ko se zgodovina in adrenalinska kultura srečata v napačnem trenutku
Že dolgo nismo nič pisali o »podvigih« gorskih (MTB) kolesarjev v Sloveniji, kjer je scena, ki se je pojavila bolj kot (načrtno) kljubovanje, šibka. Kdo se bo pa vozil po gorah z biciklom, če so pa že povsod speljane ceste in se lahko vsak kolikortoliko privilegiran posameznik vozi tam z avtomobilom? Če pa pogledamo …
Na Monte Cengiu, enem najbolj simbolnih krajev prve svetovne vojne v severni Italiji, se je v zadnjih dneh razvnela nepričakovana polemika. Dovolj je bil en video: dva izkušena gorska kolesarja, Michele Ferro in Stefano Udeschini, sta se s svojimi kolesi spustila skozi galerije in po izpostavljenih poteh, ki visijo nad Val d’Astico ter posnela nekaj minut adrenalinskih akrobacij. Posnetek je postal viralen, a namesto vsesplošenega občudovanja je sprožil tudi nekaj ogorčenja.
Monte Cengio ni navadna gora. Je kraj, kjer so se leta 1916 odvijali krvavi boji, kjer so italijanski alpini poskušali zadržati avstro-ogrsko vojsko, in kjer danes vsako leto potekajo spominske slovesnosti. Celotno območje je že od leta 1967 razglašeno za »Sacro alla Patria« – sveto območje narodne dediščine. Ko so se na družbenih omrežjih pojavili posnetki kolesarskih trikov v rovih, izkopanih med vojno, so mnogi to razumeli kot nespoštovanje prostora, ki je hkrati grobišče, spomenik in muzej na prostem.
Odzivi so bili (tudi) ostri. Nekateri so opozarjali na nevarnost: poti so ozke, izpostavljene, polne pohodnikov, ki se lahko znajdejo iz oči v oči s kolesarjem, ki pripelje prehitro. Drugi so izpostavili erozijo, ki jo povzročajo zavore in zdrsi koles, ter dejstvo, da prostovoljci že tako komaj vzdržujejo poti, ki jih vsako leto obišče na tisoče ljudi. A najmočnejši očitki so leteli na simbolno raven: da se na takšnih krajih ne dela šovov, da se ne išče adrenalina tam, kjer so nekoč ljudje umirali.
V razpravo se je vključila tudi lokalna politika. Občinski svetnik Ronnie Zanini je spomnil, da zakonodaja jasno prepoveduje dejanja, ki bi lahko poškodovala zgodovinske ostaline. Globe so sicer nizke, a poškodovanje zgodovinskih objektov je kaznivo dejanje. Napovedal je tudi preverjanje, ali so bili opozorilni znaki odstranjeni, in njihovo ponovno postavitev.
Na drugi strani sta se kolesarja branila bolj umirjeno. Prek komentarjev sta poudarila, da je pravo nespoštovanje tisto, ki ga povzročajo ljudje, ki smetijo, uničujejo naravo ali se do gora obnašajo brezbrižno. Po njunem je gorsko kolesarstvo lahko tudi način, kako se približati zgodovini, ne pa nujno dejanje profanacije. V njuno obrambo je stopila tudi priljubljena MTB skupnost Enduro Senza Fretta, ki je kritike označila za moralizem, ki se vleče že desetletja. Po njihovem spoštovanje ne izhaja iz tega, ali se po poti hodi ali kolesari, temveč iz odnosa, ki ga imaš do kraja.
A kljub obrambi ostaja dejstvo, da je Monte Cengio prostor, kjer se srečata dve zelo različni kulturi: kultura spomina in kultura adrenalina. Ena zahteva tišino, zbranost in spoštovanje, druga išče gibanje, svobodo in izziv. Ko se ti dve logiki srečata na istem ozkem, izpostavljenem odseku, je konflikt skoraj neizogiben.
V resnici ta zgodba presega Monte Cengio. Dotika se širšega vprašanja, ki ga poznamo tudi v Sloveniji: kako naj se zgodovinski kraji, spominska območja in muzejske poti odzivajo na nove oblike rekreacije? In kako naj se sodobni športi, ki iščejo prostor za izražanje, prilagodijo krajem, ki nosijo težo preteklosti?
Enostavnega odgovora ni. A video z Monte Cengia je pokazal, da se bo ta razprava še nadaljevala – in da bo potrebovala več dialoga kot obtoževanja …
