NOVOSTI OD TOD
Alpinizem je zelo resno početje. Pogosto se zgodi, da se ob uspehih plezalcev ob novih smereh pojavi tudi tragični dogodek, ki se je tokrat v petek, 25. septembra 2026zgodil v vzhodnem stebru Široke peči (France Ogrin in Uroš Župančič 1933), kjer je padel 35-letni mariborski alpinist Jernej Ženko in nesreče ni preživel. Ob teh dogodkih se zazna, da vsi mediji hitro in po podatkih, ki so prosto dostopni, na kratko opišejo zadevo. Ker pa to le populistično pisanje ne vodi prav nikamor, so vodilni pri UIAA, IKAR in IFMGA podali pobudo za sistematično poročanje o (resnih) nesrečah, (ne posredovanjih, če še znamo ločiti ti zadevi) v gorah. Glede na čase, ki jih živimo, način delovanja URSZR in v njo vključenih ustanov in organizacij ter ljudi, ogromno denarja, ki se tam dokaj nekontrolirano preliva (spet menjava na čelu), sicer ni pričakovati kakšnih sprememb, a vseeno velja vedno znova opozarjati, da se je le »nabijanje« s povečevanjem števila (včasih kar precej nesmiselnih in vprašljivih prevozov, nepoškodovanih ali pa takšnih, ki jih rešilci po cestah ne prevažajo) intervencij nesmiselno.
Najbolj (o)gledan posnetek plezanja v minulem tednu – Andraz Egart
Izkušenost in vztrajnost
Morda je kdo mislil, da je prepredenost zahodne stene Vežice s smermi že tako gosta, da se ne da nič več novega splezati. To sta 13. septembra 2026 na nedeljo ovrgla Andrej Grmovšek in Marko Volk, ki sta v levem delu preplezala novo smer. Poimenovala sta jo Nedeljski šiht (380m, 6c+), …
SKI MANASLU – 2026 ZAKLJUČEK
Kot (s)poroča Luka Kovačič, so na pobočjih gore Manaslu udeleženci odprave dosegli približno 6750 m. Kot ste verjetno že videli in brali letos, gora ni pustila nikomur doseči vrha. Fantje so tako kot velika večina pred napovedanim prihodom tajfuna zapustili bazni tabor in peš odšli v dolino ter nazaj v Katmandu, zato ni bilo veliko časa, da bi vse predelali. Kot pa pišejo, je eno gotovo za njih zagotovo – to ni konec zgodbe za njih …
Razmere v baznem taboru pod Manaslujem – 26.09.2026
NOVOSTI OD TAM
Nova smer na Chacraraju Oeste (6108 m) – Shumaq Warmi
Perujsko-britansko-španska naveza Josue Sanchez, Raymund Eckland in Jon Zerain je 11. septembra 2026 zaključila vzpon v zahodni steni vrha Nevado Chacraraju Oeste (6108 m) v perujski Cordilleri Blanci in preplezala novo smer Shumaq Warmi. V smeri se nameri približno 850 metrov, ocenjena pa z WI4+, M5, VI.
Vzpon je bil vrhunec šestdnevne odprave, v kateri je navezo najprej močno oviralo slabo vreme. Po dveh nevihtnih dneh so se v skoraj zimskih razmerah prebili čez napihan sneg, nevarne ledene mostove in številne razpoke. Po osmih urah dostopa so prvi bivak uredili pod steno ob ledeni jami, kjer je bilo ravno dovolj prostora za šotor.
Naslednje jutro so vstopili v smer. Začetni del je vodil čez krajno zev po 80-stopinjskem mokrem snegu, nato pa preko izpostavljenih mešanih raztežajev do zahtevnega žleba. Po območju stalnega krušenja kamenja so dosegli osrednji problem smeri, 70 metrov visoko ledeno stopnjo težavnosti WI4+. Noč jih je ujela v steni, kjer so po dveh urah iskanja našli komaj zadovoljivo mesto za bivak. Mokri, sedeči in z obutimi čevlji v spalnih vrečah so preživeli eno najtežjih noči v gorah.
Tretji dan so proti vrhu krenili že ob štirih zjutraj. Med svitanjem je Ackland v snežnih oblikah razločil podobo ženskega obraza, po kateri je smer dobila ime Shumaq Warmi (Lepa ženska v jeziku kečua). Po premaganem zadnjem mešanem odseku M5 so ob 10.15 dosegli greben, uro in pol pozneje pa še glavni vrh zahodnega Chacrarajuja.
Plezanje je bilo ves čas zahtevno in izpostavljeno, z dolgimi odseki naklonine 60 do 70 stopinj ter mesti povsem navpičnega ledu. Posebej sta izstopala dva raztežaja čistega ledu z naklonom do 90 stopinj.
Sestopili so po smeri vzpona v trinajstih spustih ob vrvi, nato pa čez ledenik in krušljivo skalovje nadaljevali do znamenite Lagune 69, kjer jih je ob polnoči pričakal prijatelj André.
Ob vrnitvi so alpinisti poudarili predvsem hvaležnost gori, da jim je omogočila doživeti vzpon in se skupaj varno vrniti v dolino.
Dolga noč na južni steni Hualcána
Na 6125 metrov visoki gori Hualcán v perujski Cordilleri Blanci je med 12. in 16. julijem 2026 med raziskovanjem nastala prvenstvena smer The Long Night. Navezo so sestavljali Nathan Heald, Macario Crispin, James Fierbaugh in Benjamin Billet.
Zamisel za smer je Nathan Heald opazil nekaj tednov prej. Čeprav plezanje samo po sebi ni bilo izrazito tehnično, je bil vzpon izredno zavezujoč. Ko so se enkrat podali v južno steno, umik praktično ni bil več mogoč, po doseženem prvem vrhu pa jih je do glavnega vrha Hualcána čakal še dolg in zahteven grebenski prehod.
Pozno popoldne jih je ujela megla s sneženjem. Ker niso uspeli najti smeri sestopa, so bili prisiljeni bivakirati na približno 5500 metrih nad morjem, brez šotora, spalnih vreč in kuhalnika.
Sledila je dolga, mrzla noč, po kateri je smer dobila ime.
Ob prvem svitu so našli prehod za sestop, se po vrveh vrnili na ledenik in se pozneje varno vrnili v bazni tabor.
Nova smer The Long Night poteka po južni steni Hualcána in meri približno 1100 metrov. Ocenjena je z D+, M3 in naklono do 85°. Plezalci poudarjajo, da je bila to predvsem avantura raziskovanja, predanosti in sprejemanja odločitev v velikih gorah, kjer je pogosto prav orientacija bistveno zahtevnejša od samega plezanja.
Nova smer Mindset v vzhodni steni Antersasca
Južnotirolska alpinista Simon Gietl in Michael Stadler sta 3. septembra v vzhodni steni Antersasca spleza novo smer Mindset (VIII+/IX-). Smer poteka prek približno 250 metrov visoke stene in obsega sedem raztežajev.
Po besedah prvoplezalcev je linija izjemno estetska in ponuja vrhunsko kakovost plezanja. Med prvim vzponom jima je skoraj celotno smer uspelo preplezati na pogled. Le v zadnjih treh metrih najtežjega raztežaja je moral Simon Gietl po več kot uri vztrajnega boja priznati premoč utrujenosti. Kljub temu smer opisuje kot pravi »dragulj«, tako po videzu kot po kakovosti skale in gibanja.
Avtorja menita, da je lepoto smeri težko opisati z besedami, vendar bosta njena kakovost in značaj vsakomur jasna že ob prvem obisku stene.
Mindset se tako pridružuje najzahtevnejšim novejšim smerem v Dolomitih in predstavlja še en odmeven dosežek dvojice Gietl – Stadler.
Schmetterling: nova smer Arnolda in Gietla v Dolomitih
Švicarski alpinist Dani Arnold in južnotirolski mojster dolomitskih sten Simon Gietl sta 5. septembra 2026 v Dolomitih opravila prvenstveni vzpon po novi smeri Schmetterling (Metulj). Smer nameri 240 metrov, razdeljena na šest raztežajev, njena osrednja težavnost pa dosega VII+.
Nova smer ni zanimiva le zaradi samega plezalnega dosežka, temveč tudi zaradi načina nastanka. Arnold je v predstavitvi vzpona izpostavil vprašanja, ki spremljajo vsako prvenstveno smer: kako prepoznati logično linijo v še nepreplezani steni, kaj vzeti s seboj, ko ne veš, kaj te čaka, in kako sprejemati odločitve tam, kjer ni nobenega obstoječega opisa, skice ali zagotovila, da prehod sploh obstaja.
