– Nova raziskava razkrila: slovenski najstniki so vse manj pismeni! Sviz: »To zahteva ustrezen odziv države«.
– Učiteljica (TR / Hribovc – aktualne razmere): »A mi lahko prosim nekdo pove, se da z velikim 50 sedežnim busom priti do Kranjskega Raka za vzpon na Veliko Planino. Šli bi preko prelaza Črnivec iz Gornjega grada, ali pa morda Podvolovljek, tam se bojim, da je preozka cesta na Kranjski Rak. Hvala. Kaj pa do parkirišča Rakove ravni nad Kranjskim rakom?«
– Nova še neobjavljena raziskava razkriva: slovenski najstniki so vse manj gibalno sposobni!
Jamranja, koliko starši porabijo za nakup šolskih potrebščin, je za letos konec. Zdaj pa ne zasledimo nič jamranja, koliko morajo starši plačevati za nesmiselne izlete. Zakaj?
Vprašanje, ali lahko velik avtobus zapelje na Kranjski Rak (lučka cesta/924, povprečna širina odseka od cerkve sv. Antona Puščavnika v Podvolovljeku do Podloma je med črtami roba vozišča 331 cm, beleži se smrtna nesreča z avtobusom, omejitev 90 km/h, nepregledno, klanec, številne prometne nesreče in nezgode, …), je na prvi pogled nedolžno. A v resnici razkriva nekaj, kar je v zadnjih letih postalo boleče očitno: šole so spremenile naravo izletov in (prenekateri) učitelji so (zelo) podlegli množičnemu turizmu (beri povsem izgubili zdrav učiteljski razum). Namesto kulturnih ustanov, muzejev, gledališč, knjižnic, koncertov, razstav, ki so nekoč predstavljali temelj opismenjevanja, se izleti vse pogosteje spreminjajo v pohode na tiste planine kjer se lahko čim višje pripelje, pogosto na lokacije, ki so za velike skupine in avtobuse komaj primerne.
To ni naključje. V nedavni raziskavi o opismenjenosti slovenskih otrok so ugotovili, da se bralna, kulturna in jezikovna kompetenca sistematično slabša (najbrž je fizično stane tako slabo, da si ga ne upajo niti omeniti). Otroci berejo manj, razumejo manj, težje povezujejo informacije, težje pišejo, težje razlagajo. Raziskovalci so opozorili, da je eden od razlogov tudi zmanjšan stik s kulturnimi vsebinami, ki so nekoč predstavljale hrbtenico šolskega izobraževanja.
In tukaj se vprašanje o avtobusu na preozki cesti nenadoma spremeni v simbol ter jasno odgovori, da je problem le in zgolj v učiteljskem kadru in njihovih nadrejenih.
Namesto kulture – višje, hitreje, dlje
Učitelji, ki so nekoč organizirali obiske gledališč, muzejev, knjižnic, filmskih projekcij, literarnih srečanj, danes pogosto izberejo »varnejšo« pot: avtobus, planin(c)a, malica, fotografija na vrhu. Izlet, ki je logistično preprost, ki ne zahteva rezervacij, dogovorov, kulturne priprave, razlage, spremljanja, refleksije. Izlet, ki se zdi le na prvi pogled »zdrav«, »naraven«, »preprost«.
Toda v resnici je to beg pred odgovornostjo.
Planinski izlet z avtobusi do koder gre ni ne športni in ne kulturni dogodek. Je zelo slaba fizična aktivnost (če odštejemo bruhanje na ovinkih), ki zahteva drugačne standarde varnosti, drugačno razmerje spremljevalcev, drugačno presojo tveganj. Učitelji se pogosto ne zavedajo, da za takšne izlete ne veljajo šolski standardi, temveč planinsko‑vodniški (planina je planota, tik pod njo pa so prepadna pobočja, kjer so številni umrli), ki so strožji, jasnejši in zahtevnejši. Šola se na planini ne more obnašati, kot da je na šolskem dvorišču.
In ko se 50‑sedežni avtobus zapelje po ozki cesti, ki je komaj primerna za kombi, se pokaže, kako daleč smo prišli: izlet je postal cilj sam po sebi, ne pa premišljeno izobraževalno in športno dejanje.
