Slovenski dom, 31. marec 1938
Pavel Krek, p. d. Šurkov oča, ki gre že v 95. leto, pripoveduje:
V poljanskih hribih, v prijazni vasi Gorenje Brdo živi pri svoji vnukinji in pravnukih najstarejši človek poljanske fare in menda sploh Poljanske doline, Pavel Krek, p. d. Šurkov oče. Ta mož je dočakal prav metuzalemsko starost za današnji čas, gre že namreč v 95. leto svojega življenja.
Rojen je bil ob novem letu 1844. Sklenil sem, da obiščem tega originala in zvem od njega kaj zanimivega iz njegovega dolgega življenja, ker sem zvedel, da ima še prav dober spomin.
»Saj sem pa tudi veliko doživel, ja. Ha!«
Ko sem vstopil v hišo, je oče prav moško sedel na peči in najbrž premišljeval: »Oj mladost ti moja, kam ušla si, kje si?«
V tem premišljevanju sem ga zmotil: »No, oče, pojdite malo dol, da boste kaj povedali; dal vas bom v časopis. In pa malo kapljice sem vam prinesel, da boste lažje govorili.«
Da ste ga videli, kako je postal naenkrat dobre volje in kako čvrsto je stopil s peči, kot mladenič: »Tisto pa ja, povedal bom pa kaj, samo če si res kaj prinesel za grlo! Saj sem pa tudi veliko doživel, ja! Ha!«
Reči moram, čudil sem se mu, ko sem ga opazoval, kako je še v svoji visoki starosti vesel in zadovoljen. Kadar se je pričel smejati, saj se skoraj ni znal nehati. Sploh zgleda, kot bi mu bilo kakih 60 do 70 let in prav mogoče je, da bo doživel 100 let. Sliši še tudi precej dobro, le vidi že malo slabše. Pa tudi še hodi po hiši in gre celo na prosto, kadar je lepo vreme. Rad ima tobak in ko je dobil dve cigari, je kar obe hkrati vtaknil v usta, da je izgledalo prav smešno. Ko si je torej naš stari očak nekoliko zmočil suha usta, ki že najbrž precej dolgo niso pokusila kaj takega, kajti nima denarja, da bi si kaj boljšega privoščil, je pa začel živahno pripovedovati o svojem življenju. Posebnost njegovega govorjenja je, da koncem vsakega stavka pridene »ja«.
Rojen je bil v Bačnah in v svojih otroških letih do 14. leta je gonil živino na pašo. Delal je za hrano in obleko, dobil je dvoje hlače in dva suknjiča na leto, seveda vse iz domačega platna. Za hrano so dobili mlečno kašo in soli, to je bilo najboljše, pravi. Šole takrat se ni bilo nobene in tako tudi on ni imel prilike, da bi se bil naučil brati in pisati. — S 14. letom pa je že napredoval in je šel služit za hlapca v Lovsko brdo. Takrat je bilo življenje drugačno, kot pa je zdaj. Ni bilo še niti petroleja, ampak so svetili zvečer kar s trskami, ki so gorele na posebnem stojalu v hiši. Obleko so delali sami doma in včasih pozimi je tudi naš Pavle pomagal pri tem delu; največkrat je prejo navijal na vreteno. Preja se je zelo rada zmešala, fant je pa bil navihan in je včasih tako zamotano štreno kar vrgel v peč, češ bo najhitreje obdelano.
Dragonar v jerbasu, polnem jajc …
K prvemu sv. obhajilu je šel, ko je imel že blizu 20 let. Ko pa je šel na nabor, so ga seveda takoj vzeli, kajti bil je »fant od fare« in sicer so ga potrdili k dragonarjem. Takrat jih za vojake že niso več lovili, spominja pa se, da so njegovega strica še ujeli in je bil pri vojakih skoro vse življenje. Ko so ga spustili, je bil že star in nesposoben za delo. Tako je pripovedoval Šurkov oče, naenkrat se je pa spomnil: »Ti ga imaš pa še malo, ja?«
Ko se mu ga malo nalil, je pa nadaljeval. Potrjen je bil torej k dragonarjem in vpoklican. Dobil je rdeče hlače in škornje in je bil zelo ponosen na to. Služil je na Ogrskem. Ko je še slabo znal jahati, se mu je nekoč pripetila tale nezgoda: Ko so jahali skozi mesto, je omahnil s konja in padel ravno v jerbas z jajci, ki jih je ob cesti prodajala neka branjevka. To je bil »šmorn«. Branjevka pa je vpila na vse grlo v svojem tujem jeziku: »Bog pomagaj, Bog pomagaj!« On se je z umazano obleko moral peš vrniti v vojašnico. — Slovensko se takrat pri vojakih ni smelo govoriti. Če sta dva slovensko govorila, pa je že prišel kak višji in jima to prepovedal. — Leta 1866 pa se je naš Pavle junaško bojeval s Prusi in sicer pri Konigsbrgu. Prestal pa je to vojsko srečno, ranjen ni bil nikdar, le enkrat je priletela krogla prav blizu njega in se je močno ustrašil.
Bil je pri vojakih 6 let in je prehodil vso državo. Nato se je pa zopet vrnil domov in šel spet služit za hlapca. Bil je v tistih časih tudi zelo močan, in če so se kje stepli, je vse premlatil, posebno, če se je še njega kdo lotil.
»Malo ga imaš pa še, ja?« se je zopet spomnil na svoja suha usta. In ker ga je bilo še malo, se je pa začel silno smejati in končno je povedal, da bo sedaj pripovedoval.