Prav zato je bila zanj naveza s Simonom Gietlom posebna izkušnja. Gietl velja za enega najboljših poznavalcev Dolomitov in avtorja številnih prvenstvenih smeri. Dolga leta je izpopolnjeval sposobnost »branja stene« in prepoznavanja naravnih prehodov skozi navidez neprehodne odseke skalovja.
Pri plezanju nove smeri ni vnaprej začrtane poti. Plezalca opazujeta steno, iščeta razpoke, police in prehode ter sproti sprejemata odločitve. Pogosto je treba plezati, raziskovati, se vračati in znova iskati najbolj smiselno nadaljevanje. Poleg vzpona samega pa je pomemben tudi odnos do skale in okolja. Oba alpinista poudarjata, da prvenstvena smer pomeni odgovornost do narave in do prihodnjih plezalcev, ki bodo morda nekoč ponovili izbrano linijo.
Ime Schmetterling simbolično povzema bistvo tovrstnega raziskovanja: lahkotnost navidezne linije, ki jo je treba najprej odkriti, preden jo je mogoče preplezati. Za Arnolda ostaja prav iskanje neznanega največji čar prvenstvenih vzponov. Kot pravi, je plezanje nove smeri podobno risanju črte na prazen list papirja, le da je list v tem primeru dolomitska stena.
Aiguille de la Glière, podnožje (2600 m): Le syndrome de Dubaï (D+/I/180 m)
Nova smer Le syndrome de Dubaï v masivu Aiguilles Rouges nad Chamonixom je poletna različica zimske smeri Syndrome de Stockholm. Splezala sta jo Robin Bonnet in Kevin Da Silva 15. septembra 2026 in preuredila spodnje tri raztežaje, da se izognejo travnatim odsekom in ponudijo boljši granit.
Gre za delno opremljeno smer v duhu »plezanja za užitek«: svedrovci le tam, kjer ni mogoče varovati z metulji. Spodnji del je lažji, od četrtega raztežaja naprej pa postane plezanje tehnično in raznoliko – plošče, razpoke, zajede, koti. Peti raztežaj izstopa po nenavadno dobri skali, sedmi pa zahteva previdnost zaradi krušljivosti kljub očiščenju ob odprtju.
Vzdušje je izrazito alpinsko, čeprav smer ni visoka; občutek izpostavljenosti je močan.
Dostop: od zgornje postaje sedežnice Index (2396 m), 15 min hoje.
Višina: 180 m, 8 raztežajev, D+, 6a max (5b obl.).
Čas: 3–4 h v smeri, 30 min spusta do sedežnice.
Oprema: metulji C4 #0.3–#4, 8 vponk, vrv 40 m.
Skala: suh gnejs, mestoma še z lihnom.
Smer ponuja sodoben, estetski vzpon v klasičnem okolju nad La Flégère, primeren za izkušene plezalce, ki iščejo kombinacijo dobre skale, zmerne opremljenosti in pristne gorske atmosfere.
Nova smer na Piz Sompluntu
Josef Hilpold in Simon Messner sta 2. avgusta 2026 v južni Tirolski preplezala novo smer In die Freiheit na vrhu Piz Somplunt (2374 m).
Alpinista sta smer opisala kot še en primer njunega iskanja »igrišč« za tradicionalno plezanje, kjer dajeta prednost čistemu slogu vzpona. Po njunih besedah sta smer preplezala skoraj povsem brez nameščanja trajnih varoval, pri čemer so klini uporabljeni le na sidriščih. Hilpold je ob tem zapisal, da je vedno veselje deliti vrv s Simonom Messnerjem in skupaj odkrivati nove možnosti za trad plezanje.
O težavnosti, dolžini smeri in poteku za zdaj nista objavila podrobnejših informacij …
Nova britanska smer v Tsaranoru: Bonbon Anglais na Chameleon Wall
V septembru 2026 je britanska ekipa v osrčju madagaskarskega Tsaranora splezala smer, ki bo skoraj zagotovo postala ena najbolj priljubljenih v tem sl(ik)ovitem granitnem masivu. Matt Johnston, Bert Lam, Alvin Li in Mike Turner so na Chameleon Wall, levem robu velike stene nad Tsaranoro Lodge, od spodaj preplezali sedemraztežajno smer Bonbon Anglais.
