Italijanski poznavalec gorskega reševanja in avtor deželne zakonodaje s tega področja Fabio Bristot (Rufus, upokojeni gorski reševalec, ki ga zaradi načina izražanja včasih tudi povzemamo) je v prispevku za L’Amico del Popolo odprl staro, a vedno aktualno vprašanje: ali naj turisti, planinci in alpinisti, ki zaradi preutrujenosti, slabe priprave ali napačne presoje potrebujejo pomoč gorskih reševalcev, stroške intervencije plačajo (tudi) sami?
Namesto enostavnega odgovora Bristot opozarja, da je razprava pogosto preveč poenostavljena. Po njegovem mnenju se zahteva po plačljivosti reševanja praviloma pojavi le pri obiskovalcih gora, medtem ko podobnih zahtev javnost skoraj nikoli ne postavlja pri prometnih nesrečah, čeprav te pogosto povzročijo neodgovorni vozniki, vožnja pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih snovi ter zavestno kršenje predpisov (voznik je praviloma vedno kaznovan že zaradi preprostih besed: »neprilagojena hitrost«, pri gorskem reševanje pa razen »malomarnosti« policisti še vedno niso našli besed v zakonskih opredelitvah, po katerih bi izvajali svoje odgovornostne postopke).
Bristot ne nasprotuje osebni odgovornosti. Nasprotno, poudarja, da je sodeloval pri pripravi beneške regionalne zakonodaje, ki v določenih primerih omogoča zaračunavanje stroškov intervencij. Težava zanj ni plačljivost sama po sebi, temveč vprašanje enakih meril.
»Če želimo uvajati finančno odgovornost, naj velja za vse po enakem načelu in ne samo za turiste – planince,« je osrednje sporočilo njegovega razmišljanja.
Reševati je treba pred nesrečo, ne po njej
Avtor opozarja še na drugo dilemo. V gorskem svetu je po njegovem mnenju nevarno preveč strogo ločevati med »nujnim« in »nenujnim« reševanjem.
Oseba, ki je utrujena, obtičala na zahtevnem terenu, jo je ujel mrak ali slabo vreme in se sama ne more varno vrniti v dolino, morda še ni poškodovana. Toda položaj se lahko hitro spremeni v življenjsko ogrožajočo situacijo.
Prav zato mora biti pomoč dostopna še pred tragedijo. Čakanje, da se okoliščine poslabšajo do nepopravljivih posledic, bi bilo po Bristotovem mnenju nesmiselno.
Ob koncu poudarja, da je pomembnejša od kaznovanja preventiva: izobraževanje, ozaveščanje in odgovorno ravnanje v gorah.
Komentarji: odgovornost naj zaboli v denarnici
Največ pozornosti sta pritegnila komentarja bralcev, ki sta do Bristotovega pogleda precej bolj kritična.
Prvi komentator opozarja, da primerjava z vožnjo pod vplivom alkohola ni ustrezna. Vozniki so za svoje ravnanje namreč že kaznovani z visokimi globami, kazenskimi postopki in odvzemom vozniškega dovoljenja. Po njegovem mnenju bi morala podobna logika veljati tudi za gorsko reševanje. Če nekdo pokliče helikopter, ne da bi bil dejansko v nevarnosti, naj občuti finančne posledice svoje odločitve. Prav možnost visokega računa naj bi delovala kot učinkovito odvračilo pred neodgovornim ravnanjem.
Podobno razmišlja tudi druga komentatorka. Strinja se, da Bristot običajno piše preudarno, vendar dvomi, da je preventiva pri današnjem obisku gora sploh še dovolj učinkovita. Po petdesetih letih obiskovanja gor meni, da se množičnosti, neizkušenosti in nepremišljenosti dela obiskovalcev ne da več obvladovati zgolj z opozorili in izobraževanjem. Po njenem mnenju bi bila večja osebna odgovornost verjetno učinkovitejša.
Razprava, ki je seveda ne sprožajo od državljanov dobro plačani profesionalci in prav tako ne kvalitetno financirani prostovoljci v tem primeru torej razgalja dva različna pogleda na sodobno gorsko reševanje, ki ga lahko že nekaj časa imenujemo turistično reševanje.
Prvi pogled, ki ga zagovarja Bristot, izhaja iz filozofije javne varnosti. Reševanje je namenjeno preprečevanju nesreč in ne kaznovanju napak. Če ljudje zaradi strahu pred stroški predolgo odlašajo s klicem na pomoč, se lahko razmere hitro spremenijo v tragedijo.
Drugi pogled poudarja odgovornost posameznika. Zagovorniki tega pristopa menijo, da naraščajoče število intervencij pogosto ni posledica nesreče, ampak podcenjevanja gora, slabe pripravljenosti in lažnega občutka varnosti, ki ga ustvarja dostopnost mobilnega telefona in brezgotovinskega helikopterskega reševanja.
Vprašanje zato ni več, ali naj obstaja brezplačno reševanje ali ne. Ključno vprašanje postaja, kje potegniti mejo med nesrečo in očitno malomarnostjo ter eksponéntno rastjo brezplačnih prevozov. Prav ta meja pa ostaja v večini alpskih držav predmet stalnih razprav. Žal ne na odgovornih nivojih!?
Malo aktualnih primerjav:
