojo organizirano obliko, preden je zamrla, a posamezniki še vedno ohranjajo njegovo misel.
V svojem bistvu Mountain Wilderness ni le organizacija, temveč ideja: da gore niso prostor za izkoriščanje, temveč prostor za svobodo. Da je človek v gorah gost, ne gospodar. In da je prihodnost gorskega sveta odvisna od tega, ali bomo znali uskladiti naravne zakonitosti z našimi ambicijami — prav tako, kot je opozarjal Gregory Bateson.
Ali bi moral Mountain Wilderness Slovenija voditi znani alpinist?
Če pogledamo širši kontekst, je Mountain Wilderness International od začetka temeljil na karizmi posameznikov. Messner, Tazieff, Rutkiewicz, Diemberger, Bonington — to niso bili birokrati, temveč alpinistične osebnosti, ki so imele moralno težo, prepoznavnost in sposobnost, da pritegnejo pozornost javnosti.
V Sloveniji je bil začetni zagon pod Vikijem Grošljem prav zato močan:
– ker je bil prepoznaven,
– ker je imel avtoriteto,
– ker je razumel mednarodni kontekst,
– in ker je imel izkušnjo divjine, ki je bila skladna z duhom Mountain Wilderness.
Ko je vodenje prešlo na ljudi, ki so bili sicer predani in pravi »borci«, a manj prepoznavni, se je zgodilo nekaj, kar je v majhnih državah skoraj neizogibno: gibanje je izgubilo vidnost.
Ne zaradi slabega dela, temveč zato, ker je Mountain Wilderness po svoji naravi gibanje, ki potrebuje močan glas, ne le dobro organizacijo.
Kaj pa Tomaž Humar*? Bi bil prava izbira?
Humar je bil v tistem času najbolj prepoznaven slovenski alpinist, globalna figura, človek, ki je imel medijsko moč, karizmo in sposobnost, da pritegne pozornost tudi zunaj gorniških krogov.
Če bi Mountain Wilderness Slovenija prešel v njegove roke, bi se zgodilo nekaj pomembnega:
1) Gibanje bi dobilo izjemno vidnost
Humar je bil magnet za medije. Vsaka njegova izjava bi odprla prostor za razpravo o divjini, o odgovornosti, o varovanju gora.
2) Mednarodna povezava bi bila močnejša
Humar je imel stike z vrhunskimi alpinisti po svetu — točno tistimi, ki so bili nosilci Mountain Wilderness International.
3) Slovenski alpinisti bi se lažje poistovetili z gibanjem
Humar je bil simbol generacije, ki je gore razumela kot prostor svobode, tveganja in osebne odgovornosti — kar je popolnoma skladno z duhom Mountain Wilderness.
4) Gibanje bi dobilo moralno težo
Humar je bil kontroverzen, a tudi izjemno spoštovan. Njegova beseda bi imela težo v razpravah o Kaninu, o motorizaciji v gorah, o divjini Julijcev.
Bi to rešilo društvo pred ukinitvijo?
Težko je reči, a verjetno bi ga vsaj podaljšalo.
Mountain Wilderness je gibanje, ki živi od osebnosti, ne od birokracije.
Ko izgubi karizmatičnega nosilca, izgubi tudi del svoje identitete.
Slovenija je majhna, gore so majhne, prostor za divjino je majhen — zato je toliko bolj pomembno, da ima gibanje močan glas. Ko je ta glas utihnil, je društvo počasi izgubilo zagon.
Sklep: ni šlo za napako posameznikov, temveč za naravo gibanja
Mountain Wilderness ni klasično društvo. Je ideja, ki potrebuje prepoznavnega ambasadorja.
V Sloveniji bi to lahko (še vedno) bil Viki Grošelj. Lahko bi bil Tomaž Humar (in lahko bi na tak način izstopil iz v prepad drvečega vlaka). Morda bi bil danes Luka Lindič ali Aleš Česen.
Toda brez takšne osebnosti je gibanje težko preživelo.
Ne zato, ker bi bilo slabo vodeno, temveč zato, ker je Mountain Wilderness po svoji naravi gibanje, ki živi od močnih glasov in ker so njegovi nasprotniki prav »okoljevarstveniki« kot so: nevladni Cipra, »varuhi gorske narave« v PZS, vsakovrstni »zeleni« … Vse to se je izkazalo ob čisto preprostem pozivu Ustavimo nepremišljeno »sanacijo« v Kamniški Beli, ki je le še en dokaz (v dolgi vrsti) o dvoličnosti Slovencev. V gorski svet so vstopili (nasilni) bagri. Bo njih in državo, ki jim daje »gorivo«, kdo vsaj poskušal zaustaviti?
Boris Štupar
* soavtor zapisa je alpinista Tomaža Humarja (ki je tudi v steni Rzenika splezal nekaj prav norih smeri) vpletel v prispevek, ker ga je »vpeljal« v alpinizem in se včasih zamisli, kam (pri)pelje (prav ta) alpinizem, če si pridobiš preveč nasprotnikov ter s tem več zamisli za …
