Rea Kolbl in Meta Hrovat v direktni smučarski liniji z vrha
Po januarskem obisku, ko sta Rea Kolbl in Sascha Mörtl v južni steni Prisojnika našla le tanke pasove snega med suho skalo, je v pomladnem času povsem druga zgodba. Povratek z Meto Hrovat je prinesla tisto, kar je pozimi manjkalo: dovolj snega za direkten spust z vrha. Razmere so bile odlične skoraj do zadnjega zavoja — vse do mesta, kjer se sneg konča in se začne trava, natančno tam, kjer se je končal tudi januarski poskus.
Rea v zapisu opisuje nekaj, kar poznamo vsi, ki se spomladi gibljemo med hribi in dolino: v nekaj dneh je tekla med planinskimi travniki žafrana, kolesarila med zelenimi griči in cvetočimi češnjami, nato pa stala na vrhu Prisojnika s smučmi na nogah.
Ko je navdušeno govorila o tem, kako neverjetno lepa je Slovenija v tem času, jo je Met(k)a vprašala: »Misliš, da je res tako lepo — ali je lepo zato, ker midve to tako zelo ljubiva?«
Rein odgovor je preprost in zelo naš: Slovenija je res tako lepa. In hkrati je ta lepota neverjetno dostopna, zgoščena na majhnem prostoru, kjer se pomlad in zima srečata v istem tednu, kjer ljudje v množicah z avtomobili (podražitev goriv je že izzvenela) hitijo z enega na drug del na »ogled naravnih znamenitosti«, včasih pa s(m)o (od)delali (še) vse sobote, sami gradili hiše, … Le kje je človek ob dopoldanskem delu, popoldanskem »fušu«, sploh našel čas in voljo, da je potem v nedeljo odšel v gore, plezat, …?
