Slovenski dom, 2. april 1938
Po dolgem času smo spet dobili Trenkerjev film. To pot se je Trenker povrnil v mladoletne čase svoje filmske tvornosti, vrnil se je k zgodbi, ki jo je bil že obdelaval. Za podlago je vzel Hanslov tekst (»Der Kampf ums Matterhorn«), ki pa se ga ni držal preveč natančno. V Hanslovem romanu je daleč najvidnejši in najvažnejši junak Whymper, dočim je Trenker prvenstveno podčrtal Carrela. Zunanja zgodba pravzaprav ne predstavlja v tem filmu ničesar izrednega; skoraj niti prepričljiva ni. Tudi veličina problema je bila mnogo jasnejše in mogočnejše osvetljena v prvem Trenkerjevem matterhornskem filmu.
Whymper in Carrel sta prikazana kot moderna športnika, Whymper pred naskokom daje izjave, obeležje je kar sodobno, celo najmodernejša Fulpmesova očala zapazimo v opremi. Zato pa so slike raznih nastrojenj, ki nam odkrivajo vpogled v bistvo in značaj te najlepše evropske gore sijajne, da še nikdar tako. Morda celo presegajo one iz filma »Vihar na Montblancu«. Mojstra Sepp Allgeier in Walter Rimi sta spet pokazala, da sta prvaka v svoji stroki.
Dirmoser, ki igra Whymperja, je ustvaril prav srečen lik tega znamenitega moža: pol mladenič (25 let je bil star, ko je osvojil vrh), pol že dozorel, trden mož, včasih vihrav in vendar nepopustljivo čvrst v načrtu in pri uveljavljanju njegove izvedbe. Trenker je tudi v tem delu ostal sebi zvest: njegov Carrel je nagel, prekipevajoč značaj, ki ga krase običajne vrline prav po vobče veljavnih predstavah o idealnem gorniku; nekoliko šablonski.
Prav dobra pa je nova zvezda Hatheyerjeva, ki ustvari podobo kmečkega dekleta zelo prisrčno, brez afektiranosti, toplo in preprosto. Dober je tudi Luka, ki ustvarja lik alpinskega polkretena. Tudi domačini se kot statisti in kot izvajalci manjših vlog lepo obnesejo.
Prijatelji lepe pokrajine in v prvi vrsti gorniki si bodo film brez dvoma ogledali.
