Elitna češka naveza se vrača pod in v najvišjo steno sveta — prav tja, kjer se zgodovina piše počasi in z visoko ceno
Marek Holeček in Tomáš Petreček sta se konec junija (2026) znova pojavila v Pakistanu, pod južno steno Nanga Parbata. Rupalska stena — 4.600 metrov vertikale — je kraj, kjer se alpinizem ne meri v metrih, temveč v pogumu, vztrajnosti in sposobnosti sprejemanja tveganja. Za Čeha je to vrnitev na nedokončano delo: leta 2018 sta poskušala potegniti novo linijo, a ju je vreme (za)ustavilo 300 metrov pod robom.
Tokrat ne razkrivata podrobnosti. Le to, da bosta plezala v svojem značilnem slogu: čisti alpski slog, brez fiksnih vrvi, brez višinskih nosačev, brez varnostne mreže.
Petreček je ob odhodu zapisal: »Veva, da naju čaka — izjemno težka naloga. Čutiva napetost, spoštovanje in velika pričakovanja. A hkrati komaj čakava, da znova doživiva surovo lepoto gora.«
Prvi poskus (2018): šest dni v steni, 100 km/h veter in umik tik pod vrhom
Leta 2018 sta Holeček in Petreček poskušala vzpostaviti novo linijo desno od smeri Anderson–House na Centralnem stebru. Slabo vreme ju je prisililo v spremembo načrtov, zato sta se približala Messnerjevi smeri iz leta 1970 in sledila Merkl Rinne, strmemu žlebu, ki ga je uporabila Messnerjeva naveza.
Od tam sta se dvignila v novo varianto, skozi sistem naravnih prehodov v skalnih opornikih. Po šestih dneh plezanja sta 2. septembra dosegla približno 7.800 metrov. Veter je dosegal 100 km/h, zato sta se morala obrniti — le 300 metrov pod vrhom.
Holeček je spust opisal kot: »Vožnjo v kabrioletu brez vetrobranskega stekla med ledeno nevihto.«
Rupal Face: stena, ki je zaznamovala tudi slovensko alpinistično zgodovino
Za slovenske bralce ima Rupal Face poseben pomen. Tu je leta 2005 Tomaž Humar (že »pod pritiskom« naveze Anderson-House) izvedel svojo epopejo. Humarjeva zgodba je postala del kolektivnega spomina: človek, ki se je boril z goro, z vremenom, s telesom — in se s pakistansko pomočjo vrne živ. Rupal Face je stena, ki ne odpušča napak. Je stena, kjer se zgodovina piše počasi, a vsaka črka je izklesana … nekaj več o zgodovini alpinizma v znameniti steni: explorersweb — A Climbing History of Nanga Parbat’s Rupal Face
Holeček: mojster novih smeri — in človek, ki je plačal visoko ceno
Marek Holeček je eden najprodornejših alpinistov svoje generacije. Njegove nove smeri na himalajskih stenah so pogosto na(d)grajene s Piolet d’Or, a za uspehi stoji tudi temna stran alpinizma.
Leta 2013 je na Gasherbrumu I umrl njegov soplezalec Zdeněk Hrubý.
Leta 2024 je na Lantang Lirungu v razpoko padel mladi Ondrej Huserka, s katerim je Holeček sestopal z vrha.
Leta 2023 je moral na Cho Oyu prekiniti odpravo, ker je na ledeniku izginila oprema, ki sta jo z Radoslawom Grohom pustila v depoju.
Holeček je človek, ki pleza na robu mogočega — in ki se zaveda, da je cena včasih previsoka.
Petreček: tiha stalnica češkega alpinizma
Tomáš Petreček je prav tako del češke alpinistične elite. Dvakrat je poskušal Muchu Chhish, eno najtežjih neosvojenih gora v Batura Range. Ni bil del ekipe, ki je kasneje uspela, a njegovi poskusi so pokazali, da je pripravljen na dolge, zahtevne in psihično naporne odprave.
Holeček in Petreček sta se vrnila na kraj, kjer se je njuna zgodba leta 2018 prekinila. Ne vemo, katero linijo bosta izbrala. Ne vemo, ali bosta poskušala ponoviti staro idejo ali najti novo. Vemo pa, da se pod Rupal Face ne vračaš zaradi slave — temveč zaradi nečesa globljega, skoraj osebnega. To je stena, ki človeka preveri do zadnje celice. In ko se nekdo vrne, to pomeni, da zgodba še ni končana.
