Zgodba iz Yosemitov, ki je res ne slišite (berete) vsak dan – Druga plat medalje
Plezanje na El Capitan v Yosemitu je skozi desetletja prineslo nešteto legend, a ena najbolj nenavadnih se vrti okoli povsem človeške potrebe – kako opraviti potrebo na večdnevnem vzponu v (zelo obljudeni) steni.
Med številnimi rešitvami za shranjevanje odpadkov na večdnevnih vzponih se je ta posoda izkazala kot najboljša izbira za večino plezalcev. Čeprav zahteva nekoliko višjo investicijo, ponuja kombinacijo prostornosti, priročnosti in zanesljivosti, ki je na dolgih stenah ključna.
Res je, da lahko posodo izdelate sami in pri tem prihranite denar. Vendar pa domače rešitve pogosto ne ponujajo enake ergonomije, tesnjenja in kompatibilnosti z vrečami za odpadke, ki so zasnovane prav za plezalne potrebe. Priročnost in široka dostopnost torb za odpadke, ki se uporabljajo skupaj s to posodo, sta prednost, ki jo je težko premagati.
V petdesetih in šestdesetih letih, ko so pionirji, kot je Warren Harding (1924 – 2002), prvič preživljali tedne na steni, so improvizirali: iskali so police ali razpoke, kot je Texas Flake, ki je služila kot nekakšna »kopalnica«. Ker je bilo plezalcev malo, odpadki niso bili večji problem.
V sedemdesetih letih, ko se je število vzponov povečalo, so se razmere poslabšale. Plezalci so pogosto pustili iztrebke kar na policah, kar je kasneje postalo resna težava zlasti na znamenitem Camp 6 na smeri Nose.
V osemdesetih letih se je pojavila nova praksa – »blatni sokoli,« papirnate vrečke z iztrebki, ki so jih plezalci metali s stene v upanju, da dosežejo tla. Včasih so vrečke pristale na nič hudega slutečih plezalcih ali kampistih spodaj, kar je povzročalo precejšnje zgražanje.
Do devetdesetih let je problem postal tako velik, da je Nacionalna služba za parke (NPS) uvedla pravilo, da morajo plezalci svoje odpadke odnesti s seboj. Takrat pa se je zgodila epizoda, ki je vstopila v anekdote: nekdo je ob vznožju El Capitana pustil dolgo PVC cev zaprto na obeh koncih – tipično »poop tube,« ki jo plezalci uporabljajo za shranjevanje odpadkov. Obiskovalci so jo zamenjali za bombo, park je evakuiral območje, promet so ustavili, dokler ni prispela ekipa za deaktivacijo. Šele takrat so ugotovili, da gre zgolj za plezalčevo improvizirano stranišče.
Ken Yager, ustanovitelj Yosemite Climbing Association, je na climbing delil zgodbo A Colorful History of Pooping on El Capitan, By the Decades kot primer, kako so se skozi desetletja razvijale navade in rešitve za osnovne potrebe na velikih stenah. Gre za morda nekoliko smešno, nenavadno in zelo človeško zgodbo, ki pa hkrati opozarja na pomen ohranjanja zgodovine plezanja v Yosemitu – ne le epskih vzponov, temveč tudi drobnih vsakdanjih podrobnosti, ki so oblikovale kulturo. Plezalci so skozi desetletja razvili kam z iztrebki v stenah.
Ob tej temi se vsekakor velja vprašati kdaj bodo ob sedaj zelo popularnih bivakih na voljo vsaj »latrine«? To pa je od zelo mešane populacije uporabnikov seveda nemogoče napovedati, kot si nihče od poklicanih (beri tudi nadzornikov v – kot se vse bolj kaže zelo problematičnem – narodnem parku) ne upa niti pisniti in zahtevati, da naj bi vsak (tudi oni) odnesel »svoje stvari« domov, … Morda (jim) bodo zadevo uredili vsemogoč(n)i droni?
