Za začetek letošnje kopne sezone smo doživeli strahotno katastrofo v Gesaüse, ko je o binkoštih zmrznila v steni turistka in od izčrpanosti umrl eden od njenih spremljevalcev, medtem ko se je drugi napol blazen rešil. Kmalu pa so začele prihajati z vseh strani iz Alp vesti o novih nesrečah. Najpretresljivejša od vseh je bila gotovo ona v severni steni Eigerja, o kateri smo svoj čas v našem listu že poročali. Štirje od najboljših modernih plezalcev so našli grozno smrt v ledeni steni. Kmalu nato je napočil v gorah okrog Zermatta smrtni teden. V enem samem tednu je zermattska mrtvašnica imela pod svojo streho trinajst z alpinskim cvetjem okrašenih rakev, v katerih so ležala trupla ponesrečenih naskakovalcev gora: od dvajsetletne, krasne Angležinje, ki je prišla prvič z Bondstreeta v Alpe, pa do mrkega, znamenitega vodnika Perrena. Prav v zadnjem času smo prejeli poročilo, da je padlo nekaj novih žrtev v švicarskih in francoskih Alpah. Tako se je ponesrečila na vzhodnem grebenu Jungfraua v Berner Oberlandu skupina treh švicarskih turistov ter padla najbrž v ledeniške razpoke Küblaul ledenika. Vsi reševalni podvigi so dozdaj ostali brez uspeha. Na vzhodnem grebenu Jungfraua sta dva člana monakovske reševalne ekspedicije, ki še išče trupla v Eigerjevi severni steni ponesrečenih alpinistov, zašla v nevarno situacijo. Izruvala se je velika skala in enega od njih potegnila s seboj. K sreči je obvisel na vrvi, da so ga kljub poškodbam reševalci še utegnili spraviti na varno. Skupina štirih ženevskih alpinistov je v noči na ponedeljek poskusila preprečkati masiv Jorasses v Montblanškem rajonu. Pri sestopu je zadnji od štirih plezalcev zapazil, da so njegovi trije spremljevalci nenadoma izginili. Vrv se je na ostrem robu pretrgala in trije alpinisti so padli v globino. Po opazovanju reševalnih skupin je najbrž eden od njih mrtev, ostala dva pa ležita s težkimi poškodbami v skalah.
Uspehi na Kavkazu
Toda poglejmo, kakšne uspehe nam je dala ta sezona! Najprej moramo omeniti nemško ekspedicijo na Kavkaz. Monakovska sekcija D. n. Ö. A. V. je poslala na delo v Kavkaz štiri svoje člane: Ludwiga Schmadererja kot voditelja, Herberta Paidarja, Josepha Thürsteina in Ludwiga Vorga. Ti štirje mladi mušketirji so se krasno obnesli. Thürstein in Vorg sta preplezala celotni greben od Pik Kavkaza do Bžeduhtauva (4271 m), pri čemer sta na nekaj vrhov stopila kot prva. — tura, za katero sta rabila tri dni. Paidar in Schmaderer sta zavzela nekaj vrhov v obrobju Užbinega platoja; tako na primer Pik Ščurovski (4250 m) in Čatuin-tan (43G3 ni). Nato pa sta se spravila nad 1800 metrov visoki Ščeldi-zid, nad severno steno Ščeldi-taua (4320 m), ki jo turisti Bakzanske doline nazivajo »Grandes Jorasses Kavkaza«. Ta stena, ki jo je v svojem predavanju v Delavski zbornici nam Slovencem tako pretresljivo opisal Beljačan Crobath, — takrat še ni bila preplezana, — se je do naskoka Paidarja in Schmadererja upirala vsem naskokom ruskih, nemških in drugih alpinistov. V tridnevnem , skrajno težkem skalnem in lednem delu se je mladima Monakovčanoma posrečilo, da sta steno kot prva premagala ter razen tega z vrha izvedla še nov sestop na ledenik Ušba.
Potem ko so Paidar, Thürstein in Vorg obiskali Elbrus (5629 m), najvišjo goro Kavkaza, na katero je navezana pravljica o Prometeju, sta si Schmaderer in Vorg izsilila skozi silovito, skoraj 2000 m visoko zahodno steno Ušbe vzpon na sedlo med obema vrhovoma in sta se vrnila preko severnega vrha (4735 m) in preko severnega grebena v taborišče, svojo izhodno točko. Pretežni del vzpona je potekal po velikem skalnem rebru, ki se vzpenja v vpadnici Ušbinega sedla v višino ter je ob obeh straneh obdan z ogromnimi, visečimi ledeniki. Tudi ta tura je zahtevala štiri nočevanja (bivake) v snegu in ledu. Med podvigom na Ušbi pa sta Paidar in Rosenheimčan Hummer, ki se je ob istem času prav tako mudil v Kavkazu, napravila drugi vzpon na Malo Ušbo (4150 m) — kakor bi hotela nadaljevati monakovsko tradicijo na tem vrhu, saj je znameniti monakovski alpinist Otto Herzog s svojimi spremljevalci leta 1932 prvič dosegel vrh Male Ušbe. Razen tega je Paidar v naslednjih dneh premagal neimenovani skalni vrh, ki je visok skoraj 4000 metrov.
Dosedanjih uspehov »krožka mladih« (Jungmannen) sekcije Monakovo, ni mogoče prehvalili, zlasti če še pomislimo, da so bili samo štirje in komaj pičle štiri tedne na delu. Razen njih sta letos v Kavkazu delovali še dve drugi ekspediciji, prva, ki jo je poslala sekcija Oberland – Monakovo pod vodstvom Emila Renka, in druga, poizvedovalna ekspedicija avstrijskih turistov, ki jo je, kakor prošlo leto, povedel v kavkaški gorski svet profesor Schwarzgruber z Dunaja. Toda ne prva ne druga nista pokazali enakih uspehov.
Tudi v evropskih Alpah je padlo nekaj sten. Ena od njih, 600 metrov visoka južna stena Söllerköpfe v Wettersteinu, na dokaj kuriozen način. Zmagale so jo tri vrvitve hkrati: v dveh je bilo šest Angležev, v tretji pa trije Nemci. Deloma je stena skrajno težka — po poročilih, — malo čudno pri toliki udeležbi. Saj jih je bilo kakor na pikniku!
V Alpah
V masivu Grandes Jorasses je padla zadnja samostojna stena, jugovzhodna. Zmagala sta jo vodnik Grouze in Gilbert. Tudi v Matterhornu je padel zadnji problem čisto pred kratkim. Potomca znamenitega Matterhornovoga naskakovalca Jeana Antoinea Carrela, brezuspešnega Whymperjevega rivala, — vodnika brata Luigi in Marcello Carrel sta zmagala severni raz Matterhorna, takozvano cresto Amicis. Neštetokrat pred njima so se morali plezalci in vodniki brez lovorik umikati iz najtežjega mesta »kravate«, tik pod zaključkom raza. To pot pa sta drzna vodnika imela srečo, ki je njun naskok kronala z uspehom.
Tudi pri nas dobro znani tržaški plezalec Emilio Comici je sezono zaključil uspešno. Avgusta je v družbi nekega domačina kot prvi preplezal severovzhodni raz male Zinne (Piccola Cima di Laveredo). Pred nekaj dnevi pa mu je uspelo, da je s spremljevalcem premagal 600 metrov visoko severno steno vrha Ditto di Dio v Dolomitih; steno je glede težkoče označil s sesto grado« (VI.: Heß-Pichl-Poppingerjeve težkočne lestvice).
Slovenski dom, 25. september 1936
