Filozof, pesnik, novinar, kritik – in alpinist (AO PD Ljubljana Matica), ki je v mladosti živel steno kot prostor misli.
Med imeni slovenske kulture, ki so se kasneje zapisala v literaturo in filozofijo, se dr. Janez Strehovec ne omenja kot alpinist. A v resnici je bil v šestdesetih letih eden tistih mladih plezalcev, ki so gore doživljali kot laboratorij izkušnje – kot prostor, kjer se preizkuša meja telesa, poguma in misli.
V plezanje je (tako kot kar nekaj njegovih vrstnikov: Andrejčič, Manfreda, itd., …) vstopil zelo mlad, komaj šestnajstleten. Avgusta 1966 je s prijateljem Zvonetom Andrejčičem preplezal Spominsko smer v Koglu (IV+, A2) – smer, ki je bila do takrat le enkrat ponovljena. V zapisu Noči pričakovanja je opisal tisto prvo noč v steni, ko se je z zvito roko znašel dvanajst metrov niže, a se je kljub temu vrnil in smer dokončal. Njegov opis ni le plezalni dnevnik, temveč literarni dokument: »Tisoč svetlih zvezd na jasnem nebu in tisoč luči mojega rodnega mesta v modri globini.«
Naslednje leto, 1967, sta Janez Strehovec in Ivo Šušteršič 1. maja splezala novo smer: Zajedo v vzhodni steni Brane (pod Šijo) in opravila drugo ponovitev Direktne smeri v Črnem grabnu v severni triglavski steni (V, VI). V steni sta preživela noč, vsak na svoji polici, ločena z neprehodnimi razi in tišino. Iz tiste izkušnje je nastal eden najlepših odlomkov slovenskega alpinističnega pisanja: »Bedel sem na mokri polici in mislil na gore in prijatelje… starše, šolo… življenje.«
Leto 1968 je bilo njegovo najintenzivnejše plezalno obdobje. Februarja je z Marjanom Hutterjem plezal na Kokrskem sedlu, v JV steni Grintovca in v centralnem stebru Kalške gore. Maja je v navezi z Vasjo Doberletom in Vikijem Šoštaričem ter še enim tovarišem v enem vzponu ponovil Centralno smer v Planjavi z Glavo. Julija je z Branetom Komacem opravil prvo ponovitev smeri JLA v Šitah (V, VI, A2), z Matijo Maležičem pa prvo ponovitev smeri po stebru Travnika (IV–V, VI).
V zapisu Nad Tamarjem je te vzpone opisal z redko literarno občutljivostjo: »Strma, kakor veličasten spomenik, devetstometrska stena Travnika vstaja pred nama.« »Po prijetni noči v novem meglenem jutru zložno turistično sestopiva nazaj v Tamar. Izpolnjen načrt! Praznina? Ne. Že med vzponom si plezalec omisli nov vrh, nov cilj, težji, lepši, višji.«
Septembra sta z Radom Šerjakom splezala prvenstveno smer v južni steni Kalške gore, imenovano Sončna smer. Vzpon je potekal v dežju, megli in nevihti, z bliski, ki so udarjali v steno. Strehovec je zapisal: »Gora nama je prizanesla, gora ni hotela.«
Strehovec je v (teh) svojih zapisih združil alpinistično natančnost in filozofsko refleksijo. Njegove stene niso le geografski objekti, temveč prostor bivanja, noči pričakovanja, preizkušnje smisla. V njih se pojavlja motiv tišine, svetlobe, zvezd, čakanja – vse tisto, kar bo kasneje postalo del njegove literarne poetike.
Njegov jezik je bil že tedaj drugačen od klasičnega alpinističnega poročanja: v njem ni junaštva, temveč zadržana kontemplacija. Gora ni nasprotnik, temveč učiteljica.
»Vedno znova in znova se srečujem z nočmi na samotnih potovanjih in pri plezanju na strme vrhove. Tako skrivnostne in mogočne so. Učijo me.«
Čeprav se je kasneje uveljavil kot filozof, pesnik in literarni kritik, ni Strehovec gore nikoli povsem zapustil. V devetdesetih letih je pisal o rekreativnem alpinizmu, o spremenjenem odnosu do telesa, o filozofiji gibanja. V članku Poletje na alpskih štiritisočakih (Delo, 1993) je opisal svoje vzpone na Lenzspitze, Nadelhorn, Obergabelhorn in druge vrhove nad Zermattom in Chamonixom. Njegov pogled na sodobni alpinizem je bil kritičen, a razumevajoč: videl ga je kot kulturni fenomen, kot iskanje smisla v gibanju, ne kot tekmo.
Leta 1996 je Strehovec na Spodnjem Rokavu razrešil uganko izginotja 43-letnega Igorja Merviča, diplomiranega inženirja fizike iz Ljubljane. Našel je njegov nahrbtnik, potem ko ga je Izidor Kofler, mojstranski gorski reševalec, prosil, naj bo med vzponom na Rokave pozoren na iskanega Ljubljančana.
Janez Strehovec je bil alpinist, ki je v steni našel metaforo bivanja. Njegove zgodnje smeri – Kogel, Triglav, Kalška gora, Travnik, Šite – so bile dejanja mladostne drznosti, njegovi poznejši zapisi pa dejanja zrelosti.
V njegovem svetu je bila gora prostor, kjer se človek sreča s samim sabo, kjer se misel preizkusi v tišini, in kjer se filozofija začne tam, kjer se konča varovanje. Alpinizem je (tedaj še bil?) način, kako dovolj mlad človek spozna del samega in potem na svojstven način stopa skozi življenje. Razumljen ali pa nerazumljen.