Smer poteka po izraziti, logični liniji in ponuja plezanje do težavnosti 6b+/A0 oziroma 7b+ prosto. Turner, ki Tsaranoro obiskuje že od leta 1999 in je v štirih desetletjih plezal smeri po vsem svetu, je po vzponu zapisal, da je bila ideja jasna: ustvariti popolnoma opremljeno alpinistično športno smer, dostopno tudi plezalcem, ki se gibljejo okoli 6b, ter hkrati omogočiti lokalnim plezalcem, da razvijajo svoje znanje na kakovostni, varni liniji.
Bonbon Anglais je že dobila prve ponovitve. Turner poudarja tri ključne razloge, zakaj bo smer verjetno postala najbolj priljubljena v Tsaranoru: kakovost linije, ki sledi naravnim prehodom v steni, enostaven dostop iz Tsaranoro Lodge, varno, dosledno opremljanje brez resnih runoutov.
Uporabili so 316L nerjaveče jeklo, na stojiščih pa 12‑milimetrske svedrovce z velikimi inox obroči.
Turner pa opozarja na pereč problem: na številnih starejših smereh v Tsaranoru so našli močno zarjavele jeklene svedrovce, ki so v tropskem podnebju Madagaskarja izpostavljeni hitri koroziji. Gre za »časovno bombo v eni najrevnejših držav na planetu«, kot pravi Turner. Zato poziva vse prihodnje opremljevalce, naj uporabljajo izključno 316L inox, saj je to edina dolgoročno varna rešitev.
Entrophy (VIII) – nova smer na Veliki Rjavoški turni
30. avgusta sta Piotr Kowalczyk in Paweł Krzystek v slogu ground up splezala novo smer na Wielkiej Rywocińskiej Turni v slovaškem delu Visokih Tater. Nastala je sedem/raztežajna smer Entrophy, ocenjena z VIII.
Zamisel za linijo se je porodila že pred tremi leti med plezanjem smeri Rykowisko niedźwiedzi, ki jo je Kowalczyk preplezal skupaj z Arturjem Drużnym. Prvo izvidnico nove smeri je opravil z Arturjem Urbańskim, vendar sta se umaknila po drugem raztežaju, ki je zaradi zahtevnega nameščanja varovanja deloval preveč tvegano.
Letos se je Kowalczyk v steno vrnil skupaj s Krzystkom. Po pripravi prvih treh raztežajev sta smer preplezala v enem zamahu. Zadnja dva raztežaja sta morala zaradi bližajoče se noči preplezati v slogu PP, povsem zadnji raztežaj pa sta plezala že v temi. Sam način vzpona v smeri ni bil enostaven: nameščanje varovanja je zahtevalo veliko časa, pri tem pa ni manjkalo niti padcev po izpuljenih klinih.
Entrophy ponuja predvsem plezanje po previsih, počeh in zajedah. V steni je ostalo pet svedrovcev in sedem klinov, zato kladivo in klini za ponovitev niso potrebni. Priporočljiv je popoln komplet metuljev do velikosti 3, varovališča pa si je treba dourediti. Nad tretjim stojiščem prvopristopnika priporočata tudi komplet zatičev, zlasti mikro offset rdeče-rumene velikosti in mikro zatiče.
O smeri je Piotr Kowalczyk zapisal: »Vabim k prvemu prostemu ponavljanju, saj menim, da je nastala res odlična linija z lepo koncentracijo težav v kakovostni skali.«
Nova smer predstavlja še eno zanimivo pridobitev v manj obiskanem delu Visokih Tater in bo verjetno pritegnila tamkajšnje naveze, ki iščejo zahtevno tehnično plezanje z izrazitim alpskim značajem.
VZPONI OD TAM
V Dolomitih je plezal tudi Luka Stražar s …
POROČILA
Alpinistična odprava Karavšin 2026: dva tedna v legendarni dolini Ak‑Su
V drugi polovici julija in prvi polovici avgusta se je četverica slovenskih alpinistov – Luka Žakelj, Leon Mlakar, Andrej Jež in vodja Borut Demšar – odpravila v eno najznamenitejših plezalnih območij Centralne Azije: kirgiško dolino Ak‑Su, srce Karavšina. Dva tedna v baznem taboru sta prinesla vse, kar ta granitna katedrala obljublja: velike stene, resne smeri, nepredvidljivo vreme, mikrobiološke izzive in tisti poseben občutek, ko se kamp počasi spremeni v dom.
