Paul Etter, Hilti von Allmen, Werner Hauser, Paul Jenny, Walter Bonatti, Michel Darbelley, Fritz Gertsch, … iz fotografij: Keystone, Milou Steiner, Stampfli
Na črno-belih fotografijah, ki so jih (po)objavili pri Questa era Locarno – Questa era la Svizzera, se odpre svet, ki ga danes poznamo le še iz pripovedi in arhivov: čas volnenih puloverjev, lesenih cepinov, trdih vrvi in pogumnih obrazov, ki so se podali v severne stene Alp.
Gre za obdobje 1962–63, ko so švicarski in tuji alpinisti — med njimi Paul Etter, Hilti von Allmen, Werner Hauser, Paul Jenny, Walter Bonatti, Michel Darbelley, Fritz Gertsch — pisali zgodovino na severnih stenah Eigerja in Matterhorna. To so bili pionirski časi, ko so bile stene še polne neznank, vreme nepredvidljivo, oprema skromna, tveganje pa neprimerno večje kot danes.
Fotografije nosijo tudi nekaj, kar je danes skoraj izginilo iz alpinizma: tiho, potrpežljivo čakanje.
Dekleta in žene so v dolini čakale, da se njihovi fantje vrnejo iz sten — včasih po dneh, včasih po tednih. Brez radijskih postaj, brez mobilnih telefonov, brez satelitskih sledilnikov.
Vse, kar so imele, je bila vera, da se bo na grebenu nekoč prikazala majhna pika, ki se počasi spušča proti koči.
To je bil čas, ko so bili alpinisti hkrati junaki in žrtve. Nekateri so se vrnili, drugi so ostali v gorah, ki so jih tako ljubili. Novinarji pa so (za)beležili skoraj vsak njihov korak.
Na fotografijah vidimo obraze, ki so zaznamovali generacijo:
– Bonatti, ki je redefiniral solo in zimski alpinizem,
– mlade Švicarje, ki so vstopali v severne stene z drznostjo, ki je danes skoraj nepredstavljiva,
– naveze, ki so se podale v stene, kjer je bila vsaka odločitev dokončna.
V teh fotografijah je ujet čas, ko so bile gore:
– manj dostopne,
– manj razumljene,
– bolj nevarne,
– a tudi bolj svete.
Čas, ko je bil alpinizem bolj podoben odpravi v neznano kot športu.
Čas, ko je bil vsak posnetek iz severne stene dogodek, vsaka vrnitev razlog za praznovanje, vsaka izguba pa rana, ki je zaznamovala celotno skupnost.
Zakaj nas te fotografije še vedno nagovarjajo? Ker nas spomnijo, da alpinizem ni le tehnika, oprema in ocene. Je zgodba o ljudeh, ki so vstopali v stene z nepopolno opremo, a z nepopustljivo voljo.
Je zgodba o čakanju, pogumu, tveganju in ljubezni — do gora in do tistih, ki so ostali v dolini.
In je zgodba o času, ki se ne bo nikoli vrnil, a ga v teh fotografijah še vedno lahko začutimo.
