Kot pišejo rabeljski gorski reševalci, se je včeraj, 15. septembra 2026 zadeva začela kot klasičen reševalni primer, a se je med potekom spremenila v zapleteno iskanje brez jasnih koordinat in z veliko negotovosti.
Popoldne je 30‑letni hrvaški pohodnik poklical številko 112, potem ko je zdrsnil s poti Leva, opremljene z varovali, na višini okoli 2000 metrov. V trenutku po klicu je njegov telefon utihnil — brez signala, brez lokacije, brez možnosti, da bi operativni center določil, kje se nahaja.
Reševalci iz Cave del Predil, skupaj z Guardio di Finanza, gasilci, helikoptersko ekipo in reševalno službo, so se kljub slab(š)emu vremenu odločili za zračno iskanje. Posadka plovila je odložila nekaj gorskih reševalcev na vrhu Montaža, ki so se v megli in občasnih sunkih vetra začeli spuščati po Pipanovi lestvi, medtem ko je posadka iz zraka preletavala območje v upanju, da bo opazila premik ali svetlobo.
Šele proti večeru se je pokazalo, da je bil pohodnik ves čas na poti navzdol — izmučen, z izpahnjeno ramo, a živ. Po padcu je sam počasi sestopil po strmih travnikih, v megli in brez signala, dokler ni dosegel parkirišča na planini Pecol, kjer je poskušal znova poklicati pomoč. Ko so ga našli, je bil vidno pretresen, a sposoben hoditi; zdravnik helikopterske ekipe ga je pregledal in predal reševalcem, ki so ga z reševalnim vozilom odpeljali v Tolmezzo.
Akcija, ki se je začela kot reševanje, se je končala kot iskanje — in pokazala, kako hitro se lahko v gorah meja med obema zabriše. V treh urah je sodelovalo dvanajst reševalcev, ki so se borili z meglo, časom in negotovostjo, da bi našli človeka, ki je bil le nekaj sto metrov stran, a popolnoma izven dosega tehnologije. Številni kozorogi pa so, vajeni človekove pristnosti, malce posmehljivo muzali brado in se z mogočnimi, lepo (o)krašenimi rogovi drgnili po hrbtišču tam zadaj …