Po pristanku v Oshu je sledila vožnja do Ak‑Tatyrja, nato pa prehod v gorski svet: džipi do Egiz Jarja, od tam pa šesturna hoja po razgreti stepi. Baza v Ak‑Su‑ju je pravo nasprotje poti – zelena oaza pod strmimi granitnimi stolpi.
Prve dni je krojilo vreme in – kot pogosto v Karavshinu – prebavni trakt. Prilagajanje na lokalno mikrofloro je bilo skoraj obvezni del aklimatizacije, kar je tempo plezanja nekoliko zamaknilo.
Ko se je vreme stabiliziralo, so se naveze razpršile po okoliških stolpih:
Little Russian Tower – Central Route (Jež s Černivškom)
Pamir Pyramid – Missing Mountain (Demšar–Mlakar), odlična izvidnica za Perestroiko
Markantni vrh Kyrkchilta je postal prvi večji dosežek odprave. V dveh dneh sta smer Francoski raz najprej preplezala Demšar–Jež, kmalu zatem pa še Mlakar–Žakelj. Dolga, resna linija je bila odlična priprava na glavni cilj – Perestroiko.
Ena najbolj slovitih smeri Karavshina, 900‑metrska Perestroika Crack (7a), je bila osrednji projekt odprave. Naveza Demšar–Jež–Rožič se je v dveh dneh prebila čez strmo granitno linijo:
Demšarju je uspel prosti vzpon, Jež in Rožič sta v ključnem raztežaju uporabila nekaj tehničnega plezanja, smer se je izkazala za točno to, kar obljublja: resno, lepo, vzdržljivo in izjemno uživaško.
Naveza Mlakar–Žakelj je uspešno opravila še Central Route v Little Russian Tower. Demšar–Jež sta poskusila v novi smeri v Central Pyramid, a ju je vreme dvakrat ustavilo – projekt ostaja odprt za prihodnje odprave.
Luka Žakelj: La Bolla (6b, 300 m), Voie de droite (6c, 350 m), Ass Pissing (6a, 250 m), Francoski raz (6b, 1200 m), Central Route (6b+, 350 m)
Leon Mlakar: La Bolla, Voie de droite, Missing Mountain, Ass Pissing, Francoski raz, Central Route Andrej Jež: La Bolla, Central Route, Ass Pissing, Francoski raz, Perestroika Crack (7a, 900 m; A0) Borut Demšar: La Bolla, Missing Mountain, Francoski raz, Perestroika Crack …
Tabor v Klinu 2026 – plezanje, druženje in raziskovanje novih smeri
Avgustovski tabor v Klinu je tudi letos združil slovenske, makedonske in hrvaške alpiniste v Krnici in širši okolici Razorja. Čeprav je bil tabor kratek, je bil izjemno živahen: veliko plezanja, raziskovanja, dokumentiranja smeri – in, kot se spodobi za Krnico, tudi veliko dobre hrane in druženja.
Tabor je potekal 14.–16. avgusta, vodil ga je Gregor Šegel, ob njem pa so bili prisotni številni slovenski alpinisti ter gostje iz Hrvaške in Severne Makedonije, kar je nadaljevanje mednarodne izmenjave, ki se je v zadnjih letih lepo uveljavila.
Prvi dan: Krnica v polnem zagonu
Večina navez je soboto izkoristila za plezanje v Krnici in okoliških stenah.
Jure Česnik & Barbara Viltužnik sta v Razorju opravila resen poskus Vmesne variante, a se zaradi razmer obrnila tik pod vrhom ter pripravila odlično abzajl linijo.
Gregor Šegel, Matjaž Kavčič & Klemen Iglič so opravili prvo znano ponovitev smeri Zlati prah v Kriškem robu – smer ni posebej težka, a je pomembna zaradi dokumentiranja stene, saj je bila to zadnja smer brez zanesljivega vrisa.
Tin Cvitković & Ante Brizić sta plezala Pasjo tačko v Gubnem.
Ostale naveze so plezale v Krnici, ena pa v Lešarjevi peči na nasprotni strani Razorja.
Makedonska družina Čiriviri je plezala smer Elisa v Nad Šitom glavi.
