Sokoli na Šar-planini

Jutro, 27. marec 1937

Smučarstvo je v Sokolstvu smotrno urejeno in se zelo hiti o razvija. Danes šteje sokolska organizacija nad 15.000 smučarjev Sokolov. V vseh delih države se prirejajo vsako leto sokolski smučarski tečaji. Ti tečaji nimajo samo telesno-vzgojnega značaja, ampak tudi propagandni. Letos je bil v marcu tečaj na Šari planini. Tečajniki so videli, s kakimi krasnimi smučišči razpolaga Južna Srbija in brez dvoma se bo smučarstvo še močno razvilo.

Ko se vozimo proti jugu, je pomladno toplo. Kaj bo z našo smuko? Avala ima le tu pa tam rahle sledove snega, Kosmaj ima komaj vrhove pobeljene, le Raška je pod snegom, Kosovo polje pa je spet pod vodo; 18 vasi je poplavljenih. Na postaji General Hanri izstopimo. Nikjer sledu o kakem snegu. Kako neki bo v gorah? Ko čakamo na vlak male industrijske železnice, ki naj bi nas potegnil pod gore, nas brat Boro tolaži s povestjo: Imela je majka tri sinove. Dva sta bila pametna, tretji je bil smučar … (Povest se vedno tu neha, če jo pripoveduješ v smučarski družbi. Boro jo je začel gotovo desetkrat na dan, pa ni nikdar prišel preko tega uvoda).
Vlak nas počasi cijazi preko polja. Sprevodnik je dobro naložil peč v našem vagončku, da se nas loteva dremež. Boro se seveda dela važnega in sprašuje sprevodnika: »Kaj ta vlak nima 2. razreda?« »Ima, ima, celo 1. razred«, vneto odgovarja oni. »A kje, boga ti,« se čudi Boro, »ko je vendar ta voz, v katerem sedimo, edini za potnike v sestavi vlaka.« »E, to je pri nas drugače,« porogljivo meni železničar. »Razredi pridejo v poštev le kadar vozimo navkreber. Takrat I. razred sedi, II. hodi peš, III pa potiska.« Ne vem, če je bil Boro zadovoljen s tem odgovorom, a izpraševal ni več, pač pa začel svojo povest: Imala je majka tri sinove … Ni dokončal. Močan sunek nas je vrgel s klopi. Zunaj kliče naš znanec železničar 3. razred izstopiti. Ko smo stopili ven, smo videli, da je vagon iztiril. Stopili smo skupaj vsi, strojevodja, spremljevalci vlaka in potniki, malo smo se posvetovali, popušili cigareto, potem pa prijeli vagon, ga postavili nazaj na tir in spet je šlo veselo naprej.
Boro pripoveduje svoje čudovite doživljaje: Prišlo nas je 20 v kočo, koder je bilo v celem pol hleba in 6 kock sladkorja. Morali smo piti samo vodo. Takrat sem jedva ostal pri življenju …

Pri rudniku nas pričakujejo Arnavti s konjiči, da nam tovorijo robo do koče. Čim višje se spenjamo, vedno več je snega. Naš strah, da bomo smučali po suhem, je bil prazen. V koči nas z dobrim kosilom pričakuje naš kuhar, ki je bil že prejšnji dan prišel napol mrtev v kočo. Nekdo ga je potegnil, da vozi avtobus do koče, pa je mož oblekel bele hlače, lakaste čevlje, vzel promenadno paličko. V taki opremi je na potu tisočkrat preklel uro, ko se je odločil, da gre na Ljuboten. Že prvi dan ga je nekaj polomil s par nemškimi besedami in kaj hitro se ga je prijelo ime »Šikenzi«. Kdor količkaj utegne, kliče v kuhinjo: »šikenzi to, šikenzi ono.«

Ljuboten. Ponosno stoji osamljeni vršac na čelu verige šarplaninskih vrhov. Brezkrajna so njegova smučišča, po katerih dan za dnem plavajo naše smučke. Nekaj čudovitega je pesem ptičjega zbora, ki nas vsako jutro budi iz gozda pod kočo. Vstajamo ob šestih, delamo ves dan, zvečer pa razpravljamo o vseh mogočih smuških modrostih in učenostih do desete ure in čez, če postane debata predolga in preburna, jo zaključi Boro: Imela je majka tri sinove …
In razgled. Le malo nad kočo se je treba povzpeti, pa vidimo širno Skopsko kotlino, pod nami je zeleneče Tetovsko polje, zadaj se vrste divni vrhovi Jakupice, Karadžice in daleč proti jugu Korab, na drugo stran proti zapadu pa divje Albanske gore. Kakšen smučarski raj morajo biti te planine! Vreme je muhasto, časih pripeka južno sonce z vsem svojim žarom, pa se prikrade odnekod meglica in v hipu začne gosto snežiti, čez uro ali dve se spet blesti nad nami vedro nebo.

Ko hočemo na Ljuboten, nas prežene vihar, le trije se povzpnemo na vrh. Pod Kozjo steno splašimo medveda ali bolje, medved preplaši nas, s Semenskih kul zaman iščemo Livadiško jezero, ki je skrito globoko pod snegom. Le Boro ga vidi in baje celo kariranega Angleža, ki s pipo v ustih ob jezeru lovi ribe.
Neverjetno hitro mineva čas že je teden v kraju, še par dni. odpravljamo se domov. Le dva ostaneva. Na vsak način bi rada po grebenih na drugi konto prek 80 km dolgega gorovja. V krasnem jutru odideva na pot. Hitro napredujeva. Prepričana sva, da bova dosegla v dveh dneh preko Aleksandrovega vrha, Popovo šapko. Proti poldnevu se nenadno pooblači in hud snežni metež naju ustavi. Zdi se, da bo snežilo najmanj tri dni Po svojih sledeh se vračava proti koči na Ljubotenu. Ko snemava vsa utrujena smučke pred kočo, spet posije sonce in kmalu ni več oblačka na nebu. Prisegava, da se ne dava več prevarati, trdno skleneva, da greva drugi dan v dolino. Toda ko naju drugo jutro prebudi, molče naveževa smučke in ponovno kreneva na včerajšnjo pot. Iz početka je pot nevarna prek poledenelih plazišč, pozneje naporna, zaradi neprestano se menjajočega snega. Vendar presmučava celo vrsto nad 2500 m visokih vršacev. Za nekoliko nižjimi Kulami še Livadico, Piribeg, Karabunar, Čaušico in vrhove proti Bistri. Tovariš je nekam slab in nerazpoložen. Na bivakovanje v snegu ni misliti, zato se proti večeru spustiva v dolino Tearske reke. Ko gledava drugi dan iz Tetova vrhove, nama je žal za njimi. Brani Šara šarena deviške svoje vrhove, ki še vedno čakajo smučarje, da vrežejo s smučkami vanje svoje steze! Najin sklep je trden: čez leto dni se spet vrneva!

Nande Majnik

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja