Praznik v Vratih – nova zmaga planinske misli

Polet, 9. avgust 1953 – dLib.si

Zdaj je v Vratih spet vse tiho in mirno. Zdaj imajo gamsi v pečevju svoj nočni mir, kakor so ga imeli menda vsi njihovi rodovi doslej. Tam okrog prvega avgusta pa je bilo drugače. Prvi so prispeli v Vrata odborniki Planinske zveze Slovenije in so z načrti v rokah važno hodili po jasah med gozdiči in skalcami. »Tu bodo šotori od 1 do 100, tu bo letni kino, tu šotori od 80 do 500, tu razstava …« Kajpada je bilo treba odrediti še prostore za parkiranje avtobusov in avtomobilov, prostore za točenje alkoholnih in brezalkoholnih pijač, stojnic z jedačo, kuhinje itd. Med tem so pripeljali v Vrata neverjetne zaloge eksploziva in raket. Razloga dovolj za veliko pričakovanje.

Toda to še ni bil začetek. Začeli so že pred meseci, ko so nekdanjo kolovozno pot do Aljaževega doma spremenili v lično cesto, ki bi še prav lepo prilegala tudi v Davosu ali St. Moritzu. Čast MLO Radovljica, ki je pokazal za jubilej planincev polno razumevanje ter prispeval z ureditvijo ceste v Vrata lep delež za nov razmah planinstva in turizma!

Čopov Joža je bil v cvetju…
Ko smo prispeli v soboto popoldne do Aljaževega doma, je bil že ves v prazničnih zastavah. Košir, Fettich, Marsel in drugi delovni ljudje PZS so dajali zadnja navodila. Pohiteli smo po odeje in si uredili šotor štev. 46. Potem je bil šele čas za veselo pozdravljanje s prijatelji in znanci. Med prvimi sem zagledal Jožeta Čopa s planinskim klobukom in dolgim ptičjim peresom na njem. Bil je ves v cvetju, ki ga je bil nabral v stenah za venec padlim planincem. Dekle, ki je pletlo venec, je bilo presenečeno nad velikimi očnicami, slečem in murkami. Joža, malce utrujen, je praznično hodil med ljudmi stiskal roko in razdiral vesele.

Zvečer so zagoreli taborni ognji
Uroš Župančič se je že v teku dneva umaknil s svojimi alpinisti v višine. S seboj so nosili rakete in vse potrebno za slavnostno iluminacijo Triglava in drugih vrhov okrog Vrat. Po beli cesti so prihajali ljudje v procesijah. Na veliki orientacijski risbi pri domu so si ogledovali načrt za iluminacijo. Ozirali pa so se kajpada tudi proti večno lepim stenam, katerih vrhovi so bili zdaj jasni, zdaj v megli. Kako zelo smo želeli, da bi vetrovi pregnali oblake! Ko se je shladilo, so se zbrale druščine pri svojih šotorih in zanetile ognjišča. Ob devetih se je začelo. Nad Gorenjskim stebrom je švignila v nebo svetla raketa. Potem smo se ozirali zdaj proti Škrlatici, zdaj proti Stenarju in Begunjskemu vrhu, zdaj Slov. turncu — povsod so švigale rakete in goreli kresovi.

Potem je prišla deževna noč
Slavnostno iluminacijo smo gledali z neke skale onkraj karavle. Kdaj pa kdaj je razantno zabobnelo in gore so še dolgo vračale odmev. Vrhovi so bili vse bolj v megli. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Nekatere rakete smo videli izza megla le kot svetlikanje pred nevihto.

Oni, ki so preživeli noč pred slavnostjo v stenah, so pripovedovali o lepotah, ki so jih videli v dolini. »Cesta je bila skoraj ves čas razsvetljena z avtomobilskimi reflektorji, okrog Aljaževega doma Pa se je svetlikalo sto in sto lučk — sto m sto tabornih ognjev, kakor na vse svete na pokopališču.« Ko so luči v stenah ugasnile, so se zgrnili planinci okrog jeseniških plesalcev ter kranjskih in tržiških pevcev. Druge pa so spet privabile filmske predstave na prostem. Ljudje so posedli na skalce in na tla ter gledali na filmsko platno, kjer so predvajali »Kekca«. Zamisel, da so prav ta film izbrali za slavje v Vratih, je bila res v skladu z nastrojenjem in okoljem. Potem je začelo rositi. Predstava je tekla naprej tudi še potem, ko je že deževalo. Nazadnje smo se umaknili v šotore v upanju, da se bomo vsaj okrog Polnočne ure še zbrali pri pevcih. Toda nas je zadržal v šotorih do jutra, ko nas je jeseniška godba budila s fanfarami in koračnicami.

Slava padlim — priznanje živim
Planinski tabor so počastili s svojo udeležbo tudi predsednik Izvršnega sveta LRS tov. Miha Marinko, dr. Marjan Brecelj, Boris Ziherl in drugi predstavniki ljudske oblasti. Tov. Miha Marinko je čestital planincem k jubileju in jim dal priznanje, ko je v svojem govoru rekel, da so bili vselej močan faktor v borbi za neodvisnost domovine. Predsednik Fedor Košir se je v slavnostnem govoru spomnil neštetih zaslužnih planincev — pokojnih in živih. Ko je Rade Kusič iz Beograda spregovoril besedo o Jakobu Aljažu, je naletel med tisočerimi prisotnimi na prisrčno odobravanje. Predsednik Košir je na koncu razglasil imena štirih posebno zaslužnih planinskih delavcev (Janko Mlakar, Josip Tominšek, Pavel Kunaver in Rudolf Badjura), katerim je PZS podarila zlat znak, kar pomeni najvišje odlikovanje.

