Boris Režek: Raztepene ustaške in četniške tolpe so se še motale po gozdovih in iskale poti čez mejo. V gore so se umaknili tudi domači izdajalci. Posamezni nemški vojaki, ki se ob razsulu niso utegnili pravi čas umakniti ali so se rajši poskrili, so sestradani tavali okrog vasi.
Po Bistrici so se na noč oglašali koraki, v goščah je pokljala suhljad in nespoznane sence so se presmukavale po temi.
Še ves mesec po koncu vojne ni bilo miru. Razcapana ustaška tolpa se-je priplazila tik do Doma v Kamniški Bistrici, ga obkolila in z orožjem ščitila svojega odposlanca, ki je hotel dobiti kaj hrane. Ponujal je svoje kune in nemške marke, potem zapestno uro in zlato, a čeprav ni bilo nobenega moškega pri hiši, se ženske niso dale oplašiti in moral je oditi s prazno bisago. Drugič so se spet pritepli trije Nemci, ki pa so samo vpraševali, kje so in kam naj se obrnejo, da bodo prišli čez mejo. Zato ni bilo varno hoditi po samotah in više v gore, saj nihče ni mogel vedeti, če ne bo kje naletel na te ali one skrivače, ki se v svoji stiski gotovo ne bi strašili nobenega zločina.
Že postaran nemški vojak je s Kalc, od koder je videl v Bistrico in zato menil, da je že na koroški strani – zašel v stene in ni mogel nikamor več. Tri dni je klical tam zgoraj,dokler ga domačini niso spravili iz skalovja. Gotovo je, da je mnogo takih ubežnikov na ta način našlo smrt in njihove kosti še danes trohne kje po policah ali zasute v grušču.
Vendar je bilo treba pogledati po kočah in prehoditi pota, saj nas je po štirih letih odrekanja kar vleklo gor. Sprva so bili Nemci še dopuščali, da so vsaj domačini lahko hodili na ture. Koče so bile itak na stežaj odprle in prazne, ker so partizani iz njih pobrali vso opremo ali pa so bile izropane. A kmalu je bila vsaka turistika najstrožje prepovedana, saj so bili prav gorniki najboljši obveščevalci ter oskrbovalci tehnik in bolnic, ker jih je bilo skoraj nemogoče nadzirati.
Večji partizanski odredi so se pomudili v gorah nad Bistrico samo na prehodu. Stalne so bile le patrole ter kurirji. Tako so se steze po gozdovih domala zarasle, više zgoraj jih je zasul grušč ali pa jih je razdrla voda.
Najprej smo se jedva pririli na Kokrsko sedlo, tako so segale veje v stezo. Toda zgoraj po zelenicah je na varnem spet pisano žarelo prej že iztrebljeno gorsko cvetje. V koči je bilo pravo razdejanje. Po vseh prostorih je bila raztresena morska trava iz posteljnjakov, oprava je bila porazbita in pokurjena. Skratka, nobene reči ni bilo več, ki bi se dala še uporabiti. Na steni v kuhinji pa je še komaj dva dni pred nami narisal nek gestapovec velik kljukasti križ in se pod njim celo predrzno podpisal.
To nas je opomnilo na večjo previdnost, kajti tudi lovci so celo po najbolj skritih lovskih in gonjaških stezah sledili neznane stopinje. Pastirji so se pritoževali, da jim zginjajo ovce s paše in streli so padali zdaj v Kalcah, v Beli, pa na Petkovih njivah in v Kamniškem sedlu. Seveda so pri teh strelih imeli svoj delež tudi divji lovci, a gotovo je bilo, da tu ali tam še gospodarijo domači skrivači, ki so morali imeti dobre zveze, da so lahko vztrajali v gorah.
V Klinu pod Kamniškim sedlom so bile v vlažni prsti na stezi vidne številne stopinje, čeprav tam pred nami ni hodil noben lovec ali gornik. V zijalki v Žmavčarjih je bilo docela sveže kurišče in isti dan sem z Grintovca videl na stezi čez Pode proti Mlinarskemu sedlu troje ljudi, ki so se potem iznenada zgubili v onem razklanem svetu in jih potem ni bilo več na spregled.
Tudi od drugod so prihajale podobne novice, a gorjanski ljudje so že taki, da razen svojcem nikomur ne zaupajo in zato nismo vedeli, kako in kaj. Ker ni bilo slišati o kakšnih ropih ali napadih, nekateri niso niti verjeli, da bi se še kdo skrival po gorah, ko je vsakomur, ki mu je bilo do tega, že zdavnaj lahko zginil čez mejo na Koroško.
Zato sva s Kopačem, potem ko sva pretaknila Klin, Repov kot in Kamniško sedlo, sporazumno z oblastjo odločila, da na tihem pregledava še Belo in Korošico. Tedaj je bil v gorah na videz mir. Že nekaj dni ni bilo slišati nobenega strela in tudi oni redki gorniki, ki so tvegali kam na vrhove, niso opazili nič posebnega.
Kakor na Kokrsko in Kamniško sedlo sva se odpravila iz Bistrice z železnimi grabljami in metlo čez rame, da bi tudi na Korošici počistila Dom, obenem pa za manj nevarni zunanji videz, ker sva pod vetrovkama spet imela skriti brzostrelki in bombe za pasom. Skrivači sicer ne bi bili vredni svojega imena, če bi se ne tajili. Zato nisva računala, da naju bodo napadli, ker bi se s tem samo izdali, a morala sva biti pripravljena na obrambo, če bi tako naneslo.
Tudi po Beli so bili očitni sledovi, da so po njej že pred nama prehajali ljudje. V debeli plasti listja pod bukvami je bila cela gaz in zgoraj na Počivalu, kjer se odpre pogled na Rzenik in po vsej Beli, sva našla odvržene ogorke cigaret, ki so mogli biti tam komaj kak dan. Prav dobro pa sva vedela, da zadnje dni tod ni hodil noben gornik ali lovec. Zato se na tej odprti točki nisva prav nič pomudila in le gledala, da naju je čim prej vzel gozd.
Šele na planini Brežič sva se ustavila. Nosila sva precej težko, sonce je žgalo, morala pa sva biti v vetrovkah. Po vsej stezi so bile očitne sledi,da je več ljudi hodilo pred nama. Tu, v tem goščavju pritlikavih bukev in ruševja se je lahko poskrila cela množica. Pobočje Vršiča nad Brežičem je tudi polno zijalk in podzemeljskih jam in bi bilo zato kaj pripravno zatočišče.
Na planini, kjer so po travi na gosto cvetele pogačice, sva se spravila pod gosto bukev, da naju od nikoder ni bilo mogoče videti.
Nobenega glasu ni bilo. V opoldanski žegi so potihnili tudi ptiči. Veter ni ganil in iznad reber pod Konjem se je iz čadaste sence dvigal Rzenik. Orlji par, ki je takrat gnezdil v Kamendolu nad Orglicami, se že vse jutro ni pokazal.
Prostrano melišče pod Rzenikom je bilo prazno, saj so tudi gamsi tedaj najbrž tičali globoko spodaj v hladnem gozdu.
V vsem tem topem pokoju je bila nekakšna napetost. Nekaj je bilo v najini bližini, in kakor bi čutila na sebi skrite poglede, sva vznemirjeno oprezovala okrog sebe.
Ta nejasna slutnja se je uresničila malo više zgoraj, ko steza spet zavije iz gozda na plano in mimo Studenca. Narejeno malomarno sva spešila vkreber z grabljami in metlo na rami, pod vetrovkama pa sva imela pripravljeni brzostrelki, da bi ju z enim samim prijemom lahko izdrla, če bi bilo treba. Med hojo sva izpod krajevcev klobukov pogledovala navzgor proti Presedljaju, Vršiču in Lučki kopi. Kar se je Kopaču zazdelo, da izmed ruševja na tem vrhu, pod katerim drži pot na Konja, štrli neka čudno zverižena veja in me je opozoril nanjo. Tedaj se je nekaj zablisnilo in isti mah sva razločila človeka, ki se je z daljnogledom pred očmi obračal proti Beli, nato pa se je iznenada zviška pogreznil med ruševje, ko naju je opazil.
Ves čas sva bila marno klamala vkreber, in oprezovalcu se niti najmanj ni moglo zdeti, da sva ga videla. pri Studencu sva celo postala in se napila, dasi se nama je voda, čeprav sva bila hudo žejna, zaradi vznemirjenja kar gatila.
Očitno je bilo, da sva padla v skrivaško zasedo. Prav lahko bi se še umaknila, toda s tem bi vse pokvarila. Saj je bil najin namen, obenem pa tudi naloga, da najdeva skrivaško taborišče. Nemara je bila predrznost, da sva tako rila samemu zlodju v kremplje. Menila sva tudi, da sva bila že obkoljena, a da bodo grablje in metla na najinih ramah, odvrnile tolpo, da bi naju imela za izvidnika.
Polagoma sva povečevala razdaljo med seboj in tako prišla na Presedljaj.
Na daleč sva se kar najbolj hrupno pogovarjala in celo malo povriskala, kot bi bila res brez skrbi šla po svojem delu.
S Presedljaja navzgor po tistih ridah v Vršiču proti Korošici, ko sva bila med ruševjem skoraj na odprtem in naju je imel opazovalec na Lučki kopi kakor na dlani, nama je bilo le malo tesno. Ni prijeten občutek, da te ima kdo na muhi, na tisto razdajo kakih 300 m bi že srednje vrsten strelec vsakogar od naju zlahka pogodil.
Čim bolj prihuljena k tlom sva lezla navkreber in bila po tihem dogovoru pripravljena. da ob prvem strelu planeva v ruševje in se po njem preplaziva v kritje, od koder bi potem sprejela boj, če bi se hotel kdo približati.
Vendar se na Lučki kopi ni nič ganilo. Nad strmljadjo nad prvim robom, ki naju je skril nevidnemu opazovalcu, sva vrgla oprtnike razse in zgrabila brzostrelki. Med ruševjem sva se splazila na višino, s katere je bil odprt razgled na Lučko kopo. Tedaj sva ugledala tri glave, ki so se dvignile izmed skalovja na vrhu.
Prekleto naju je imelo, da bi jih posnela, ko so si lopovi podajali daljnogled in se je eden celo dvignil, da bi bolje videl, kje se bova spet pokazala na stezi.
A treba se je bilo obrzdati, da izpolniva svojo nalogo.
Zdaj nama je bilo vse jasno. Ta zaseda na Lučki kopi je obvladovala prehod z Dola čez Konja na Korošico in iz Kamniške v Lučko Belo. Taborišče skrivaške tolpe je moralo biti nekje v bližini in na stezi proti Korošici bi spet lahko zadela na kakšno stražo. Zato sva raje zavila v pobočje Vršiča in po njem proti Dedcu. Šele na prevali pod njim, kjer se svet prične spuščati navzdol proti Korošici, sva zavila na stezo. Tam sva našla pravkar spraznjeno konservno škatlo, kar je kazalo, da se je odtod pomaknila ona zaseda na Lučki kopi ali pa je kakšna druga šla proti Korošici.
Dolgo sva z nekega roba oprezala navzdol proti Domu na Korošici, toda nič se ni zganilo okrog njega in iz dimnika se ni kadilo. V varujočem mraku sva potem vsak s svoje strani prišla do Doma. Čeprav sva bila zdaj gotova, da ni nikogar v njem, sva le z brzostrelkama v rokah pretaknila vse prostore, gazila po razsuti morski travi in se spotikala čez razbito opravo. Ni bilo sledu, da bi se pred kratkim kdo mudil v Domu. Naposled sva zabarikadirala vrata,da ni nihče mogel do naju in se utaborila v kuhinji. Do kraja zbita sva vendar spala le na pol, četudi sva lahko presodila, da se nama ni bati kakšnega napada. Kaj so mogli pričakovati skrivači od naju, ko so videli, da nosiva metlo in grablje? Za tisto malo hrane, kar sva jo imela, jim gotovo ni moglo biti, če so si lahko privoščili mesne konzerve. Prav po nepotrebnem bi se izdajali, če bi se količkaj vtikovali v naju.
Že navsezgodaj sva bila na nogah in se spravila na čiščenje. Pograbila sva tisto morsko travo, ki je bila deloma že gnila, na plano in jo zažgala. Zaposlena z drugim delom, naju je potem znenada splašilo silovito pokanje pred vrati, da sva zgrabila za orožje in planila v kritje. Streli so na gosto drobneli in zdelo se nama je, da slišiva sikanje krogel, ki udarjajo v vežo.
Tedaj sva se marala oba hkrati nasmejati. Pokala je le med morsko travo razsuta municija, ki so jo pogubili bodisi partizani ali Nemci, ko so prenočevali v Domu.
Prav ko sva pred Domom varovala dogorevajoči ogenj, sva onstran ravnice na stezi z Moličke planine ugledala ob palici šepajočega človeka, ki je od časa do časa kradoma pogledoval proti nama, ker se mu je takrat vselej posvetil obraz. Poklicala sva ga in nekoliko oklevaje je prišel bliže. Povedal je, da pase na Molički planini in gre zdaj pogledat za svojimi jarci; obenem pa je, bodisi da se je bal ali pa vohunil, očitno pogledoval, če imava orožje.
Ta pastir se nama je zdel močno sumljiv, ker ni hotel nič vedeti, da bi se razen prvih dni po koncu vojne še kdo klatil tod okrog. Takrat je pač prehajal vsakovrsten narod, je dejal. Zdaj pa, da že skoraj mesec dni ni videl nobenega človeka. To je bilo lahko res, najbrž pa ne. Nekako prehitro ga je odneslo gor na preval ob Dedcu gledat za jarci; kajpak na zvezo s skrivaško zasedo, ki je hotela vedeti, kdo sva in kaj počenjava. To sva že v naprej slutila in zato imela brzostrelki z bombami lepo na varnem pod prevrnjenim koritom.
Da bi ovce ne onečejale pospravljenega Doma, sva zabila razdejana vrata in se odpravila. Po prvotnem načrtu bi se imela vrniti v Belo čez Petkove njive. Ker pa sva že dognala približno območje skrivaškega taborišča, nisva hotela tvegati, da bi kje na Lepi glavi, kjer je edini prehod v Belo, spet naletela na kakšno zasedo in vzbudila sum. Zato sva se čez Planjava in Kamniško sedlo vrnila v Bistrico.
Na Planjavi po l. 1942 ni bil nihče več vpisan, na snežišču pod Škarjami proti Grlu je bila še dobro vidna sled, da se je nekdo vozil po snegu, in malo pod Lučko Babo, tam kjer včasih mezi voda iz skalovja, sva našla skrbno izgrebeno kotanjo, da se je natekal tolmunček. Torej so se tudi tod čez presmukavali skrivači.
O teh svojih dognanjih sva potem iz Bistrice obvestila poklicane. Vendar že pripravljena akcija ni bila več potrebna, ker so bile medtem že odkrite skrivaške zveze z dolino, in so se skrivači po krvavem obračunu med seboj raztepli na vse strani ali pa so padli oblasti v roke.
Ob koncu junija ni bilo več nobenega sledu po kakšnih skrivačih. Koče so bile za silo urejene in oskrbovane in gorniki so spet lahko brez skrbi pohajali po Grintovcih, ki so jih vsa štiri leta vojne videli le iz daljave.
