Postscriptum
Če se ozremo po naših domačih gorah, bomo videli, da imamo še po 1000 metrov visoke stene, ki so proste; ni še smeri preko njih. Dolga vrsta je takih, ki so visoke 600 ali 500 metrov. Pri tem stanju prav gotovo še ni prišel čas, da bi se pošiljale v tuje kraje ekskurzije, kaj šele ekspedicije. Na ta način je ves boljši plezalni kader na tujem, tujci pa prihajajo ta čas k nam in pobirajo prvenstvene vzpone. Letos tega slučaja sicer ni bilo. Toda zadnji dve leti so tujci registrirali v Julijskih Alpah vse pomembnejše vzpone, tak o severno steno Travnika (Aschenbrenner in Tiefenbrunner), severno zapadni raz Široke peči (oba Dibona; tu je bil sicer tudi Joža Lipovec zraven, ali tujina pozna vendarle Dibono bolj kot njega), Frdamane police itd.
Nivo, na katerem je danes naša domača alpinistika, nekako odgovarja predvojnemu v Gesäuse ali v Wilder Kaiserju ali, če hočete, tudi v Dolomitih. Prava, tehnična plezarija je šele v povojih in jo je faktično nekoliko vpeljala šele znamenita vrvitev Režek-Modec v Kamniških Alpah. Kakor drugod, čeprav smo povsod zadaj, se tudi tu širokoustimo, da smo »z ramo ob rami najboljšim alpinističnim nacijam sveta.« Zato le v našem časopisju lahko beremo take neorientirane naslove »Dali če skoro neki Jugosloven sudelovati u stranoj ekspediciji na Himalaju« in take stavke »da su naši planinci zaprepastili švajcarske alpiniste, penjuči se sami na visove Matterhorna, Monte Rose« itd .
Dejstvo je, da pri nas še ni nastopila ona generacija, ki je v prvih povojnih letih, od 1920. dalje v Nemčiji in Avstriji plezarijo razvila na tako sijajno stopnjo, kopno plezarijo mislim, da je bila logična posledica in nadaljevanje prehod iz kopne skale v sneg in led, — nič drugega kot nujna, nepreuranjena posledica razvoja.
Pri nas popolnoma manjka generacija, ki so jo tam reprezentirala imena Roland Rossi, Sixt, Solleder, Lettenbauer, Hackmeyer, Deitele, Horeschowsky in drugi. Začetek resnega plezanja v naših gorah predstavlja šele ime dr. Klementa Juga, in to ime je komaj dobrih deset let staro. Dokler stoji vzhodna stena Prisanka, zahodna stena Rakove špice, direktna severna stena Široke Peči, severna stena Rjavine in v Julijskih Alpah nepregledna vrsta drugih eminentnih problemov ter v Kamniških direktna severna stena Planjave, severno zapadna stena Štajerske Rinke in zlasti najtrdovratnejši usodni problem celotne naše plezarije — severnozapadna Rzenika, tako dolgo se še ne bomo smeli valjati po medvedovi koži in svoje ime izgovarjati v isti sapi z znanimi tujimi. Vrstice, ki smo jih tu napisali, so sicer boleče in neprijetne, toda resnične. Zakaj bi hlinili slepoto in nepogled ali dejstvom pogumno v oči?
Problemi, razen nekaterih, dozdaj bolj slučajno še nepreplezanih, lažjih zadev, so problemi ter delo bližnje bodočnosti. Toda ti problemi so toliko težki, da se nadnje ne bo smelo hoditi s praznim želodcem, s slabo opremo in nezadostno fizično kondicijo. Slabo hranjeni ljudje, ki so si bili doslej prisiljeni kvariti želodce z »vaseršpaceljni«, suhim kruhom in kilometrsko salamo, tu morajo odpovedati ali pa se nad te probleme sploh ne spravljajmo. Posledica je, da težke, še nepreplezane stene čakajo menda tujcev, da jih bodo prelezli in se bahali s uspelimi čini pred ostalim kulturnim svetom. Čudno, da bi naš narodni ponos kaj takega lahko mirno prenesel! Posebno lepo spričevalo za nas to ravno ni, brez dvoma!
Merodajni, javni faktorji naj bi, kakor smo že rekli, podprli mlada stremljenja, — predvsem gmotno! Dejal bi kdo: »Doma principijelno nobenih podpor! V domače gore lahko pride vsak za svoje denarje!« To stališče je popolnoma zgrešeno, napačno in celo krivično. Organizirati, podpreti ambiciozne dvojke ali trojke (plezalci so normalno ekskluzivna družba) — to je potrebno! Ob vsaki priliki, ob vsakem naskoku mladim družbam prijazno pomagati — to je naloga poklicanih. Potem se bo naša alpinistika razmahnila, da bo veselje. In, ko bomo doma vse aktualne stvari pospravili, ko se bomo v vseh ozirih spopolnili, tedaj bo samo od sebe prišel čas, ko bo ta naša alpinistika postala uspešen rival svetovnim — in kjerkoli!
Letos premagane pečine
V Julijskih Alpah. Julija meseca je Ljubljančan Perčič v družbi z najboljšim neslovenskim plezalcem Stankom Aleksičem napravil v 5 urah prvi vzpon po severnozapadnem grebenu Dovškega križa.
Stanko Aleksič in Perčič sta istega meseca izvedla tudi prvi vzpon po severnozapadnem stebru Gamsovca v 6 urah.
Miran Cizelj, Dušan Vodeb, Lettner in Dolinšek iz Maribora so julija iz Dibonove smeri v Špiku plezali v novi smeri ob razu na Dibonovo polico ter iz srede iste na vrh Špika po severnozapadni steni. Prve dolžine vrvi z Dibonove police po severnozapadni steni so bile skrajno težke.
Ljubljančana Podboršek in Bernik sta po 16 urnem plezanju napravila avgusta meseca prvi vzpon po severnem stebru Škrlatice.
V Kamniških Alpah. Perčič in Kostanjevec iz Ljubljane sta v dveh urah izvedla prvi vzpon po lahki, 200 m visoki vzhodni steni Mrzle gore. Ruta je le v spodnjem delu malo težja. Boris Režek, Hvastja in Lojze Erjavšek so po 9 urnem plezanju (ki jim ga je ovirala delna zasneženost) leto« julija izvedli novo varijanto v severnozapadnem grebenu Planjave preko tako imenovane Glave. Smer je mestoma precej nerodna.
To bi bilo pa hkrati vse, kar je bilo v domačih gorah tekom letošnje sezone pomembnejših alpinističnih izvedb. Razen tega se je vršilo še nekaj praktičnih plezalnih tečajev, ki sta jih organizirala Slovensko planinsko društvo in turistični klub »Skala«. Namen teh tečajev je bil, da se izvežba mlajši rod v poznavanju plezalne tehnike ter se na ta način preprečijo nesreče, ki jih v stenah često povzroča pomanjkanje izvežbanosti, združeno s tveganjem, ki presega dane moči in znanje. Najboljša šola seveda ne more dati tega, kar lahko da samovzgoja. Plezalci dobe prvo in zadnjo pilo koncem krajev vendarle sami s trdim lastnim delom tam gori v skalah.
Slovenski dom, 28. in 29. september 1936
