Jasno je, da so tudi drugod padle manjše zadevice bolj lokalnega značaja; toda teh ne bomo registrirali. Prešli bomo kar k našim goram, oziroma k uspehom in neuspehom naše domače alpinistike v letošnjem letu. Tudi tu se bomo najprej pomudili pri neizogibnih nesrečah. Letošnja sezona je bila v vsej dosedanji razvojni dobi naše alpinistike v tem oziru res rekordna. Nobeno leto do – sedaj ni padlo toliko mladih, vročega življenja polnih fantov. Skoraj ni bilo tedna, da ne bi naši časopisi prinesli vesti o novi smrtni nesreči. To kost so potem pograbili drugi listi in se je zlasti obširno razpisala belgrajska »Politika« (»Stena Smrti na Triglavu«). Slabo vreme veliki pomladanski nalivi, ki so temeljito omajali že itak preperele, po krušljivosti znane skale naših gora, včasih neprevidnost in deloma tudi usodna nevednost ter neizkušenost — to so bili vzroki, da je število smrtnih žrtev pri nas letos prišlo na tako žalostno višino.
Prvi je podlegel mrazu, snegu in izčrpanosti. To je bil akademik Vilfan, ki je zmrznil nedaleč od Velike planine.
Drugi je v zgornji Krmi omagal o veliki noči pasarski pomočnik Dolhar. Reševalci so ga sicer še spravili v kočo, toda viharna noč in snežni metež sta slabotnega fanta tako zdelali, da je siromak pozneje vendarle podlegel, ker je bil telesno že preveč izčrpan in premražen.
O binkoštih je pri sestopu skozi grapo, ki loči Mali in Veliki stolp Kalške gore, riskiral 21-letni akademik Lovša vožnjo s kladivom po strmem snegu ter pred očmi spremljevalca Pleterskega, ki mu ni mogel pomagati, odletel čez skalni prag in se ubil.
Junija se je v megli na južnem pobočju Kalške gore izgubil maturant Vavpotič, v strmem skalnem odstavku spodletel in padel precej nizko v dolino, kjer so ga našli šele čez dober mesec dni.
Komaj so dobro potihnili razgovori o teh nesrečah , je že šlo od ust do ust tesnobno vprašanje: »Ali si že slišal? Janšo in Mikšiča pogrešajo!« Marsikdo, ki ju je poznal kot dobra tovariša in mirna, dostojna fanta, si je mislil, nič hudega ne more biti na vsej stvari. Drugim, ki so bili globlje in tesneje navezani nanju, pa neka nepopustljiva, nič dobrega obetajoča slutnja ni dala miru. In končno si srečal na ulici pobile, žalostne, vedoče obraze svojih in njunih tovarišev, ki so ti odgovarjali še preden si njih same vprašal: »Našli so jih!« V megli in mraku sta najbrž zablodila z markirane steze, poskusila sestop proti Biistrici, zgrešila, v mokrih, travnatih rebrih spodrsnila in se ubila v Malem grdem grabnu levo od Koglove stene.
