Če bi kdo iskal najvišje ležeče nogometno igrišče v Sloveniji, bi ga našel tam, kjer ga najmanj pričakuje: na Korošici, v široki kotanjasti ravnici med Grintovci, pod Ojstrico, Lučkim Dedcem in Koroškim vrhom. Tam se že od leta 1980 na pobudo alpinistov igra nogomet – in to dobesedno na najvišji ravni.
Sprva je bilo igrišče bolj skromno: dva količka za gole, nekaj kamenja za avt linije in občinstvo večinoma v obliki krav, ki so se trudile razumeti pravila. Danes pa je stvar že skoraj resna: pravi goli, začrtano igrišče, in tradicija, ki se je ne bi sramoval noben vaški derbi.
Nogomet na Korošici, oktober leta g. 1979
Prejšnjo soboto je bila ravnica pred Kocbekovim domom na Korošici pravcato nogometno igrišče. Nasprotnika sta bili kombinirani ekipi AO Celje in Impol ter AO Kamnik in Mengeš. Čeprav ekipi nista bili popolni zaradi seminarja na Turncu, je sodelovalo nekaj znanih alpinistov: Debeljak, Čanžek, Kregar, Irena Markuš, Podbevšek, Pollak … Motila jih ni niti huda burja, niti dejstvo, da so noč s petka na soboto prebili na deskah, brez odej in pri -6°C, saj je zimska soba letos še povsem neopremljena. Zmagala je ekipa z »zahodne strani«, rezultat pa je bil tesen 3:2. Igrali so dvakrat po 30 minut.
V soboto so alpinisti pomagali pri spravilu gradiva za prihodnje leto, ki ga je pridno dovažal helikopter UJV, pa ga zaradi močnega vetra ni mogel odlagati v neposredni bližini koče.
Če se bo nekoč na Korošici res dvignila nova koča, se zna zgoditi, da bo lastnik namesto krav in kravjekov po ravnici vozil golf voziček, igral pa bo na ekskluzivnem igrišču s 13 luknjami. Ker zakaj bi se ustavili pri nogometu, če lahko gremo še višje?
Korošica ostaja prostor, kjer se gorska resnost sreča z gorsko domišljijo. In kjer je nogomet že dolgo doma – samo žoge ne smemo brcati predaleč, preveč lulati in kakati, ker se potem igra nadaljuje v Kamniški Bistrici …
