Janez Gregorin: Po dolgem, mrzlem in vročem letu so se zdaj spet vrnili v gore kratki, redko mili in rahli dnevi. Jesen je prižgala svoje pisane bakle.
Pod nebom brez slehernega oblaka leži kristalni zrak in razgrinja daljine, ki so vse leto ostale zabrisane v mlečnem somraku. Svet se je razširil, postal je lažji. Zdi se, da je to, kar je še pravkar v trdnem stanju kazalo pezo, ki označuje rodovitnost, namah začelo lebdeti in iz rahlo stopnjevanega zelenja dolin je nastala pisana šahovnica z nepravilnimi lisami in raznovrstnimi toni.
Utrip narave
Gozd na višini je zadržal sapo. Tiho stoje stoletne smreke in druga tesno ob drugi zidajo rjavkasti obok z zeleno kupolo. Pod njimi je malo grmičevje, rahlo, v merah in kakovostih nežnejše, — kakor majhen gozdiček pod večjim. Iz zapletene polnosti zelišč, trav, mahov sijejo čaše poznega encijana kakor majhni safirji v smaragdno zelenem morju. Nad njim raztresa sonce svoje motne pločice, ki v somraku jesensko prezrelega gozda nosijo čar starih pravljic.
To je čas velikih potovanj, ko noge kakor same od sebe zmagujejo najbolj strme vesine in telo, do zadnje celice s poletno gorkoto prežeto, ne skopari z močjo. Duši zrasto peroti; jasno gleda duh. Stvarilni čas človekov je v zgodnji jeseni. Tedaj mu prihajajo po vseh stezah načrti; težko mu postane lažje, in iz zapletljajev življenja potegne celo starejšega moža fantovska korajža — ne kot spomin, ne, kot resničnost ure. Ljubi jesenski dan v gorah spelje samotne skupaj — čuke, umetnike, snovalce; pravo osebnost s teatratičnim izgubljencem. Družba se je vrnila v mesta; potihnile so pesmi. Promet, društvo, družina — poletje je čas njihovega veselja za potovanje. Zdaj pa prilezejo na dan samotni popotniki, zdaj najdejo drug k drugemu — na čarovnih krajih prirode, v tihih kočah ali v okajenih oglarskih in drvarskih bajtah. To kar jih veže, je čarobna doba gora.
Večer končno dopolni magično spremembo prirode. Gozd se pogrezne v črno neprodirnost. Doline se od prvega mraza zavijejo v vijoličaste megle. Še je mogoče prepoznati trate, jase, skale, da, celo hiše v vaseh. Toda vse že leži v tem sljudasto barvanem morju: še vidno, ali ne več jasno; brez teže in vendar ne lebdeče; neresnično, mutasto, strto — kakor sen.
Vzdolž ob večernem obzorju se vleče širok pas pobledelega rumenega, ki ga grejejo rdeče načičkani robovi samotne oblačne krpe. Pas drsi z zelenimi toni v vodnato sinjino neba, ki ima v sebi že zimsko daljavo.
Hitro se spusti jesenska noč. Vetrovi dobe od nekod silo, ki smo že pozabili nanjo, leče se pode skozi veje in odlomijo vse, kar je izgubilo moč. Daljno rikanje jelenov straši skozi neprozornost.
Toda v daljnih dolinah mirno migljajo luči kakor zvezde na prevrnjenem nebesnem svodu. Trate v bližini leže brez glasu v temini. Le tu pa tam kaže varčni sijaj ognjišča ali petrolejke, da teče življenje naprej … proti tišini, k dolgi, trdi gorski zimi.
Da, ne bo več dolgo, ko se bo spet zasvetilo po samotnih gorskih vrheh, belo, z motnim, žalostnim bleskom. Neslišno se bodo zadirali mali, vsiljivi kosmiči otožnim macesnom v iglice. Nikjer ne bo videti, da bi bil kdaj človek kopal, vrtal in zabijal. Vse bo zabrisano.
Zadnji dnevi v kopnih gorah hitro beže
Poslednjič meče sonce svojo najlepšo, snažno luč na gola slemena, čisto, snažno in tako lepo belo kot nikdar v letu. Tudi v tem svečanem jesenskem nebu je nekaj onega, prikrito bridkega slovesa, ki diha iz nedolžne sinjine nebogljenih spominčic ob samotnem močvirju, kamor ne zaide zlepa človeška noga. Zadnji čas je prišel, zadnja ura pred mrazom in snegom. Povsod po kolovozih se oglaša živina, rožljajo verige in udarjajo zvonci; pastirji ženo s planin. Kmalu bodo v stanove udrli smučarji in mesto kravjekov na travi se bodo po čistem snegu zabliščale prazne konzerve. Navalile bodo množice, orale sneg, vriskale, pele in pile, da se bo ob nedeljah pozni zimski vlak opotekal po zasneženem tiru.
Prihaja doba gorskega smučanja, pa tudi zimske alpinistike. Ne bo več dolgo, ko se bodo privlekle svetlosive megle. S kostanjev že pada rumeno listje; vsak dan je bolj mraz, že žene ptiče na jug, k boljšemu, prijaznejšemu južnemu soncu. Izletniki pospravljajo okovanke in — pedantje — pridno mažejo smuške čevlje. Trgovine s smučmi so že začele z uvodom v svojo zlato sezono. Po oglih se zbirajo trije ali štirje mladi užigovci, obujajo spomine in kujejo načrte za novo zimo, ki ne more biti več daleč, saj se stoletna pratika še zlepa ni zmotila. V gorah postaja počasi mrtvo. O skrbniki se selijo v doline in zapirajo koče. Samotni popotniki se redko izgube kam v večje višine. Za plezanje postaja premraz, pa tudi jesenski dan je že od sile kratek. Vse kaže, da je poletna sezona v hribih pri kraju. Potegnimo torej še mi črto in poglejmo, kaj nam je prinesla slabega in dobrega na tujem ter doma!
Postscriptum
Če se ozremo po naših domačih gorah, bomo videli, da imamo še po 1000 metrov visoke stene, ki so proste; ni še smeri preko njih. Dolga vrsta je takih, ki so visoke 600 ali 500 metrov. Pri tem stanju prav gotovo še ni prišel čas, da bi se pošiljale v tuje kraje ekskurzije, kaj šele ekspedicije. Na ta način je ves boljši plezalni kader na tujem, tujci pa prihajajo ta čas k nam in pobirajo prvenstvene vzpone. Letos tega slučaja sicer ni bilo. Toda zadnji dve leti so tujci registrirali v Julijskih Alpah vse pomembnejše vzpone, tak o severno steno Travnika (Aschenbrenner in Tiefenbrunner), severno zapadni raz Široke peči (oba Dibona; tu je bil sicer tudi Joža Lipovec zraven, ali tujina pozna vendarle Dibono bolj kot njega), Frdamane police itd.
Nivo, na katerem je danes naša domača alpinistika, nekako odgovarja predvojnemu v Gesäuse ali v Wilder Kaiserju ali, če hočete, tudi v Dolomitih. Prava, tehnična plezarija je šele v povojih in jo je faktično nekoliko vpeljala šele znamenita vrvitev Režek-Modec v Kamniških Alpah. Kakor drugod, čeprav smo povsod zadaj, se tudi tu širokoustimo, da smo »z ramo ob rami najboljšim alpinističnim nacijam sveta.« Zato le v našem časopisju lahko beremo take neorientirane naslove »Dali če skoro neki Jugosloven sudelovati u stranoj ekspediciji na Himalaju« in take stavke »da su naši planinci zaprepastili švajcarske alpiniste, penjuči se sami na visove Matterhorna, Monte Rose« itd .
Dejstvo je, da pri nas še ni nastopila ona generacija, ki je v prvih povojnih letih, od 1920. dalje v Nemčiji in Avstriji plezarijo razvila na tako sijajno stopnjo, kopno plezarijo mislim, da je bila logična posledica in nadaljevanje prehod iz kopne skale v sneg in led, — nič drugega kot nujna, nepreuranjena posledica razvoja.
Pri nas popolnoma manjka generacija, ki so jo tam reprezentirala imena Roland Rossi, Sixt, Solleder, Lettenbauer, Hackmeyer, Deitele, Horeschowsky in drugi. Začetek resnega plezanja v naših gorah predstavlja šele ime dr. Klementa Juga, in to ime je komaj dobrih deset let staro. Dokler stoji vzhodna stena Prisanka, zahodna stena Rakove špice, direktna severna stena Široke Peči, severna stena Rjavine in v Julijskih Alpah nepregledna vrsta drugih eminentnih problemov ter v Kamniških direktna severna stena Planjave, severno zapadna stena Štajerske Rinke in zlasti najtrdovratnejši usodni problem celotne naše plezarije — severnozapadna Rzenika, tako dolgo se še ne bomo smeli valjati po medvedovi koži in svoje ime izgovarjati v isti sapi z znanimi tujimi. Vrstice, ki smo jih tu napisali, so sicer boleče in neprijetne, toda resnične. Zakaj bi hlinili slepoto in nepogled ali dejstvom pogumno v oči?
Problemi, razen nekaterih, dozdaj bolj slučajno še nepreplezanih, lažjih zadev, so problemi ter delo bližnje bodočnosti. Toda ti problemi so toliko težki, da se nadnje ne bo smelo hoditi s praznim želodcem, s slabo opremo in nezadostno fizično kondicijo. Slabo hranjeni ljudje, ki so si bili doslej prisiljeni kvariti želodce z »vaseršpaceljni«, suhim kruhom in kilometrsko salamo, tu morajo odpovedati ali pa se nad te probleme sploh ne spravljajmo. Posledica je, da težke, še nepreplezane stene čakajo menda tujcev, da jih bodo prelezli in se bahali s uspelimi čini pred ostalim kulturnim svetom. Čudno, da bi naš narodni ponos kaj takega lahko mirno prenesel! Posebno lepo spričevalo za nas to ravno ni, brez dvoma!
Merodajni, javni faktorji naj bi, kakor smo že rekli, podprli mlada stremljenja, — predvsem gmotno! Dejal bi kdo: »Doma principijelno nobenih podpor! V domače gore lahko pride vsak za svoje denarje!« To stališče je popolnoma zgrešeno, napačno in celo krivično. Organizirati, podpreti ambiciozne dvojke ali trojke (plezalci so normalno ekskluzivna družba) — to je potrebno! Ob vsaki priliki, ob vsakem naskoku mladim družbam prijazno pomagati — to je naloga poklicanih. Potem se bo naša alpinistika razmahnila, da bo veselje. In, ko bomo doma vse aktualne stvari pospravili, ko se bomo v vseh ozirih spopolnili, tedaj bo samo od sebe prišel čas, ko bo ta naša alpinistika postala uspešen rival svetovnim — in kjerkoli!
Slovenski dom, 24. september 1936
