Fotografije: švicarski arhivi
19. novembra 1946 je ameriško transportno letalo Douglas DC-3 Dakota poletelo iz Münchna proti Marseillu. Načeloma je bilo letalu takrat prepovedano leteti nad Švico. Politični odnosi med ZDA in Švico so bili napeti. Na krovu plovila so bili visoki predstavniki ameriških okupacijskih sil (amerikanischen Besatzungstruppen – kako hitro se pozabi), njihove žene in enajstletna deklica. Let, ki bi moral biti rutinsko potovanje proti jugu, se je zaradi navigacijskih napak, slabega vremena in letenja brez vidljivosti spremenil v eno najbolj neverjetnih zgodb v zgodovini Alp.
Pilot Ralph Tate se ni zavedal, da je letalo zašlo nad švicarske Alpe. V močnem turbulenčnem območju je Dakota na višini okoli 3350 metrov s hitrostjo približno 280 kilometrov na uro dobesedno zapeljala na ledenik Gauli v Bernskih Alpah. Letalo je po snegu in ledu drselo še okoli 80 metrov, nato pa obstalo. Kljub silovitemu trku je vseh dvanajst ljudi preživelo.
Prvi klic v sili je bil prestrežen v Franciji. Posadka je domnevala, da se nahaja na francoskem ozemlju, zato se je reševalna akcija sprva odvijala na povsem napačnem kraju. Ameriške oblasti so sprožile obsežno iskanje v francoskih Alpah, medtem ko so »brodolomci na ledeniku« pri minus petnajstih stopinjah čakali v trupu poškodovanega letala.
Med redkimi, ki so posumili, da je letalo v resnici v Švici, je bil poveljnik vojaškega letališča Meiringen Victor Hug. Radijski signali so bili tako močni, da je bil prepričan, da nesreča ni daleč stran. Kljub temu švicarske oblasti več dni niso dovolile iskalne akcije, saj so ameriški podatki kazali drugam.
Šele triangulacija radijskih signalov je razkrila resnico. Dakota se je nahajala znotraj trikotnika med Airolom, Sionom in Jungfrauom, globoko v švicarskih Alpah. Medtem se je položaj ponesrečencev hitro slabšal. Silovita vremenska fronta je prinesla snežni vihar, letalo je začelo izginjati pod novim snegom, temperature pa so ostajale globoko pod ničlo.
Ko je naključje spremenilo zgodovino
Četrti dan po nesreči je sledil osupljiv preobrat. Ameriški bombnik B-29, ki je po neuspešnem iskanju v Franciji po naključju preletel območje Gaulija, je opazil rdečo signalno raketo z ledenika. Pilotom je skozi luknjo v oblakih uspelo zagledati Dakoto.
Naključje je bilo skoraj neverjetno. Letalo sta upravljala generala, katerih ženi sta bili med ponesrečenci. Eden od njiju je bil celo oče pilota Dakote.
V naslednjih urah so ameriška letala začela odmetavati pomoč. Večina paketov je zgrešila cilj ali končala v ledeniških razpokah. Nekateri so bili celo nevarni.
Reševalci na smučeh in vihar v visokogorju
Švicarske oblasti so končno odredile reševanje. Iz Rosenlauija je v snežnem metežu krenila skupina okoli 80 mož in devetih gorskih vodnikov. Zaradi napačnih ocen položaja so morali opraviti še dodatne ure hoje po globokem snegu in nato prenočiti na več kot 3300 metrih brez ustrezne bivak opreme.
Medtem so Američani pripravljali svoje načrte. V Švico so pripeljali džipe, oklepljena gosenična vozila, reševalna vozila in več kot 150 vojakov gorske pehote. Predlagali so celo spuščanje padalcev na ledenik. Švicarji so takšne zamisli ocenili kot neprimerne za alpski teren in jih zavrnili.
V soboto, štiri dni po nesreči, so prvi švicarski reševalci končno dosegli Dakoto. Ob srečanju je sledilo novo presenečenje. Američani so šele tedaj izvedeli, da niso v Franciji, temveč sredi Švice.
Rojenje nove dobe
Najpomembnejši del zgodbe pa se je odvijal v Meiringenu. Tam sta bila dva majhna letala Fieseler Storch predelana za pristajanje na ledeniku. Namesto klasičnega podvozja sta dobila kombinacijo koles in širokih smuči. 24. novembra 1946 sta pilotoma Victor Hug in Pista Hitz z njima pristala neposredno na ledeniku Gauli. Takšen podvig do takrat ni uspel še nikomur. Polet za poletom sta ponesrečence prevažala v dolino, kjer jih je pričakala množica novinarjev in domačinov.
Prav ta dogodek danes velja za rojstvo sodobnega alpskega reševanja iz zraka. Prvič v zgodovini so bili ponesrečenci iz visokogorskega ledeniškega sveta rešeni neposredno z letalom.
Darilo, ki ga vrača ledenik
Po nesreči je razbitina ostala na ledeniku. Ameriška vlada jo je podarila Švici. Leta 1947 so odstranili le nekaj delov, preostanek pa je počasi pogoltnil led.
A ledeniki imajo dolg spomin.
Leta 2012 so domači alpinisti v ledeniški gmoti opazili propeler Dakote. Nato so se začeli pojavljati še drugi deli. Danes, skoraj osem desetletij po nesreči, ledenik še vedno vrača ostanke letala in paketov, ki jih je desetletja nosil v svoji notranjosti. Med najbolj opaznimi je velik del krila, ki se je pojavil več kilometrov pod krajem nesreče.
Zgodba Dakote na ledeniku Gauli tako ni le zgodba o srečnem koncu letalske nesreče. Ni kot tista iz Andov. Je zgodovinsko pričevanje o izjemni vzdržljivosti preživelih, iznajdljivosti švicarskih reševalcev in številnih naključjih, ki so preprečila tragedijo. Predvsem pa je to zgodba o dogodku, ki je za vedno spremenil način reševanja v gorah in postavil temelje sistemom zračnega reševanja, ki jih danes jemljemo za samoumevne. Seveda pa se vse človeško ponavlja, večinoma usahli in zelo razbrazdani ledeniki pa sedaj ne omogočajo več pristajanj letal, ki so jih pilotirali reševalni piloti, Geiger …
