Polet, 2. avgust 1953 – dLib.si
Glede na moj članek, ki je izšel v »Poletu« 21. decembra 1952 pod naslovom »Ali so kritike naše gorske reševalne službe upravičene«, podajam naslednjo obrazložitev: Ob tistem reševanju prisotni reševalci so prepričani, da so v danih razmerah storili vse, kar je bilo mogoče. Občinstvo je napačno razumelo mojo kritiko, kot da sem prikazal reševalce, posebno Krušica in Medjo, da sta kriva smrti Jožeta Uršiča. Krušic in Medija nista kriva njegove smrti, tako tudi ostali reševalci ne, zato želim, da se vzame takratni moj članek samo kot kritika organizacijskega in tehničnega stanja GRS. ki je bilo potrebno tehničnih izboljšav, ki jih je članek tudi dosegel. Članek sem pisal z vidika, da je v vsaki reševalni akciji možno najti več načinov, posebno v takih usodnih trenutkih, ko si nujne hitre odločitve, da vsak izmed več možnih izbere tisto rešitev, ki se mu zdi po danih objektivnih okolnostih in po njegovem temperamentu in izkušnjah najboljša.
V svojem članku sem analiziral reševanje po svojih tehničnih pogledih in izkušnjah, s čimer ne oporekam, da so reševalci, – zlasti glavna dva, napravili vse, kar je bilo v tistih vremenskih razmerah in drugih pogojih po njihovem prepričanju takrat možno.
Planinski zvezi Slovenije in vsem tistim, ki so opravičevali dejanje Medje, ki je odrezal vrv med takrat še živim Jožetom Uršičem in trupli bratov Milana in Karnerja pa moram povedati še tole: Imam prijetno zavest, da pri zastopanju načela, da vrvi ne bi smeli prerezati, nisem ostal osamljen. Čeprav je bilo po zatrdilu obeh reševalcev to dejanje potrebno zaradi ogroženega življenja Jožeta Uršiča, ki ga je baje teža mrtvega Karnerja dušila od trenutka njegove smrti do prihoda obeh reševalcev (to je skoraj dve uri) Uršič Jože vrvi sam ni prerezal, čeprav bi to dejanje lahko izvršil sam in v skrajnem primeru vrv presekal s kladivom, ki ga je imel pri sebi!! Zakaj tega ni storil, na to vprašanje si lahko odgovori vsak alpinist, ali planinec po svoje!
Marjan Keršič — Belač
