Slovenski dom, 29. marec 1938
Tržič, 29. marca 1938
Devet vas je bilo, ki ste bili iztrgani s kruto roko iz naše srede. Devet mladih prekipevajočih življenj; na deveterih ustnicah je zamrl sladek nasmeh, devetero čel je poljubila bela smrt. Zagrnil vas je veličastni in obenem kruti Storžič. Hoteli ste se naužiti planinskega zraka, sonca, krasnih gora, hoteli ste tekmovati po snežnih poljanah, hoteli ste biti bliže Onemu, ki je ustvaril krasoto gora, pomladno sonce. Saj je bila vendar pomlad. Po dolinah so zvončki oznanjali novo življenje, podlesek se je opogumil in radovedno mežikali v zlato sonce, po planinah pa je v čudoviti tihoti izlival svojo otožno pesem polno neutešenega koprnenja komatar. Kako ubrana je bila ta melodija, razlivajoča se čez bele poljane. Bila je tako žalostna, da se je zdelo, kot bi zvonilo k pogrebu.
In res. Vam je bila posvečena ta pesem, vam, dragi, so veljali poslednji akordi. Narava je prekrižala vaše načrte in vas iztrgala življenju. Skrivnostna lavina vas je zagrnila in vam iztisnila duše iz telesa. Storžič vas je hotel imeti zase, ko vas je zagrnil v nepredirno temo. Toda človek, dasi tako majhen in šibak, vas je rešil ledenega objema, iztrgal neizprosnemu velikanu. Vas, ki ste bili kot orli, ki plavajo v višavah, ki ste kot hrasti, ki kljubujejo vsem nevihtam in viharjem. Bili ste planinci-idealisti. Bili ste smučarji, športniki iz potrebe. Ni vam bila še poznana vsa ironija življenja, ne krutost narave. Z vriskom in pesmijo na ustnicah ste se bližali Škarjevemu robu; ni bila še dokončana vaša pesem, ni se še ustavil vaš zmagoslaven korak, ko se je na Storžiču sprožilo, ko ste se znašli na sredi med življenjem in smrtjo. Tehtnica se je nagnila: devet vas je potegnilo v smrt. Storžič vas je izročil mrtve.
Utrip deveterih src je utihnil, devet življenj je bilo uničenih. Zajokale so nesrečne matere, zaihtele sestre in bratje, oči neštetih so se orosile. Tržič se je odel v črno, črne zastave so žalostno plapolale v slovo, zemlja je sprejela, kar je bilo njenega.
In danes? Danes obhajamo obletnico tega žalostnega dogodka. Nič več ne plapolajo zastave, razgubilo se je žalostno zvonjenje, toda spomin na vas ni ugasnil. Globoko se nam je vtisnil v srce devet in dvajseti marec, doumeli smo uganko življenja, spoznali njegove tajne.
— L. V.
