Življenje, ki je razkrilo (tudi) protislovja alpinizma
Smrt na Mont Blanc du Taculu (16. september 1946)
Ker je ravno 80-letnica smrti, pa tokrat začnimo s koncem. Tistega (usodnega) jutra je Giusto z Gagliardonejem plezal po (še) neimenovanem rdečem granitnem stebru. Vreme je bilo dobro, skala popolna. Ko sta dosegla polico na sredini stene, se je nebo nenadoma zaprlo. V nekaj minutah je gora izginila v megli. Odločila sta se za umik. Med spustom se je vrv zagozdila v razpoko. Gervasutti se je, kot vedno, odločil, da bo sam splezal nazaj in jo sprostil.
Izginil je v megli. Gagliardone ga je klical. Ni odgovora.
Nato je iz sivine prerezal krik — in Gervasutti je padel mimo njega, z rokami, ki so zaman iskale oporo, ter izginil v brez(d)no.
Umrl je tako, kot je živel: v boju, v gibanju, v poskusu preseganja nemogočega.
Danes nosi steber, pod katerim je umrl, njegovo ime: Pilier Gervasutti.
Zapuščina: konec neke dobe
Gervasutti je bil (bolj ali manj) zadnji veliki predstavnik etike čistega vzpona, ki jo je utemeljil Paul Preuss (pa najbrž še kdo). Po vojni je alpinizem vstopil v novo obdobje: pomožna sredstva, tehnični napredek, športna logika. Gervasutti je ostal simbol starega sveta — sveta, v katerem je bila gora moralni prostor, ne športna arena.
Njegova zapuščina je dvojna:
tehnična: eden najmočnejših plezalcev svoje generacije,
etična: človek, ki je v gorah iskal resnico, ne zmage.
V italijanskih gorah še vedno živi izraz fortissimo. Ne pomeni le moči. Pomeni mirno odločnost v nevarnosti, tisto notranjo trdnost, ki jo je Gervasutti nosil v sebi do zadnjega trenutka.
V zgodovini alpinizma (pač) obstajajo osebnosti, ki ne zaznamujejo le svojega časa, temveč ga razkrijejo. Možje in ženske, ki s svojo potjo razgalijo protislovja, napetosti in sanje celotne generacije. Eden takšnih je bil Giusto Gervasutti, rojen 17. aprila 1909 v Cervignanu del Friuli, daleč od gora, ki so ga kljub temu poklicale z močjo, ki je presegala razum.
Že kot deček je v sebi (za)čutil »arhaično privlačnost samotnih krajev«, kot je zapisal v knjigi Scalate nelle Alpi. Gora zanj ni bila prostor športnega izziva, temveč kraj, kjer se je človek lahko dotaknil nečesa, kar presega vsakdan. V njem je živela nostalgija po svetu, ki ga ni poznal, melanholija po nečem izgubljenem, hrepenenje po presežnem.
To hrepenenje je oblikovalo njegovo življenje — in ga hkrati razjedalo.
Čas, v katerega je stopil: alpinist med fašizmom, propagando in tekmovalnostjo
Gervasutti je vstopil v alpinistični svet v obdobju, ko je bila gora vpeta v politične projekte. Fašistična Italija je alpinizem razumela kot dokaz moči naroda, kot tekmovanje med rasami in državami. Vzponi so postajali propagandni material, plezalci pa simboli nacionalne superiornosti.
Toda Gervasutti je bil drugačen. Ni ga zanimalo dokazovanje, še manj politika. Bil je samotnik, ki je v gorah iskal mir, ne slavo.
Njegovi sodobniki so bili Emilio Comici, Riccardo Cassin, Gino Soldà, Renato Chabod, Gabriele Boccalatte, Amilcare Crétier — generacija, ki je preoblikovala italijanski alpinizem. A Gervasutti je med njimi izstopal: ne po številu prvenstvenih smeri, temveč po intenzivnosti, s katero je živel gorniški svet.
Vzponi Giusta Gervasuttija (1930–1946)
1930 – Začetek torinskega obdobja
Gervasutti se preseli v Torino in začne plezati z Boccalattejem, Chabodom, Riverom in drugimi.
1932 – Prva velika sezona
Zimski vzpon na Nordend.
Zimski vzpon na Cervino.
Aiguille Verte, Mummeryjev žleb.
Torre Coldai, Rudatisova smer.
22.–23. februar 1932
Zimska kombinacija na Cervino z Boccalattejem in Deregeom: greben Furggen greben → Mummeryjeva polica → Hornli → Švicarski vrh → Hornli.
1933 – Leto velikih prečenj in prvih velikih sten
18. julij 1933
Prečenje Rochers de la Brenva in vzpon na Tour de la Brenva (Mont Blanc). S soplezalci: Boccalatte, Pietrasanta, Zanetti.
24. julij 1933
Vzponi na Aiguilles du Diable: Pointe Chaubert, Pointe Médiane, Pointe Carmen → prečenje na Mont Blanc du Tacul.