Kako se je ženil
Prav za prav na ženitev ni dosti mislil. Res je tudi z dekleti rad govoril in nekoč je celo padel z lestve v svinjak, ko je pri nekem dekletu vasoval zvečer pod oknom. Resno na ženitev pa ni mislil, ker ga je preveč skrbelo, češ »kaj bo iz tega, ja.« Ko je bil star že 39 let, ga opomni njegov gospodar, da bi bil že čas, da bi se oženil, kajti za starega človeka nobena ne mara, in povedal mu je tudi za neko vdovo v Gor. Brdu, ki bi ga mogoče vzela. No, in Pavle jo res mahne neke nedelje popoldne k njej in jo vpraša, če bi ga hotela. Ona je bila zadovoljna in celo posestvo bo pripisala nanj. Pa ji pravi Pavle: »Dobro, pa pridi enkrat dol, kadar boš imela čas, da bova šla v mesto prepisat.« Takoj drugo jutro že na vse zgodaj, ko je bila še tema, ga pa začno klicati, da je prišla ona, naj vstane, da bosta šla v Loko. In tako se je priženil na Gor. Brdo.
»Ha, ha, ha! Ko bi bil vedel, da se je ženiti tako lahko, bi se bil pa že prej, ja! Prej me je pa skrbelo.« Tako je rekel. Žena je bila rojena istega leta kot on in je umrla pred petimi leti.
»Še mi ga daj malo, ja!« je rekel nato, nakar je nadaljeval.
Njegova »komanda« v Bosni
Posestvo, ki ga je priženil, je bilo majhno in ni prinašalo posebnih dohodkov. Zato se je moral kmalu napotiti v svet s trebuhom za kruhom. Dobil je delo v Bosni, ki jo je nekaj let prej okupirala Avstrija in tam gradila železnice, ceste itd. Nekoč, ko so zabijali dolge kole v zemljo, ga je prišel klicat inženir, naj gre, da bo komandiral pri zabijanju. Imel je namreč izredno močan glas. S posebnim veseljem pripoveduje, kako je vpil, ko so zabijali: »Ajnmal auf, — cvajmal drauf, — drajm al hoh, — firmal noh!« Vpil pa ni kar tako monotono, ampak vsako povelje z drugim naglasom. To komando je s tako močnim, čistim glasom prepeval, da sem se mu prav čudil. In pa to je posebno poudaril, da je dobil isto plačo kot drugi, četudi ni nič delal, ampak samo vpil. Nekoč, ko je šel skoz neki bosanski gozd, je zagledal, da gre proti njemu neka žival; mislil je, da je pes. Ko pa je žival prišla bliže, je spoznal, da je sam kosmatinec medved.
»Tako sem se ustrašil, da sam nisem vedel, kje sem. Pa ni bilo nič hudega. Menda se je kosmatinec še bolj ustrašil takega korenjaka in je pogledal v stran in mirno nadaljeval svojo pot.
V Ameriko …
Ko se je Bosne naveličal, se je vrnil zopet domov, kjer se je sama dolgočasila njegova žena. Ko je bil star blizu 50 let, se je pa odločil, da bo šel v Ameriko, da bo še kaj več sveta videl. Nekateri, posebno žena, so mu branili, češ. da je prestar za tako dolgo pot in da ne bo prišel čez lužo. Pa mu niso mogli ubraniti, preveč ga je gnalo srce v svet. Ko je prišel v Newyork, so tam zahtevali, da mora vsakdo imeti in pokazati vsaj 20 dolarjev, sicer bo moral nazaj. Kako se je ustrašil, ker jih ni imel! Pa brihten človek se povsod izmaže. Naš Pavle je kar visoko dvignil svojo prazno denarnico in zavpil po angleško: »Dvajset dolarjev!« Pa so mu verjeli in ga pustili. Nato je dobil delo pri plavžu. Bilo je težko delo in vročina.
»Pokončati me pa le niso mogli!«
Po nekaj letih se je vrnil v domovino, pa kmalu šel zopet čez morje, pa tudi zdaj le za malo časa, ker je hotel svoja stara leta preživeti v domovini.
Saj nazadnje vsi,
— da se spet ista povest ponovi —
vračajo se — kot svetopisemski sin.
(J. Pogačnik.)
In tako preživlja Šurkov oče svoja stara leta zopet v svojem domu — večinoma pri topli peči. Zelo čudno se mi zdi, da je dosegel tako visoko starost, ker so ga toliko preganjali po svetu, »a pokončati me le niso mogli«. Posebnih bolezni, pravi, da nikdar ni poznal, razen mrzlice pri vojakih. Sicer sta pa tudi njegov oče in mati dosegla visoko starost, oče 86, mati 88 let. Že prej sem zapisal, kako je vesel še sedaj, ko je že tako star. Povedati pa tudi moram, da še posebno rad poje. Zna narodne pesmi, pa tudi raznih nemških se je naučil v svetu. Celo ponoči včasih, če ne more spati, kar začne prepevati, včasih pa na glas moliti. Ko zmoli kako molitev, pa vselej doda: »Zdaj pa še en očenaš v čast sv. Pavlu, ki je moj patron.«
»Ti ga imaš pa še malo, ja?« je končno še vprašal Šurkov oče. Na žalost ga pa ni bilo več in tako ga je nekoliko minila dobra volja in ni bil več tako razpoložen. Sicer je pa povedal vse, kar pomni; seveda veliko je pa tudi doživel, pa mu je že izginilo iz spomina. Tako je bil končan najin razgovor. Za slovo sem mu še izrazil željo, da bi doživel vsaj sto let. On pa se je spet zasmejal in dejal samo: »Sto let, ja.«
