Matevž Frelih (1905–1944)

Jeseniški »all round« alpinist, smučar, reševalec in graditelj bivakov

»Jeseniškega planinca in alpinista najdeš povsod. Z vsem znanjem in vso dobro voljo so neprestano vzgajali nove mlajše kadre, ki so se uspešno borili v plateh, previsih in prepadih naših najtežjih sten.«

Besede, zapisane v kroniki Alpinističnega odseka Jesenice takoj po drugi svetovni vojni, skorajda ne bi mogle bolje opisati človeka, kakršen je bil Matevž Frelih. Ni bil najglasnejši med jeseniškimi plezalci in morda tudi ne najbolj razvpit. Ob imenih Jože Čop, Miha Potočnik ali Stanko Tominšek pogosto ostaja nekoliko v ozadju. Toda prav Frelih je bil eden tistih ljudi, na katerih je slonela celotna generacija predvojnega slovenskega alpinizma. Bil je plezalec, smučar, gorski reševalec, organizator, graditelj bivakov, vodnik in železniški strojevodja. Predvsem pa človek, ki je bil vedno tam, kjer je bilo treba nekaj narediti.

Njegovo življenje je bilo tesno povezano z Jesenicami. Rodil se je 12. avgusta 1905 v delavski družini in odraščal v okolju, kjer so bile gore del vsakdanjega obzorja. Prvo planinsko turo je opravil decembra 1923, ko se je sam odpravil k Svetemu Križu, na Markljevo planino in Svečo. V svoj dnevnik je ta skromni začetek zapisal z enako natančnostjo kakor poznejše velike alpske vzpone. Do pomladi 1944 je v znameniti »Zapisnik mojih tur« vpisal kar 550 tur. Ta dnevnik danes ni le osebni dokument, temveč dragocen spomenik pionirski dobi slovenskega alpinizma.

Po odsluženi vojaščini ga je neustavljivo vleklo nazaj v domače gore. Leta 1928 sta ga Jože Čop in Miha Potočnik prvič popeljala skozi severno triglavsko steno. Učenec se je izkazal za izredno nadarjenega in zanesljivega. Kmalu ni bil več le spremljevalec, temveč enakovreden partner pri najzahtevnejših vzponih. Skupaj s Čopom, Potočnikom in Stankom Tominškom je leta 1931 opravil znamenito prečenje celotne severne stene Triglava po Zlatorogovih policah, enem najdrznejših podvigov tedanjega časa.

Njegov plezalni opus je bil za takratne razmere izjemen. Med pomembnejšimi dosežki so prvenstveni vzpon v levem delu Triglavske severne stene leta 1929, Frelihov izstop v Slovenski smeri, prvenstvene smeri v Široki peči, Šitah, Škrlatici, Rokavu in Visokem Rokavu ter številni vzponi v Jalovcu, Travniku, Razorju, Frdamanih policah in drugih stenah Julijcev. S soplezalci je obiskal tudi švicarske in francoske Alpe. Matterhorn, Monte Rosa, Lyskamm, Dent Blanche, Gabelhorn in Zinalrothorn niso bili le imena iz planinskih knjig, ampak vrhovi, na katerih je stal sam. Kljub temu ga je pogled z velikih alpskih velikanov vedno vračal k domačim goram. Pod Matterhornom se je spominjal Jalovca in Triglava ter zapisal, da mu je ob misli nanju postalo toplo pri srcu.

Frelih ni bil zgolj vrhunski poletni alpinist. Sodil je med pionirje slovenskega zimskega gorništva. Tekmoval je že na zgodnjih tekmah Turistovskega kluba Skala, nastopal v slalomih, alpskih kombinacijah in turnih preizkušnjah ter pomagal pri organizaciji smučarskih prireditev po vsej Gorenjski. Če ni tekmoval, je postavljal proge, nosil kole, sodil ali opravljal organizacijska dela. Bil je človek, ki dela ni nikdar delil na pomembno in nepomembno.

Prav zato je postal eden osrednjih mož jeseniškega gorskega reševanja. Evgen Lovšin ga opisuje kot enega najzanesljivejših pomočnikov pri skoraj vseh reševalnih odpravah Jožeta Čopa. Sodeloval je pri reševanju Vreša in preminulega Habetovega iz Triglavske stene, pri akcijah za Kajzelja, Brandta, Bračiča, Avakumoviča, Lešnika in številne druge. Med snežnimi plazovi, viharji in stenskimi nesrečami ni nikoli odlašal. Ko je prišel poziv na pomoč, je šel. Bil je med prvimi pri umirajočem Dolharju pod Rjavino, kopal je za zasutimi smučarji pod Storžičem, iskal izgubljene gornike in sodeloval v najzahtevnejših reševalnih akcijah tistega časa. Njegovi sodobniki so ga šteli med stebre Čopove reševalne skupine.

Enako pomemben je bil njegov prispevek k planinski infrastrukturi. Po zamisli Karla Koreninija in Matevža Freliha so jeseniški Skalaši začeli graditi bivake v osrčju Julijcev. Frelih je kot železničar poskrbel za brezplačne prevoze materiala, nato pa skupaj z drugimi nosil težke tovore v Veliko Dnino in na Šplevto. Pomagal je pokrivati koče, graditi vodovode, prenašati spominska znamenja in urejati zavetišča. Vse prostovoljno in brez plačila. Jeseniški gorniki so zato po vojni Bivak I v Veliki Dnini preimenovali v Matevžev bivak, v njegovo čast pa so ob njem vzidali tudi spominsko ploščo.

V osebnem življenju ni imel vedno lahke poti. Po poroki se je pogosto vozil k ženi v Logatec in v dnevniku iskreno priznal, kako težko je poslušal petje smučarjev, ki so se odpravljali proti Triglavu, medtem ko je sam sedel na vlaku proti Notranjski. Gore so ga nenehno klicale nazaj. Bil je človek preprostih besed in neposrednega značaja. Njegovi zapisi ne iščejo velikih literarnih učinkov, temveč govorijo o dejanjih, naporih, prijateljstvu in veselju do gibanja v gorah.

Med vojno se je pridružil partizanom. Njegova zadnja dnevniška tura št 550 nosi datum 1. april 1944: Schmittenhöhe, Kitzbüchel, Gr. Venediger. Nekaj mesecev pozneje je v Radovni blizu Gorij (v kroniki AO Jesenice na Možaklji – Mežaklji) padel v boju. Mitraljez je prekinil življenje človeka, ki je preživel številne stene, plazove, nevihte in ledene vesine Alp. Umrl je 30. septembra 1944 v naročju svojega planinskega in bojnega tovariša Moreta.

Ko so ga po vojni pokopali na jeseniškem pokopališču skupaj z drugimi žrtvami vojne, sta se po Lovšinovem ganljivem opisu oglasili dve lokomotivi. Z dolgima piskoma sta se poslovili od svojega strojevodje. Zdelo se je, kakor da se od njega poslavljajo tudi gore, katerim je posvetil življenje.

Ob koncu spominskega zapisa je Evgen Lovšin zapisal skoraj razsodbo o mestu, ki ga ima Frelih v zgodovini slovenskega alpinizma. Priznal je, da je bil Jože Čop morda boljši plezalec, Arih močnejši v zimskih vzponih in Praček uspešnejši smučar. Toda ko je seštel vse vrline skupaj, tehnične in človeške, je bil njegov sklep nedvoumen:

»Če vzamemo najvažnejše alpske discipline s tehničnega in moralnega vidika skupaj, trdim mirne vesti: našemu all round manu Matevžu Frelihu gre prvo mesto.« – Evgen Lovšin
Morda prav v teh besedah leži bistvo Frelihove zapuščine. Ni bil le specialist za eno področje. Bil je popoln gornik starega kova, človek, ki je enako prepričljivo plezal, smučal, reševal, gradil, organiziral in pomagal. Takšni ljudje ne ustvarjajo le zgodovine alpinizma. Takšni ljudje ustvarjajo skupnost.