2.–3. avgust 1933
Druga ponovitev Južnega grebena Aiguille Noire de Peutérey (1100 m višinske razlike, 1400 m plezanja).
14. avgust 1933
Poskus na Sperone Croz, Grandes Jorasses — umik zaradi nevihte.
6. oktober 1933
Prvi pristop na Torri del Cameraccio, zahodna stena in jugozahodni greben (Torre Re Alberto). Z Aldom Bonacossa.
1934 – Leto Jorassov in Tacula
5. julij 1934
Charlet in Gréloz ponovita Gervasuttijev poskus na Walkerjevem stebru.
27. julij 1934
Vzpon po zahodnem žlebu Tour Ronde s Chabodom.
29.–30. julij 1934
Drama na severni steni Grandes Jorasses: več navez, Gervasutti in Chabod se umakneta; Peters in Haringer ostaneta v steni pet dni, Haringer umre.
30. julij 1934
Gervasutti, Chabod, Charlet, Bellin — umik po varianti Couloir Face aux Périades.
13. avgust 1934
Prvenstveni Canalone Gervasutti na Mont Blanc du Tacul (800 m, 48–58°, D+/TD–). Z Renatom Chabodom.
1935 – Velike ponovitve in nove smeri
Vzpon na Contrafforte dello Sperone Centrale, Mont Blanc du Tacul.
1.–2. julij 1935
Prva ponovitev severne stene Grandes Jorasses, Pilastro Centrale → Pointe Croz. S Chabodom, Lambertom, Boulazom.
16. julij 1935
Prvenstvena Pic Adolphe (zahodni raz + severna stena).
26. julij 1935
Druga ponovitev Cresta des Hirondelles, Grandes Jorasses.
1936 – Prvi solo grebena Leone na Cervinu
23.–25. december 1936 — zgodovinski solo zimski vzpon.
1937 – Prvi poskus na vzhodni steni Grandes Jorasses
Z Leo Duboscom — neuspeh že pri dostopu.
1938 – Pilastro Gugliermina
17.–18. avgust 1938
Nova smer Gervasutti–Boccalatte na Punta Gugliermina (650 m, TD+, V+, A1). Dolga leta najtežja prosta smer v masivu Mont Blanca.
1940 – Leto treh prvenstvenih smeri in Pilone Gervasutti
20. julij 1940
Tri smeri na Pyramide des Aiguilles Grises (II–IV+).
13. avgust 1940
Zgodovinski vzpon: Pilone Nord (Pilone Gervasutti) na Frêneyu, južna stena Mont Blanca — smer, ki je odprla novo obdobje v alpinizmu.
Avgust 1940
Drugi poskus v vzhodni steni Grandes Jorasses — umik pod strmimi rdečimi ploščami.
1941 – Cervino, Furggen
25. september 1941
Četrta ponovitev, prva brez vodnikov, po smeri Piacenza.
1942 – Trije vzponi v vzhodni steni Grandes Jorasses
9. avgust 1942
Drugi poskus — dosežeta »prepovedana vrata« v osrednji del stene, a se umakneta.
16.–17. avgust 1942
Z Gagliardonejem opravita ponovitev vzhodne stene Grandes Jorasses — ena najtežjih ponovitev predvojnega obdobja.
1944 – Pic Adolphe
Avgust 1944
Nova smer Gervasutti–Panei (250 m, TD+, VI°).
1946 – Zadnje smeri
30. julij 1946
Varianta na Trident du Tacul (IV+).
1. avgust 1946
Tretja smer na Grand Capucin z zahoda.
8. avgust 1946
Tretja ponovitev pilastra Boccalatte na Mont Blanc du Tacul.
9. avgust 1946
Druga vzpon v smeri Crétier na Mont Maudit (D+, IV).
16. avgust 1946
Prvenstvena Petit Capucin – smer Gervasutti.
16. september 1946 – Smrt na Pilier Gervasutti
Med umikom z vzhodnega stebra Mont Blanc du Tacula se vrv zagozdi. Gervasutti se dvigne, da jo sprosti — in pade v praznino.
Notranji boj: človek, ki ni znal živeti v ravnini
Gervasutti je bil človek protislovij. V gorah je bil miren, skoraj svetniški. V dolini pa nemiren, razklan, nezmožen običajnega življenja.
V njegovih zapisih se pojavljajo: odpor do vsakdanjosti, nezmožnost stabilnih odnosov, strah pred staranjem, hrepenenje po neskončnosti, nezavedna želja po smrti.
Bil je človek, ki je želel preseči samega sebe — in hkrati človek, ki se ni znal sprijazniti s svojo človeškostjo. Kot da bi bil »bog, ki je padel na zemljo in se ni mogel sprijazniti z omejenostjo človeškega telesa«.
Njegovi prijatelji so ga opisovali kot nekoga, ki je živel v stalnem boju s svojo lastno senco.