Ni še krotki poletni dež prav izvabil prve zelene travice iz njunih grobov, skoraj da so naše žalostinke še trepetale v zraku, pa je že prišla nova žalostna vest. V skalaški smeri severne triglavske stene sta padla in obležala akademika Savo Domicelj in Egon Lettner. Lettner je bil znan kot eden naših najboljših specialistov za spust (Abfahrt) m alpsko kombinacijo. Mlad dečko, ki je imel najboljše pogoje, da postane državni prvak v alpski kombinaciji. Z njim je tudi naš smučarski šport neverjetno mnogo zgubil. Savo Domicelj je bil pa fant, ki v vsem Mariboru ni imel ne sovražnika ne nasprotnika. Miren, značajen, v družbi neprisiljen in vesel. Kolikokrat smo to ljubo zimo na gorkem kraju z njim v družbi posedeli ob kupici dobrega vina in se razgovarjali o gorah. Še ko sem se peljal iz Maribora v Ljubljano junija meseca, prav do Celja, kjer so člani I. SSK Maribora, ki so tam igrali tekmo, izstopili, je vso pot tekel pogovor izključno le o stenah, o načrtih za sezono, ki. je bila pred vrati. Nihče si res niti malo ni mislil, da bo trda, kruta smrt Savota tako zgodaj iztrgala iz vrst najmlajše alpinistične garde. Z njegovo smrtjo je izgubil posebno športni klub Maribor mnogo, saj je bil pokojni Savo brez dvoma najboljši slovenski nogometni branilec. Mladi štirje mušketirji, vsi veselo razpoloženi, so lepega poletnega dne vstopili v skalaško smer, prepričani o uspehu, saj so prejšnje leto v enem dnevu izvedli bavarsko mestoma v novi varianti, iz nje pa na vzhodni, gorenjski raz treh preko znamenite »ladje« na vrh stene. Obe vrvitvi sta do mesta, do kamor sta Joža Čop in dr. Miha Potočnik rabila štiri ure, porabili samo dobre tri ure. Vse je kazalo, da bo šlo delo krasno od rok. Tudi najtežjo točko sta izborni Miran Cizelj in centerfor Maribora, Dušen Vodeb, že srečno pasirala (tako imenovano skalaško traverzo). Lettner je poskusil bolj desno, kjer je šlo lažje, takoj za njim pa je plezal neugnani, dejanja željni in drzni Savo Domicelj. Vse bi se bilo srečno izteklo, toda v usodnem momentu se je Savotu odkrušila skala. Padel je in potegnil s seboj Lettnerja. Uboga tovariša nista mogla pomagati. Na ušesa jima je udarjal hrum padajočih skal in trupel, ki sta butala ob pečine in se odganjali vedno niže, dokler nista obležala, vsako zase, na skalnati gredi. Cizelj in Vodeb sta morala, ker sta imela premalo klinov za spuščanje, preplezati smer do vrha ter odhiteti v Aljažev Dom z žalostno novico, da je triglavska severna stena zahtevala novi žrtvi.
Zadnja — upajmo, da zadnja! — žrtev je bil Avstrijec Pfening. V nemški smeri se je pod vrhom zaplezal, v kočljivem položaju omagal in odletel ter potegnil s seboj še soplezalca Schwarza. Pfening je bil takoj mrtev, Schwarza pa so reševalci srečno spravili iz stene na Dvoje, odkoder se je kmalu odpeljal domov na Koroško.
Reševanje – nehvaležen posel
Posebno dobro so se letos držale reševalne ekspedicije, že stari preizkušeni Jeseničani z odličnim Jožo Čopom na čelu (to ime nikdar ne manjka pri tem nehvaležnem in težkem samaritanskem poslu!) ter v Kamniških planinah bratje Erjavški, iznajdljivi, pridni, požrtvovalni in izborni poznavalci terena. Čudno je, da umni kunorejci, učitelji, poslanci, telovadci in društveni organizatorji, nogometaši in vse mogoče ljudstvo dobiva pri nas vse zaslužne redove ter kolajne, ti, res zaslužni, nadvse požrtvovalni in tihi možje pa ostajajo brez njih!! Naj bi se že kdo spomnil in jih predlagal na merodajnem mestu! Če kdo pri nas, jih taki nesebični, vzgledni ljudje res prvi zaslužijo, o tem ni dvoma!
Kratko smo omenili planinske nesreče pri nas, zdaj pa prehajamo k uspehom, tako širšim kakor ožjim. V prvem oziru, širše javno delo, je bila letošnja sezona jako uspešna. Slovensko planinsko društvo zida, da bi ustreglo željam širokih planinskih množic, zraven planinskih postojank zadnje čase tudi prav lične gorske kapelice. Teh kapelic je od leta do leta več. Letos je ljubljanski knezoškof dr. Gregor Rožman, sam navdušen turist, blagoslovil zopet eno kapelico v dvornem gorskem predelu veličastne Planice. Slovensko planinsko društvo, ki ima neprecenljive zasluge za razvoj visokogorskega turističnega prometa, pa je zabeležilo letos še drug, prav važen uspeh. Nov, krasen, z vsem udobjem opremljeni dom je pod streho in odprt — Dom na Komni, v veličastnem smuškem raju. Razen tega je društvo proslavilo tudi dva pomembna jubileja — obletnici koče na Kamniškem sedlu in Doma na Krvavcu. Obe planinski slavji sta potekli v prijetni ubranosti in planinsko neprisiljeni domačnosti v splošno zadovoljstvo vseh navzočih.
Slovenski dom, 27. september 1936
