V perujskem gorstvu sta Iker in Eneko Pou sklenila svojo letošnjo odpravo z vzponom, ki ga sama opisujeta kot najbolj zahteven v vsej svoji karieri. Skupaj s perujskim alpinistom Micherjem Quitom, dolgoletnim soplezalcem pri najtežjih projektih, so na Ranrapalci (6.162 m) splezali novo smer, imenovano Bonus Track – 1.060 metrov ledno‑mešani steber z ocenami WI7 / M6 / 6c, ki v Cordilleri Blanci postavlja novo mejo.
Smer je nastajala v dneh, ko je bila ekipa že utrjena od predhodnih vzponov. Le nekaj dni prej sta brata Pou izpolnila svoj mladostni sen in stopila na vrh Alpamaya, ene najbolj ikoničnih gora Južne Amerike. A namesto počitka sta se odločila za še en poskus na Ranrapalci, gori, kjer so z Quitom že leta 2023 splezali smer Ya Pe Cholo. Tokrat je bila stena še bolj zahtevna, razmere pa nepredvidljive.
Vzpon je trajal tri zaporedne dni, z dvema bivakoma. Plezali so v čistem slogu, brez zunanje pomoči, z vso opremo na hrbtih. Stena jih ni spustila naprej brez boja: večkrat so se znašli pred odseki, ki so se zdeli neprehodni, in morali izvesti kratke spuste, da so našli novo linijo med razpokami in lednimi strukturami. Težki raztežaji so se vrstili brez predaha — v skali, ledu in mešanem terenu, ki je zahteval popolno zbranost.
Prvi bivak jih je ujel po dvanajstih urah neprekinjenega plezanja, ravno v trenutku, ko je nad steno udarila snežna nevihta. Zatekli so se v ozko ledeniško razpoko, kjer so noč preživeli premočeni in premraženi. Druga noč je bila mirnejša, a še bolj izpostavljena: spali so sede, na robu prepadne police, tik pred vstopom v zgornji del gore.
Tretji dan je prinesel najnevarnejši del vzpona. Pod ogromnimi seraki so iskali prehod, ki bi jih pripeljal na zgornjo ploščad. Tri ure so bili izpostavljeni padajočemu ledu, dokler niso našli ozkega prehoda pod ledenimi stolpi. Proti vrhu jih je spremljala megla, sneg pa se je pod nogami udiral do kolen.
Tam, skoraj na šest tisoč metrih, se je zgodila majhna zgodba, ki je smeri dala ime. V trenutku, ko so bili utrujeni, dezorientirani in negotovi, se je pojavil majhen ptič, ki je začel letati pred njimi in jim kazati smer proti vrhu. »Včasih se zgodijo stvari brez razlage, ki ti podarijo dodatno priložnost,« pišeta brata Pou. Tako je nastal Bonus Track — dodatna sled, dodatna možnost, dodatna moč.
Celotna dejavnost je trajala pet maratonskih dni, z osmimi do trinajstimi urami »dela« na dan, z nočmi, ki so prinesle komaj tri ali štiri ure spanja. Mraz, izpostavljenost in neprestano iskanje prehodov so ekipo pripeljali do skrajnih meja. Pouova posebej poudarjata izjemno plezanje Micherja Quita, s katerim so že plezali smeri, nominirane za Piolet d’Or.
»Redko sva se počutila bolj živa kot zdaj,« pravita Iker in Eneko. »Po vseh težavah, po vsem trpljenju, po vseh dvomih — stati na vrhu je bilo nepopisno. To je bil brutalen ekipni dosežek.«
Z Bonus Track sta brata Pou zaključila svojo letošnjo peruansko odpravo. Po kratkem počitku se že ozirata proti jeseni, ko ju čaka nova sezona plezanja v skali — in, kot je pri njiju običajno, novi projekti, ki bodo znova iskali mejo mogočega. Podrobnosti še sledijo …
Slovenci in Ranrapalca
– 2019 Člani črnuške odprave so preplezali smer North face (D+, 900 m) v Ranrapalci.
– Ranrapalca (6162 m), severna stena SKANDINAVSKA SMER 6. 07. 2004, Tine Marenče, Anže Marenče, Žiga Šter, Aljoša Brlogar in Klemen Zupanc, IV, 3, 800 m
– Ranrapalca (6162 m), severna stena SKANDINAVSKA SMER 04. 07. 2004, Gregor Kofler, Gregor Berce, IV, 3, 800 m
– Ranrapalca (6124 m), VZHODNA SMER, 10. 7. 2003, Matej Mejovšek, Neda Podergajs, Anton Jamnik, IV, M5, 700 m, 5 ur. Plezalnega dela smeri je bilo 250 metrov.
– Ranrapalca, severna stena, AMERIŠKA SMER, 4. 4. 2003, Mitja Gleščič, Jernej Arčon, IV, 4, 900 m, 7 ur.
– Ranrapalca (6100 m), SEVERNI RAZ, 6. 8. 2002, Urban Ažman, IV, 3, skala IV, 900m , 4 ure.
– Ranrapalca (6162m), SEVERNI RAZ, 24. 6. 2002, Mojca Žerjav, Aleksandra Voglar, IV, 3, skala IV, 900 m, 8 ur.
– Ranrapalca (6128 m), S stena, prvenstvena smer Slovenska smer ali Mazohizem, ED- (V, 85/IV+, 60-70 st.), 1000 m, 16 h, Andrej Markovič – Matej Zorko 29. junija 1996.
– Aljaž Anderle, Slavko Rožič ter Senad Halilovič so 11. julija 1994 odšli pod Ranrapalco (6162 m). Hoteli so ponoviti Jaegerjevo smer v desni strani stene. Bivakirali so 5400 metrov visoko. Zjutraj pa v globokem snegu med seraki in razpokami niso našli varnega prehoda do vstopa, zato so sestopili nazaj do šotora pri jezeru Peralcocha. Še istega dne sta Halilovič in Rožič želela začeti z vzponom po SV steni, kjer so se jima zdele razmere nekoliko ugodnejše. Ker je Haliloviča zdelalo močno sonce, se je Rožič sam odpravil na goro. Bivakiral je na sedlu med Ishinco in Ranrapalco. Naslednji dan se je po SV steni povzpel na vrh. Slavko Rožič se je najprej vzpenjal po ledeniku (dve krajši mesti 60 st.), nato po ledenem pobočju (55-60 st.), tik pod robom stene pa ga je čakal še raztežaj lažje kombinacije. Na robu stene je prostran vršni plato, s katerega vodi do vrha kot nož oster greben. Za vzpon od bivaka do vrha je porabil 3 ure in pol. Vzpon je ocenil s kompleksno oceno D-. Sestopil je po smeri vzpona. Do jezera je porabil tri ure, nato pa je v petih urah pripešačil do 36 km oddaljenega Huaraza.
