Kar je v zavednih in naprednih narodnih parkih že dolgo nekaj povsem običajnega, plezalci kakajo in lulajo v namenske posode, pri nas šele prihaja.
Včasih so bili plezalni vrtci, sedaj so plezališča kot preprosti, tihi kotički, kjer je človek spodaj nekje pustil avto, se umaknil v steno, plezal in se vrnil domov. Danes so postala prizorišča, kjer se srečujejo množice, lokalne skupnosti, narava, psi, otroci, kombiji, avtodomi in — kot se je še posebej izkazalo na Stovcu — tudi zelo človeške potrebe, ki jih ni več mogoče »stisniti in odmisliti«. Ko domačini opozorijo, da se za njihovimi hišami nabirajo robčki in iztrebki, je jasno, da se je nekaj spremenilo. Ne gre več za posamezne plezalce, temveč za spremenjeno kulturo obiska, ki je postala preveč množična, da bi se lahko zanašala na spontano higieno.
Postavitev WC‑ja na Stovcu ni samo praktičen ukrep. Je simbol. Priznanje, da je plezališče postalo prostor, ki ga je treba upravljati, ne le uporabljati. Da je treba misliti na lokalne prebivalce, na naravo, na prihodnost plezališča. Da je treba preprečiti, da bi se zaradi neurejenih potreb zaprla stena, ki je bila desetletja odprta. In da je treba sprejeti, da je higiena postala del gorniške etike — ne nekaj, kar se (tudi) dogaja »tam nekje v grmovju«.
To je morda začetek novega obdobja. Obdobja, v katerem bo treba v plezališčih razmišljati o infrastrukturi, o vzdrževanju, o še večjih donacijah, o skupnostni odgovornosti. Obdobja, v katerem bo moral plezalec sprejeti, da je del sistema, ne le obiskovalec.
In plezališča niso edina: enako se bo zgodilo na planinskih poteh
Če se je moral Stovc soočiti s higieno, se bodo kmalu morali tudi drugi gorski prostori. Dolgotrajna suša je letos razgalila, kako občutljive so planinske poti, ko se po njih premikajo množice. Travniki so izsušeni, erozija se je pospešila, grušč se drobi, korenine se lomijo, voda se umika. Ko se na tak teren zgrne preveč ljudi, se začnejo pojavljati težave, ki jih prej nismo poznali: smeti, iztrebki, razmočene jame, razgaljene korenine, razpadajoči odseki, ki jih je treba sanirati.
In tako kot na Stovcu, se tudi na planinskih poteh pojavlja vprašanje: kdo bo skrbel za higieno? Kdo bo čistil? Kdo bo vzdrževal? Kdo bo plačal? Kdo bo postavil še več WC‑jev na izhodiščih, kjer se zbirajo avtobusi? Kdo bo poskrbel, da se ne bo ponovila zgodba iz dolin, kjer so se zaradi preobljudenosti zaprle poti, ker je narava preprosto popustila?
Če se je plezališčem zgodilo to, kar se je zgodilo Stovcu, in če se planinskim potem dogaja to, kar se dogaja Bavškemu Grintavcu, potem je jasno, da bodo naslednje na vrsti turistične znamenitosti. Higiena ni več samo vprašanje udobja. Je vprašanje preživetja prostora.
Začenja se novo obdobje: obdobje, v katerem bo higiena postala del planinske kulture. To ni več vprašanje, ali je WC potreben. Vprašanje je, kje bo naslednji?
