Velika noč na soški fronti

Jutro, 27. marec 1937

Zima leta 1916/17 s svojimi burjami je bila minila, na višinah je poganjalo novo zelenje in celo nekateri drevesni štori za nami so bojazljivo poskušali, da bi pognali kakšen poganjek proti soncu. Bližajoča se Velika noč nam je zbujala upanje v skorajšnji mir in to upanje je raslo z vsakim dnem. Sprva so bile le govorice, zasebna poročila. Ko so pa dospele tudi uradne vesti o tem, smo že menih, da slišimo petje mirovnih angelov. Pogostoma je iz italijanskih jarkov priletel v naše vrste s kamnom obtežen list.

Ob tem času so ležale v zgodnjem jutru še goste megle nad Sočo, ki jih je včasih raztrgal nenaden sunek vetra. V neki noči je obrambni ogenj raztrgal žično oviro pred levim krilom moje stotnije. Italijani so, čeprav so bili napadalci, poskušali to luknjo zamašiti čim prej. V jutru Velikega petka, ko je še megla težila na pljučih, sem obšel svoj jarek, da bi pregledal nočno delo. Nenadoma se je megla raztrgala in pred našim jarkom, v »deželi nikogar«, je stal star Italijan ter popravljal žično oviro. Gotovo je čutil, da je odbila njegova zadnja ura, kajti s prosečo kretnjo je dvignil svoje roke kvišku, še danes mi je v spominu njegovo sivo, bradato obličje, z globoko vdrtimi, temnimi očmi, v katerih si bral strah za življenje in skrb za družino.

»Ecce homo! Ne streljajte!« sem zaklical in že pripravljene puške so se znižale. Jaz sam sem se dvignil iz jarka in ostal izven zaščite, dokler ni bil starec spet na varnem. Proti večeru je močna roka zagnala košek s krasnimi oranžami čez oviro pred mojo kaverno. Ali je bila to zahvala za to, da nismo starcu storili nič hudega? Koliko časa že nismo jedli tega sadu! Kako pa se naj sedaj oddolžim zanj in kako naj ga razdelim med premnoge može? Žrtvoval sem škatlico cigaret in sem jo vrgel, obteženo s kamnom, v nasprotnikov jarek. Tistih trideset oranž sem kmalu razdelil: deset za bataljonsko poveljstvo, po štiri za vsak vod tri za četo pri metalcih min, ki nam je bila prideljena, a zadnja — seveda največja — je ostala zame. Moji Dalmatinci so pojedli sadeže z lupinami vred, tako redek, dragocen dar so jim že bili postali.

Ko sem proti večeru poslal prvega sla z oranžami na bataljonsko poveljstvo, so visele vse oči s poželjenjem na dragocenih sadežih, tako da sem že premišljeval, ali naj še te razdelim tukaj. Da bi le bil to storil! Bataljonsko poveljstvo je oranže prav rado prevzelo in jih je hotelo nekoliko prepustiti tudi brigadnemu poveljstvu. Toda že telefonično sporočilo o stvari je povzročilo nevihto pri brigadirju. Takoj je dospelo povelje, naj moji stotniji prideljeni težki metalci min dobro obdelajo naše vljudne nasprotnike, da bi za bodoče takšna pobratimstva izostala. Svojo revanšo s cigaretami sem previdno zamolčal. Streli in razpoki min pa se niso dali zatikati, kajti preveč je bilo opazovalcev, ki so gledali in prisluškovali od zgoraj na nas in so morali o vsakem dogodku vestno poročati.

Kakor težka kladiva so udarjale mine na darežljivega nasprotnika. Italijani, ki so bili bolje opremljeni, so seveda odgovorih z nekoliko stotinami težkih min. Druga za drugo so prisopevale na našo stran in uboge straže, ki so morale ostati v jarkih, so morale sedaj nositi tudi pokoro. Enega je ubilo, dva sta bila težko ranjena. Eden izmed ranjencev je strahovito vpil od bolečin, drugi pa, ki mu je raztrgalo levo nogo, je mirno jedel odložene lupine mojih oranž. Treba je vedeti, da so Dalmatinci kruh ki so ga bili prištedili na fronti, pošiljali z dopustniki svojcem domov. Tako klavrno je bila Dalmacija preskrbljena s kruhom. Ko se je molčeča noč spustila nad prijatelja in sovražnika, so sanitejci odnesli ranjena tovariša po strmem hribu navzgor do obvezovališča. Naslednjo noč so nas premestili v proste stane tik za fronto. Pozvali so me na brigadno poveljstvo in tam so mi napravili pridigo o nepravilnosti mojega ravnanja. Ko sem se vračal so oba Dalmatinca, ki sta kmalu umrla za svojimi ranami, baš nosili v grob.

V domovini je tistih malo preostalih zvonov naznanjalo velikonočni praznik. Mir, ki smo si ga tako želeli, pa še dolgo ni prišel.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja