Primorski dnevnik, 27. maj 1990
Izid vsake knjige je kulturni praznik. Tokrat ga praznujemo vsi – znanci, prijatelji, delovni kolegi Duška Jelinčiča, pa seveda tudi on sam, saj je prav v teh dneh prišla v prodajo njegova tretja knjiga »Zvezdnate noči«.
Duško, naj ti zastavim kar prvo vprašanje. Kako bi ti sam predstavil svojo knjigo?
»Slišal sem, da so jo nekateri imenovali potopis. To pa ni ne potopis, niti kronika nekega dogodka, pa čeprav gre za tako pomembno odpravo, kot je bila naša na vrhove v Himalaji pred štirimi leti. Vse tisto, kar sem tedaj doživljal na tej odpravi, je po mojem le zunanji okvir moje pripovedi. Sam bi svojo knjigo imenoval alpinistični roman, v katerem je glavna zgodba resnična, lahko pa bi tudi ne bila. Gre torej za roman z alpinistično vsebino in ne za nekakšno kronologijo tega, kar se nam je v takratni odpravi dogajalo.«
Vodilo nove Jelinčičeve knjige je torej razmišljanje. To vedo tisti, ki so knjigo že prečitali; to vedo številni poslušalci Radia Trst A, ki so, v podajanju Livija Valenčiča, že prisluhnili raznim odlomkom iz te nove knjige.
Knjiga je kar obsežna, saj ima 350 strani, ki so razdeljene na štiri dele, z epilogom. Platnica je delo Graficentra, knjigo je izdalo Založništvo tržaškega tiska, spremno besedo pa je napisal Marijan Krišelj.
»Na naslovni strani je eden mojih diapozitivov, ko plezamo proti vrhu, v višini kakih 7000 metrov. Sonce je pred nami, kot nekakšen ideal, ki ga skušamo doseči.«
Pravzaprav poteka pisanje v novi knjigi po dveh poteh, mi pojasnjuje Duško: nekaj opisuje resnično dogajanje, tisto, kar se je članom odprave dogajalo, kar so sami doživljali; dobršen del ostalega dela pa je posvečen razmišljanju – tistemu, ki ga človek v potrošniški družbi ne more opraviti, kjer ne more, niti ne utegne razmišljati o sebi, o svetuj o tem, kaj smo, kam gremo, kako pravzaprav poteka vse naše življenje v nas in okrog nas.
»Ob vsem tem razmišljanju in globokem doživljanju vseh tistih trenutkov v samoti, ali pa v simfoniji s svojimi sotovariši, pa so v knjigi zapisani tudi resnični dogodki: to, kar se je dogodilo meni, kar se je dogodilo drugim. Naj še enkrat povem, da je bila to ena najuspešnejših alpinističnih odprav v skrivnostni svet himalajskih velikanov, ko smo v eni sami odpravi osvojili kar tri osemtisočake. Tam sem doživel marsikaj lepega, pa tudi težkega, groznega. Na primer smrt nekaterih članov drugih alpinističnih odprav. In tudi sam sem komajda ostal živ. Ko sem se namreč vračal z vrha komaj osvojene gore, nas je zajelo slabo vreme. In kaj pomeni slabo vreme pri 7500 metrih višine, vedo le tisti, ki so to poskusili. Zasul nas je plaz, nam odnesel vso opremo, morali smo bivakirati; in še dva tedna po tem sem ostal z drugimi v bazi, ker ni prišla pomoč in ker so nastale še nekatere birokratske ovire.«
Knjigo se da zelo lepo brati, ker opisuje resnične dogodke, secira in izkristalizira pa tudi karakterje posameznih članov odprave, istočasno pa nam odkriva notranje bogat, močno razgiban, kontemplativni svet, ki nas nekako bogati, oplaja, ki nas vleče daleč od potrošništva, ki nam odpira vrata v svet narave, naravne lepote, ki je na razpolago le redkim privilegirancem in mi jo lahko le sanjamo.
To je tretja knjiga, ki jo je napisal Duško Jelinčič. V prvi je zajel zgodovino SPDT v Trstu, drugi, ki je izšla leta 1985, je dal naslov »Srečanje nikjer«, leta 1987 pa je Radio Trst A predvajal niz novel z naslovom »Odhajanja«.
»Te novele nimajo nobene povezave z alpinizmom. Posvetil sem jih svojemu bratu Zlatku, ki se je smrtno ponesrečil niti dva meseca kasneje, ko sem se sam vrnil s te tudi moje najpomembnejše alpinistične odprave. Njegova smrt je bila zame velik udarec in morda je v globini mojega srca skrita želja, da bi bila tudi ta knjiga namenjena njegovemu spominu.«
»Zvezdnate noči« je bil naslov podlistku, ki je leta 1988 izhajal kar štiri mesece v našem dnevniku.
»Bil sem zelo naiven, ko sem mislil, da bom ta svoj podlistek le z majhnimi dodatki in spremembami objavil kar v knjigi. Ni bilo tako in ob tem spoznanju moram priznati me je zajela tudi panika. Leto in pol sem nato potreboval, da sem napisal knjigo in si vzel za to tudi štiri mesece brezplačnega dopusta. Sedaj je knjiga tu in zadovoljen sem, da je takšna, kakršna je.«
Duško, sedaj sva povedala že toliko, da ne moreva in ne smeva zamolčati še nečesa. Prav v teh dneh se namreč poročiš in odhajaš na poročno potovanje v Egipt. Zato bo tudi uradna predstavitev knjige nekoliko kasneje. Lahko bi tako imenovali izid te tvoje nove knjige kot tvoje lepo in prijetno poročno darilo?
»Morda je tako. Predvsem pa mi bo dober napotek za novo odpravo, na katero se pripravljamo v mesecu avgustu.« 16 jih bo odšlo na to odpravo na gori Everest in Lotse. Med temi bo kar sedem alpinistov, ki so se že udeležili odprave, ki jo Jelinčič vpleta v svoj roman »Zvezdnate noči«.
Čas hiti in treningi postajajo vse bolj dolgi, vse bolj utrudljivi. Naš Duško preteče od 15 do 20 kilometrov dnevno – navkreber seveda. Nategnil si je tudi mišico – pa nič zato. Treba je dalje, če hoče čez nekaj mesecev na tako dolgo pot – na osvajanje najvišje gore sveta, na osvajanje gore Lotse, k| jo je nedavno tega premagal znan1 slovenski alpinist Tomo Česen, ki je bil tudi član odprave, v kateri je bil Duško Jelinčič.
Duškota pravzaprav poznamo vsi in vsi mu v teh dneh želimo seveda vse dobro. Prav pa je, da zapišemo tudi mi, kot je zapisano na platnici nove knjige: Duško je namreč sin Zorka Jelinčiča, znanega alpinista in soplezalca Klementa Juga. Nič čudnega torej če ljubi gore, če je navdušen alpinist in če želi in hoče svoja čustva, ki ga ob podvigih na gore prevevajo, tudi zapisati.
Komu torej posvečaš to knjigo? Bratu Zlatku prav gotovo; pa komu še?
»Morda vsem tistim, ki imajo veliko voljo do življenja. Alpinisti jo že imamo in s temi občutki se tudi podajamo na to novo odpravo.«
Pa srečno Duško tebi, tvoji knjigi in seveda tudi novi odpravi.
NEVA LUKEŠ