Planina kot nadomestek za kulturo
V raziskavi o opismenjenosti so strokovnjaki opozorili, da otroci izgubljajo stik z: literarnim jezikom, kulturnimi institucijami, javnim prostorom znanja, umetnostjo, zgodovinskim spominom.
Ko šola namesto gledališča izbere planino, otroci izgubijo priložnost, da se srečajo z jezikom, zgodbo, simboli, interpretacijo, kritičnim razmišljanjem. Planina je bila nekoč, ko ni bila tako dostopna, čudovita, a ne nadomešča kulture. Še posebej ne takrat, ko se izlet spremeni v logistični izziv, ki ga rešujejo vprašanja, ali avtobus sploh lahko varno pripelje do izhodišča.
In tukaj se pojavi še ena plast: zgodovinski spomin na nesreče. Planina, na katero se danes vozijo šolski avtobusi, je bila nekoč kraj, kjer je življenje izgubila vsaj desetina mladostnikov, ki so iskali cvet planike. To ni prostor lahkotnega izleta, temveč prostor, ki zahteva spoštovanje, znanje, vodniško presojo.
Izleti, ki ne opismenjujejo, temveč razgaljajo sistem
Vprašanje gospe, ali lahko avtobus zapelje na Kranjski Rak, je v resnici vprašanje:
Ali se šole sploh zavedajo, kaj počnejo?
Ali razumejo, da tak avtobusni planinski izlet ni ne športni ne kulturni dogodek? Da ne krepi duha? Da ne opismenjuje? Da ne nadomešča gledališča? Da ne nadomešča branja? Da ne nadomešča srečanja z umetnostjo? Da ne nadomešča kritičnega mišljenja?
In predvsem: Ali se zavedajo, da za takšne izlete veljajo planinsko‑vodniški standardi, ne šolski?
Ko se šola odloči, da bo 150 otrok peljala na planino, mora imeti vodnike, znanje, presojo, varnostne protokole. Ne pa samo avtobus in malico.
Zaključek: opismenjevanje se ne začne na planini
Slovenski otroci niso manj opismenjeni zato, ker bi bili manj sposobni. Manj opismenjeni so zato, ker je šola spremenila svoj odnos do kulture. Ker so se izleti spremenil le v logistične izlete. Ker se je kulturni dogodek spremenil v fotografijo na vrhu. Ker se je učitelj spremenil v organizatorja prevoza, ne v posrednika kulture.
In zato je vprašanje o avtobusu na Kranjski Rak tako posrečeno: ni vprašanje o cesti, temveč o tem, kam nas vse skupaj pelje takšna šola.
PS
Na ministrstvu za šolstvo, agenciji za varnost prometa, … imajo že nekaj let dopis(e) o neprimernosti ceste 924 za avtobusni in težek tovorni promet. V primeru nesreče se lahko starši obrnete na njih in ustrezno tožite. Prav tako velja za ostale morebitne navedbe o številu planinskih in gorskih vodnikov – spremljevalcev …
Dragi (dobesedno v smislu visoke cene, ki jo preplačujemo za slab rezultat) učitelji! Zgledujte se po Planinski zvezi Slovenije! Ne obremenjujte dodatno planinskega okolja, ki že tako zelo trpi. Ostanite v domačem okolju, saj je jasno, da prav tega otroci najmanj poznajo. Najbrž tudi vi?
Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije (PZS) v letu 2026 praznuje 70 let organiziranega dela z mladimi. V sedmih desetletjih se je na planinskih krožkih, izletih, taborih, tekmovanjih, programih in usposabljanjih zvrstilo več kot 200.000 otrok in mladih, ob njih pa generacije mentorjev, vodnikov, mladinskih voditeljev in drugih prostovoljcev, ki so jim predajali svoje znanje, izkušnje, vrednote in ljubezen do gora. Mladinski planinski festival Gojzarfest ob letošnjem jubileju vabi v park Tivoli v Ljubljani, ki se bo v soboto, 19. septembra, spremenil v veliko planinsko igrišče, na katerem bodo otroci plezali, raziskovali, iskali pravo pot, premagovali poligone, izdelovali vozle, spoznavali naravo, ustvarjali, zbirali žige in se ob tem naučili veliko novega – seveda brezplačno.
PN