Drugi dan: velike stene, velike smeri
Nedelja je prinesla vzpone v najmarkantnejših stenah Julijcev.
Peter Zupan & Tin Cvitković sta ponovila Desno zajedo (V+/IV–V, 500 m) v SZ steni Rakove špice.
Jakob Blatnik & Jure Česnik sta plezala klasični Hudičev steber v Prisojniku.
Barbara Viltužnik & Teja Koren sta opravili vzpon v Spominski smeri Janeza Robiča v Mali Mojstrovki.
Lucija Arzenšek & Ante Brizić sta plezala Smer po zajedi v Nad Šitom glavi.
Gašper Korošec & Matic Verbič sta plezala Deržajevo smer v Mali Mojstrovki.
Gregor Šegel & Tadej Čiriviri sta plezala Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki.
Konstantin, Milica in Svetlana Čiriviri so dan izkoristili za športno plezanje na Urbasovih skalah.
Mednarodna izmenjava in raziskovanje novih smeri
Tabor v Klinu ostaja pomemben predvsem zaradi izmenjave med slovenskimi, hrvaškimi in makedonskimi alpinisti. Letos je bil poudarek na: dokumentiranju manj znanih smeri,
raziskovanju variant v Razorju, ponovitvah v Kriškem robu, pregledu stanja v manj obiskanih stenah.
Kljub kratkemu trajanju je bil tabor zelo uspešen: veliko plezanja, dobra energija in nadaljevanje mednarodnega sodelovanja, ki bogati tako lokalno kot širšo alpinistično skupnost.
Gašerbrum I ostal neuresničen cilj odprave Aleša Česna
Slovenski alpinist Aleš Česen in avstrijski alpinist Lukas Wörle sta med 28. majem in 6. julijem 2026 sodelovala na alpinistični odpravi na Gašerbrum I (8080 m), katere osrednji cilj je bilo prečenje gore z južne na severno stran. Odprava je imela poleg alpinističnega tudi filmski namen, saj naj bi iz nje nastal dokumentarni film, vendar sta plezalca ves čas ohranila popolno samostojnost pri izbiri sloga in izvedbe vzponov.
Namesto običajne aklimatizacije na sami gori sta se odločila za nekoliko drugačen pristop. Prve višinske metre sta nabirala na 6040 metrov visokem Khusar Gangu nad dolino Shigar. Po hitrem vzponu in prenočevanju na višini 5900 metrov sta uspešno dosegla vrh, pri čemer sta se že tam srečala z veliko količino slabo sprijetega snega in zahtevnim gaženjem.
Po vrnitvi v Skardu je sledil neprijeten birokratski zaplet. Potrebna dovoljenja za nadaljevanje odprave še niso bila potrjena, zato je ekipa izgubila skoraj teden dni v čakanju, pogajanjih in urejanju formalnosti.
Naslednji aklimatizacijski cilj je bil znameniti Laila Peak v dolini Hushe. Toda razmere so bile še slabše kot na prvem cilju. Ob pregledu stene sta pod predvideno smerjo opazila ogromno razpoko kložastega plazu, nadaljnje preverjanje pa je potrdilo, da v bližnji prihodnosti ne bo mogoče varno plezati. Vzpon sta zato opustila in se odpravila proti ledeniku Baltoro ter naprej pod Gašerbrume.
Ko je bil glavni cilj končno na dosegu, je odpravo prizadel nov udarec. Dan pred prihodom v bazni tabor je Česen zbolel, zdravstveno stanje pa se je hitro poslabšalo. Zdravnik odprave je na višini 5100 metrov ugotovil začetek pljučnice, kar je pomenilo konec vseh načrtov za vzpon na osemtisočak. Ker okrevanje v odročnem baznem taboru ni bilo mogoče, je moral Česen prvič v življenju uporabiti helikoptersko reševanje in se iz Karakoruma vrniti v Skardu, nato pa domov.
Odprava tako ni dosegla glavnega cilja, vendar poročilo dobro pokaže realnost sodobnega himalajizma, kjer o uspehu pogosto odločajo dejavniki, na katere plezalci nimajo vpliva: birokracija, snežne razmere in zdravje. V primeru odprave na Gašerbrum I so se v enem samem mesecu zvrstili prav vsi trije.
ZANIMIVOSTI
Mačke dobro obvladajo oporno plezanje …
ID