Po slavnostnem zborovanju, na katerem je nastopila vrsta domačih in inozemskih delegatov, smo se napotili do razpotja, od koder vodi steza na Prag in v Tominškovo smer. Tam so postavili na visoko skalo velikanski planinski klin z zaponko — spomenik v NOB padlim planincem. Otožno je zadonela narodna »Lipa zelenela je. . .« Pred spomenikom je stal negibno partizan s strojnico, napravljen pol vojaško, pol planinsko, kakor v letih borbe. Sleherni, ki se bo tod mimo vračal s hribov, bo za hip postal ob spomeniku, položil cvetko in se spomnil Freliha, Cizlja, Luksovega, Jaklja, Černiča in drugih.

Smučarji na proslavi
Ne vem, če jih je kdo posebej vabil, vendar so prišli v velikem številu. Prišel je Polda Janez v gala lovski uniformi, Rudi Finžgar, Matevž Kordež, Knific, Rožič, Krmelj in mnogi drugi vidni tekmovalci, katerih športno udejstvovanje je tesno povezano s planinstvom. Polda je bil ves navdušen za novo cesto. Glede gamsov pa je bil zaskrbljen: »Žvav bo preplašena, da se le ne bi pobila.« Kako je z Lukancem Matevžem? Tržičani so vedeli povedati, da že hodi, vendar še ni misliti na smučanje. Pritegnili so tudi smučarji iz Mojstrane. Za planinski jubilej so priredili v prostorih hotela Triglav dobro organizirano razstavo pokalov, plaket, spominskih nagrad in vsega pomembnega iz zbirk Polde, Klančnikov, Jakopičev, Janšev, Hlebanj in drugih. Med drugimi smo videli na razstavi tudi starinske smuči brez žlebiča, ki jih je uporabljal oče Janeza Polde.

Ležalni stol v zraku
Povsem razumljivo, da so privedli starši v Vrata tudi svoje otroke. Saj jim ostanejo taki dnevi nepozabni. In ničesar bolj si ne morejo starši glede svojih malčkov želeti, kakor da bi se nekoč uvrstili med tiste, ki jim bodo pomenile planine več kakor malomeščanske zabave. Malega Primoža iz Maribora sem bil slišal, ko je milo prosil, da bi ga oče pustil na »ležalni stol«, da bi se vozil. No, in očka je moral razložiti, da ne gre za igračo na visoki žici, temveč za reševalno transportno sredstvo tipa »Mariner«, ki je bil razpet med visoko smreko in razstavnim prostorom tovarne »Elan«. Na razstavi »Elana« smo videli nekaj uspelih vzorcev šotorov, med katerimi je vzbujal pozornost zlasti dvojni »Špik«. Tu so bile razstavljene še razne spalne vreče, zložljive postelje, planinske bluze, jerhovice. praktični nahrbtniki itd.

Spomin na Andreja Komaca
Andrej Komac iz Trente je bil eden najznamenitejših vodnikov. Ko so ga l. 1908 našli mrtvega ob poti z Vršiča v Trento, sta zlasti Kugy in Abram iskreno žalovala za njim. Kugy mu je postavil na mestu nesreče spomenik. In pretekli ponedeljek so odkrili prav tam blizu spomenik Kugyju, velikemu glasniku lepot Julijskih Alp. Kugyjev spomenik — delo Jake Savinška — je menda eden najlepših spomenikov v Alpah sploh. Andreja Komaca, Kugyjevega vodnika pa so se spomnili tudi na planinski razstavi v Trenti. Tu ste lahko videli slike bratov Andreja in Jožeta Komaca ter Špika, ki mu je zadnji trentarski medved odtrgal spodnjo čeljust. Izbrani akvareli ponazorujejo trentarsko bajko o »Zlatorogu«, fotografije mojstrov Čopa, Ostana, Vidmarja in Smoleja pa motive Julijcev. Obiskovalci razstave, ki jo je organiziralo PD Tolmin, lahko vidijo tudi trentarsko favno in gorsko floro, kakor tudi nazorno prikazano tehniko plezanja. Te dni so začeli pri Koči na gozdu z medrepubliškim alpinističnim tečajem, ki ga vodi inž. V. Modic, sodelujejo pa v njem izkušeni alpinistični strokovnjaki prof. Avčin, dr. Potočnik, prof. dr. Brecelj in drugi. Tako PZS ni proslavila svojega jubileja samo s slovesnostmi, temveč z delom, z izpopolnjevanjem kadrov in z novimi gradnjami.

Prof. Janko Mlakar se je v Planinskem vestniku lotil nadvse hvaležnega in pomembnega dela, da nam v razpravi »60 let slovenskega planinstva« piše o vsem, kar naj bi vedel mladi rod, ki bo nekoč slavil nove planinske jubileje. Trdno smo prepričani, da si je slovenska planinska organizacija prav letos pridobila lepo število novih simpatizerjev in bo tako njeno delo za razmah in poglobitev planinstva v bodoče še uspešnejše, kakor je bilo doslej.

D. U.