Slovenski dom, 30. marec 1938
Tržič, 28. marca 1938
Kakor lani, tako je tudi letos 27. marca v Tržiču in še posebno v okoliških hribih padal sveži sneg. Bolj obilno in vabljivo je seveda snežilo lani. Pa vendar, tudi nebo nas je tako rekoč opozorilo na obletnico nesreče v storžiških plazovih. Tako je bila kruta in nenadna, da nam ne more iz spomina — zadela je res v življenjske vrste tržiškega vrvenja.
Te dni berejo kar po vrsti tržiški dušni pastirji črne sv. maše za pokoj deveterih. Verna molitev jim more še največ pomagati. K prostranemu grobišču so pa namenjeni mnogoteri koraki, ki se tam ustavljajo, da zašepečejo usta molitev in da se srca potapljajo v lepe spomine. Trepetaje pomakajo roke vejico v blagoslovljeno vodo in v nemi žalosti pokladajo mnogoteri na grobišče prvo cvetje naših gora.
Skupni, izredni grob pa govori o kreposti življenjskih dni, o veri in ljubezni deveterih. Grobišče je že deloma urejeno. Zamisel je ustvaril akademski kipar Boris Kalin. Trdi gorski kamen tvori nizko ograjo, ki jo poživlja naravna raznobarvnost, v devet lučk priliva ljubezen olja in v devet z imeni okrašenih vaz prinaša cvetje. Za umetniško oko je cvetja in zelenja na grobišču navadno še preveč.
Velik je bil udarec, velika je tudi ljubezen. Dovršenost bo doseglo grobišče prav za velikonočni ponedeljek. V velikem tednu bo namreč kipar postavil še čuvarja z mogočnim kipom svetega Mihaela Nadangela. Povešen meč bo imel, a z roko bo kazal kvišku, kjer je v božjem miru utešeno vsako upanje. Na velikonočni ponedeljek bomo imeli tudi zunanjo obletno svečanost. V kapelici na pokopališču bo ob desetih za devetere ponesrečene smučarje sv. maša. Cerkveni govor bo imel tržiški rojak g. profesor Pavel Slapar iz Kranja. Med sv. mažo bodo peli priznani tržiški cerkveni pevci velikonočne pesmi. Po blagoslovitvi spomenika in mrtvaških molitvah se bodo pa vrstili ob grobu razni govori in žalostinke pevcev ter domače godbe. Odbor, ki je lani skrbel za iskanje in prevoz ponesrečencev in za zapuščene svojce ter podružnica SPD v Tržiču sta umestno sklenila, da na to spominsko svečanost ne vabita posebej nikogar, pa zopet slehernega, kdorkoli je pokazal ob tej nesreči kakšno plemenitost. Plemenitosti in naklonjenosti je bilo pa veliko!
Devet cvetov je bilo pred letom odtrganih iz naše srede. Tako jasna je bila njihova vsebina, da nam je še danes živa. Pač v lepše poljane so bili ti cvetovi presajeni. Ta zavest nam je v tolažbo.
