Koče Planinske zveze Slovenije (planinskih društev) med tradicijo in trgom: zakaj se bo moral slovenski planinski (gorski) turizem postopoma spremeniti, prilagodil se je že
V slovenskih gorah se dogaja nekaj, kar je dolgo ostajalo neizrečeno: planinske koče, ki so bile desetletja simbol prostovoljstva, skupnosti in skromnosti, se zaradi naraščajočega obiska počasi spreminjajo v (povsem) turistične objekte (ali pa pogorijo). Ne po lastni želji, temveč zaradi razmer, ki jih prinaša sodobni gorski turizem — množičnost, pričakovanja, stroški, konkurenca. Nekaterim je to všeč, drugim pa ne.
Strokovni sodelavec PZS Dušan Prašnikar je v prispevku STA z dne 17. avgusta l.g. 2026 povedal nekaj, kar je marsikoga (seveda ne novinarjev z žetoni) presenetilo: da je hišni red koč spremenjen (novega res nismo uspeli najti) in da je zaželeno, da obiskovalci na kočah tudi kaj naročijo. Na prvi pogled zveni banalno. A v resnici gre za pomemben premik: koče se morajo začeti obnašati bolj tržno, ker jih k temu sili realnost.
Spremembe Statuta PZS in dopolnitve hišnega reda z dne 7. december 2025 (PDF) to jasno kažejo. V zapis(nik)u je med drugim navedeno: »Vsi obiskovalci lahko v planinski koči uživajo s seboj prineseno hrano in pijačo, v tem primeru se lahko zaračuna prispevek za pogrinjek.«
»Uživanje lastne hrane in pijače v notranjosti planinske koče ni dovoljeno.«
To ni kaprica. To je odziv na dejstvo, da se je obisk slovenskih gora v zadnjih desetih letih eksplodiral (nekaj imajo pri tem tudi postkoronski turistični boni). Koče so se znašle v položaju, kjer morajo hkrati zagotavljati varnost, higieno, infrastrukturo, energijo, vodo, odvoz odpadkov — in to v okolju, kjer ni nikogar več dovolj neumnega, da bi povsem zastonj delal, kjer je vse dražje, vse težje dostopno in vse bolj obremenjeno z lenobo — kar je v neki neizrečeni meri tudi turizem.
V takem sistemu koča ne more več biti zgolj zavetje. Postaja turistični obrat, ki mora preživeti. In preživi lahko samo, če ima prihodke.
Zakaj se koče premikajo proti tržnemu modelu?
Ker se je spremenil obiskovalec. Ker se je spremenila ekonomija. Ker se je spremenilo okolje.
Današnji obiskovalec pogosto pričakuje storitev, ne izkušnje. Pričakuje udobje, ne skromnosti. Pričakuje odprta stranišča, polne splakovalnike, neomejen tuš, toplo hrano, elektriko, signal, rezervacije, čistočo, urejenost — in to v okolju, kjer je vse to logistično izjemno zahtevno, da ne omenjamo suše.
Planinske koče pa so še vedno zavezane sistemu, ki je nastal v času, ko je bil obisk manjši, pričakovanja nižja, stroški pa obvladljivi. Danes je drugače. Koča, ki je polna, a se v njej ne proda ničesar zelo donosnega, ne more računati na neskončno solidarnostno pokrivanje stroškov. Koča, ki mora odvažati odpadke s helikopterjem, ne more delovati kot dobrodelna organizacija. Koča, ki mora vzdrževati vodne vire, čistilne naprave, kompostna stranišča, solarne sisteme, ne more preživeti brez prihodkov.
Zato se hišni red spreminja. Zato se uvaja pogrinjek. Zato se spodbuja naročanje hrane in pijače. Zato se notranjost koče rezervira za goste, ki prispevajo k njenemu delovanju.
Ali to pomeni konec »stare« koče?
Ne. Pomeni pa konec iluzije, da lahko koče delujejo v 2026 na način iz 1976.
Koče, seveda s tem mislimo na lastnike, gospodarje, oskrbnike, bodo morale — počasi, premišljeno, postopoma — sprejeti, da so del turistične ekonomije. Ne zato, ker bi si to želele, temveč zato, ker jih k temu sili realnost. Če želimo, da koče ostanejo odprte, varne, vzdrževane in dostopne, moramo sprejeti, da bo njihov model delovanja postal bolj tržen.
To ne pomeni, da bodo koče kar na hitro izgubile dušo (najbrž so jo v očeh pravih planincev že zdavnaj). Pomeni pa, da bodo morale imeti jasna pravila, transparentne cene, urejene storitve, vzdrževano infrastrukturo in odgovorne goste.
Kaj to pomeni za prihodnost?
Da bo treba sprejeti in dokončno razumeti nekaj, kar je v Sloveniji vedno težko: da gora ni brezplačna. Da koča ni samoumevna. Da storitev ima vrednost. Da gost mora prispevati, če želi, da koča obstane.
In da se bo moral slovenski gorski turizem — tako kot koče v Švici, Italiji, Franciji — počasi premakniti iz romantičnega modela v realističnega. Ne zato, da bi izključil domače goste, temveč zato, da bi sploh lahko obstal. Seveda lahko »kočarski biznis« začne iskati podporo pri tržnikih podgorskih parkirišč, lahko tudi počasi začne prodajati nalepke »podpornik«, a … Seveda pa že zdavnaj velja, da so reveže pač bivaki.
PN
