Strahotni dnevi ob norveškem jezeru; kjer je Gora zgrmela v jezero
Vse evropsko časopisje poroča o nezgodi brez primere, do katere je prišlo na Norveškem. V posledicah te katastrofe sta izginili dve vasi in sicer Nüsdal in Bödal, ki sta stali na obali idiličnega in romantičnega jezera Lowand. Nad sto ljudi je pri tej nesreči izgubilo življenje. Šele sedaj se iz norveških listov zvedo vse podrobnosti o tej katastrofi.
Že pred 30 leti podobna nesreča
Zanimivo je, da se je že pred tridesetimi leti skoraj na istem mestu dogodila podobna nezgoda. Tudi tedaj se je odbrusila ogromna stena od gorovja, ki se v ozadju omenjenih dveh vasi brez posebnega prehoda dviga skoraj navpično v zrak. Pred 30 leti so ogromne količine kamna zgrmele v jezero in strahovit pljusk vode, ki je zaradi tega nastal, je porušil skoraj vse hiše v obeh vaseh. Smrtnih žrtev je bilo tedaj 59. Vaščani, ki so nesrečo preživeli, kraja niso zapustili. Svojo zemljo so ljubili in ponovno so sezidali svoje hiše ter obnovili obe vasi na kraju, o katerem so mislili, da se kakšna podobna nesreča ne more pripetiti. V teku 30 let sta obe vasi napredovati ter se razvili v zelo znameniti tujsko-prometni vasici, kamor je prihajalo letno na tisoče izletnikov in letoviščarjev. Življenje je teklo dalje, in na katastrofo iz leta 1905 je že vse pozabilo.
Prva poročila
O najnovejši nezgodi so prva poročila javljala na kratko: Ogromna stena na najširšem mestu, široka okoli 300 m se je nenadoma zrušila v globino 600 do 700 m. Čim je padla v jezero, se je vsa vodna masa dvignila za kakih 80 do 100 m ter se nato z velikansko razdiralno silo razlila po vsej dolini. Lahko si mislimo, s kakšno hitrostjo se je gibala ta vodna masa in kako je uničevala vse, na kar je naletela. Poznejša poročila so prinašala že natančnejše popise o nesreči. Tako javljajo posebni poročevalci, da je ogromna električna centrala, ki je stala v bližini jezera odplavala kakor lahek čolniček. Njeno zidovje je razpadlo na vse strani, voda pa se je poigravala z lesenimi deli in jih nosila preko obrežja na vse strani. V času nesreče je bila na jezeru majhna ladja, ki je prevažala poleti izletnike in letoviščarje od ene strani jezera na drugo. Ta ladjica je bila razbita na tisoč kosov, ki so plavali raztepeni po vsej površini jezera.
Pastirica pripoveduje
Zadnja nedelja je obetala lep dan, ko se v tem kraju zbere navadno veliko število letoviščarjev. V soboto dopoldne so stanovalci obeh vasi vse pospravili. Nad krajem je zavladat mir in nihče ni slutil, da je ta mir mir pred silnim viharjem. Ob štirih zjutraj je še vse spalo. Dobre četrt ure pozneje je ta lepi in marljivo obdelani kraj spremenjen v razdejanje. V dobrih 15 minutah so izginile vse hiše, z njimi vred pa je izgubilo življenje nad polovico prebivalcev. S strahotnim grmenjem in lomljenjem skal — kakor da je nastopil sodni dan — se je odtrgala v hribu nad jezerom cela gora kamenja in kraj popolnoma uničila. Takole nekako pripoveduje o tem neka vaščanka, ki je vstala še pred nesrečo, ter odšla v hribe s svojimi kozami.
Če bi odšla od doma sam o pol ure pozneje, bi bila sedaj gotovo med mrtvimi. Kmalu po 4. uri sem zaslišala neko zamolklo grmenje. Nebo je bilo vedro in zato se mi je to grmenje zdelo čudno. Toda istočasno sem že skoraj otrpnila od strahu. Zazdelo se mi je, kakor da so se zganile gore in pričele padati v dolino. Gorski obronek nagnjenega Ravnfjelda se je začel z neznansko hitrostjo podirati. Moč stisnjenega zraka me je vrgla na tla in me pritisnila k zemlji. Tedaj sem bila prepričana, da je to moja gotova smrt.
Minuto pozneje pa sem se že mogla oddahniti in vstati. Nudil se mi je strahovit prizor. Pod menoj v dolini kakih sto metrov globoko je brizgnila težka voda iz jezera, pljusknila na vse strani in začela opravljati svoje razdiralno delo.
Ta uboga žena je rešila sicer svoje življenje, toda strahoten dogodek ji je vzel moža, enega otroka in vse njeno premoženje. Ravno njen mož pa je bil eden od tistih, ki so pred 30 leti srečno ušli nezgodi. Kakšni občutki so navdajali ženo, ko je zagledala pred seboj razvaline, si more predstavljati samo oni, ki s skromno družinico vse življenje gara, da preskrbi sebi in svojim otrokom vsaj nekako človeka dostojno življenje. Ves ta trud in upanje na lepšo bodočnost sta žalostno končala v 15 minutah. Od vse naselbine je ostal na svojem mestu samo zid poslopja, v katerem je bila mlekarna.
Prva pomoč
Predsednik norveške vlade je takoj z letali in avtomobili poslal na kraj nezgode ljudi in vse potrebno, kar bi moglo biti ponesrečencem v pomoč. V prvi vrsti so bili to zdravniki, ki so takoj vzeli v oskrbo ranjence, a so morali ravno tako pozornost posvečati tudi onim, ki so nesrečo preživeli in ostali brez ran. Ti so ostali v strahovitem obupu. Vse je presunil prizor, ko je n. pr. nek mlad vaščan stal na obrežju ter ves zmeden neprestano bulil v vodno gladimo požrešnega jezera. Ni pustil, da bi ga odvedli. Dogodek ga je popolnoma zmešal. Nebrzdana voda mu je odnesla mlado ženo — preživel je z njo šele dve srečni leti — staro ljubljeno mater ter dragega enoletnega sinčka in hčerkico, ki ji je zibelka tekla šele štiri dni. Sedaj pa je mož ves obupam ostal sam na razvalinah svojega doma.
Po prvem razdejanju so prebivalci postavili v spomin na strahotne dni ob jezeru veličasten kamnit spomenik. Zadnja katastrofa pa je odnesla tudi ta spomenik, kakor da narava ne trpi ničesar, kar je delo človeških rok in da hoče po svoje gospodovati na tem divnem koščku zemlje.
Slovenski dom, 19. september 1936
