Miran Marussig: Kocka je padla. Takrat namreč, ko sem vtaknil glavo pod mrzlo prho, mi je bilo jasno, da sem podoben deževniku. Lezem po naših kucljih in gričih, drugi pa osvajajo svet. Najbolj tragično pa je to, da me čas pušča na cedilu. Smo v dobi ekspedicij, tovariši, in ni vseeno, če nam drugi pred nosom osvajajo Himalajo, Rdeče morje, Triglav in ostale, doslej nepoznane predele sveta. Kaj pa čakam: ekspedicija! To je rešitev. Obrišem mokro glavo, navlečem nase cunje in zdrvim k Lojzetu.
»Lojz, odprava!«
Lojz odpre usta, cigareta mu pade na tla in vpraša: »Že, ampak kam?«
»Môra, kaj pa je važno kam. Nekam! V neodkrit predel sveta, jasno, ne na Šmarno goro.«
»Dobro,« pravi Lojz, »že vem, na Krn!«
Ne izgubljava časa. Določiva ekspedicijski odbor. Predsednik: jaz, podpredsednik: Lojz, tajnik: moja sestra. Moštvo določiva pozneje. Ne gre da bi vsi že v naprej vedeli, kdo bo član odprave. Ljudje smo ljudje in navsezadnje bi kdo celo prostovoljno odstopil. Odpoveva za tri mesece predavanja in študirava literaturo. Zgodovina osvajanj je približno tale.
Centralni vrh, visok osem tisoč in še nekaj (čevljev) je že osvojen. Z južne strani seveda, z lažje. Severno snežišče je bela lisa na karti (dobesedno). To naju razburja. Spodaj je jezero. Knezoškof goriški je menda nekoč lovil tam ribe, pa ni nič ujel. Tudi to je razburljivo. Vsekakor ne gre zametavati pri tem znanstveno neobdelanih problemov. Osrednji masiv je nekoč »načel« nek Škot, pa ni uspel. Škotje so skopuhi in je zato najbrž propadel. V poštev bi prišel avion. Obletel bi vrh in pomigal s krili, kar bi bil znak, da je gor vse v redu. Snežnega človeka doslej še niso našli. Možnost, da ga najdemo, torej obstaja. Tudi to je razburljivo. Še in še.
Lojzu se ježijo lasje. Žveči čik in stoka: »Kaj sva čakala doslej?« Potem se zresni. »Ti, kaj pa prehrana?«
»Nič,« pravim, »sproti poskrbiva za sveže meso. Imam medvedarico in dve frači. Višinsko hrano, material za zveze in makarone vzameva s seboj. Tako, sedaj pa na delo!«
Vrh je bil za to leto že oddan, kljub temu nama ga je Planinska zveza ljubeznivo odstopila. Brez davščin! Plačala sva edino članarino in prispevek za druge ekspedicije. Podpora konkurence, ampak kaj, ko se vsi odzivajo klicu modernega časa. Težje je s političnimi forumi. Gre za denar. Sicer pa je tu odbor. Prepustiva to vprašanje privatnim blagajnam in gledava naprej. Manjka nama naslov, kratica, nekaj, kar na prvi pogled vleče. Lojz potem ugane: P. P. A. S. Š. Z. E. (prva, privatna, alpinistično-smučarsko-športno-znanstvena ekspedicija). Poskočim od veselja in že odprem v banki tekoči račun. Za začetek – pet dinarjev.
Priprave so v teku. Pravico poročanja prodam časopisnemu trustu. Vzamem potrošniški kredit na račun knjige, ki jo napišem po ekspediciji. Domača industrija konserv priskoči na pomoč. Makarone nama poklonijo, radiooddajniki funkcionirajo, filmska kamera je pripravljena, medvedarica in frače napete, torej start! Ne, ne še. Vmeša se ekspedicijski odbor in nama pritakne tretjega člana, mojo sestro Gelco. Funkcija: garde-dama in glavni poročevalec. Lojz stiska zobe: »Naj me vzame vrag, če uspemo v tej zasedbi.«
»Kaj da ne,« pravim »v skrajnem primeru se po povratku oženiš. Druge po povratku oženiš. Druge rešitve ni. Na pot!« Ne, ne še. Ko imam že nahrbtnik na ramah, pridirja kurir od Zveze z brzojavko, da v istem času zavzema vrh mornariška pehota in je za nas tedaj ta predel »terra non grata«. Sedaj ne odstopam. Ne morem! Mi gremo naprej, pa če se stepemo na vrhu!
Takoj po opravljenem banketu vendarle startamo. Z vlakom v Bohinj in s čolnom do Zlatoroga. Od Zlatoroga do Savice z avtobusom in naprej peš čez hribe in doline vse do gora, ki se belijo v daljavi. Najamemo šerpo Jožo, ki tovori več ko mula. Mula je namreč žival, Joža pa hribovec. Sahib Lojz vsak dan strelja; zadene kokoš, ki jo tako raznese, da kaj pojesti ni. Navsezadnje jo še plača. Sahib Gelca kuha in nama gleda pod prste, da se ne osmodiva pri domačinkah. Nehvaležno delo. Lojz misli samo na uspeh ekspedicije in nič na ženitev, tako da je vsaka kontrola odveč. Radiooddajniki umro. Zakopljemo jih s solzami in klobuki na očeh, na grob pa napišemo kratico S. O. S. Kljub vsemu gre stvar po načrtu naprej.
Prvo višinsko taborišče. Šerpa Joža stavka in jo popiha s prvo plačo. Lojz se oddahne. »Da nas le ne bo tožil,« pravi in zasanjano gleda bele vrhove. Gelci je v bazi mraz. Napade jo zavratna bolezen, tako da v glavnem čemi v spalni vreči. Midva pripravljava naskok na višinsko taborišče I.
V glavnem gaziva sneg. Razumljivo, da je vse silno nevarno. Bojiva se tudi monsuna, ki ni več daleč. Sicer pa sva z bazo v stalni zvezi. Uporabljava svetlobne signale z žepno baterijo. En blisk: začetek monsuna, dva bliska: konec monsuna, trije bliski: monsuna ni, štirje bliski: kosilo je kuhano. Pod ledenim serakom, poslikanim z rdečo markacijo, se me loti slabost. Lojz meni, da nama manjka kisika. Takoj spoznam napako: aklimatizacija! Na to sva pozabila. Prehitra sprememba iz nižinskega na višinski zrak, pa tudi iz normalne na – Gelcino hrano. Kljub vsemu prodreva do sedla.
»Ti,« pravi Lojz, »poglej odtise čevljev.«
»Razumljivo,« pravim, »tu ostane vse ohranjeno. To so sledi prvopristopnikov. Nekoč je na nekem grebenu nekdo umrl in so ga našli po petdesetih letih popolnoma ohranjenega. Edina sprememba na njem je bila dolga, siva brada.«
Lojz od strahu razpre oči, brž postavi šotor in že jo popihava v bazo. Gelca začudeno pogleda, ko se vrneva, in vpraša: »Zakaj pa nista prenočila gor?«
»Tako je na vseh ekspedicijah,« pravi Lojz. Potlej se spomni na tisto v zvezi s hrano in zarobanti nad Gelco. Gelca se obrne v vreči in zagodrnja: »Tako je na vseh ekspedicijah.« Ampak, kaj to. To so drobnarije. Važno je, da smo na odpravi doslej vsi živi in zdravi. In nič skregani! Tako namreč ni na vseh ekspedicijah. Torej jutri, zadnji naskok.
Naskok! Zategnem pas, globoko vdihnem. V snegu prvi korak, potlej vzpon. Na sedlu zasadim cepin in zlezem v šotor. Nekaj ni v redu.
»Lojz, hrane ni!«
»Kako da ni?« zavpije Lojz in me naenkrat gleda ko sestradan volk. »Porabila sva jo. V bazi je pa še zaloga.«
»Potem pa v bazo, kaj pa čakaš.« In sva jo spet pobrala v bazo.
Ponoči je prišel monsun. Gelca je z baterijo posvetila v strop, kar je pomenilo začetek neurja, zlezla k Lojzu, ker jo je bilo strah, jaz pa sem vedel, da je moje prve odprave konec.
Uspeh in banket po njem je bil vendarle lep. Lojz se je oženil, z ekspedicijskim odborom vred pa smo si nabrali ogromno praktičnih izkušenj.
