Jutro, 30. marec 1937
Usodna pot smučarskih tekmovalcev na Storžič — Doslej največja katastrofa v naših gorah
Kronika letošnjih velikonočnih praznikov, ki so prinesli povsem nenavaden vremenski prevrat, kakršnega ne pomnijo naši najstarejši možje, mora žal beležiti eno najstrašnejših nesreč, kar se jih je kdaj primerilo v naših gorah. Osemindvajset smučarjev je šlo na velikonočni ponedeljek pod Storžič, da se preizkusijo v smuku, ko je z višine nenadno zašumel plaz. Devet mladih življenj je potegnil s svojo strašno gmoto in silo v smrt in prepad, ostali so se komaj oteli. Medtem, ko so pod Škarjevo pečjo zazvenele prve lopate, da spravijo nesrečne žrtve vsaj mrtve iz snežnega objema, se je ves Tržič zagrnil v žalost. Povsod, dokoder je že v teku večernih ur segla žalostna novica izpod Storžiča, povsod so se stisnila srca v nemi boli, v iskrenem obžalovanju mladih žrtev in v globokem sočustvovanju s prizadetimi družinami. V naslednjem objavljamo poročila, kakor smo jih prejeli do zaključka redakcije:
Tržič, 29. marca 1937
Ves Tržič živi danes pod vtisom strahovite nesreče, kakršne naša planinska kronika še ne pomni. Žalostno je ob 14. zatulila predilniška sirena, ki je na mah spravila na noge vse tržane. Sirena običajno pomeni znak za ogenj, tokrat pa je oznanila strašno nesrečo, ki je doletela smučarje na planini pod Storži čem. Bliskovito se je razširila vest, da se je pod Storžičem pri tako imenovanih Škarjevih pečeh ponesrečilo 28 smučarjev, ki so se nameravali udeležiti tekme v smuku, ki jo je nameravala prirediti danes popoldne podružnica SPD v Tržiču in da jih je osem zajela bela smrt.
V trenutku, ko se je vseh 28 tekmovalcev vzpenjalo proti startu v višini 1600 m, se je nenadno sprožil plaz, ki je zajel vse tekmovalce. K sreči še niso bili vsi v sredi plaza in se je zato večina mogla rešiti iz strašnega objema. Od 28 smučarjev pa je plaz zajel osmerico, ki je zginila v ogromnih snežnih plasteh in se tako zajeta kotalila nevzdržno v dolino. Le tisti srečni, ki so bili ob kraju plaza, so se z manjšimi poškodbami mogli rešiti na varno mesto.
Takoj je odhitela na pozorišče nesreče reševalna ekspedicija, sestavljena iz smučarjev in znanih planincev ter z zdravnikoma dr. Premrovom in dr. Pancetom. Do večera se je posrečilo izkopati le eno žrtev, dočim je sedem še zasutih.
Plaz se je utrgal ob 12.30
O veliki nesreči smo izvedeli do večera naslednje podrobnosti: Podružnica SPD Tržič je za danes razpisala tekmo v smuku za prehodno darilo. Start je bil določen za 14. uro v višini 1600 m na Škarjevih pečeh pod severnim pobočjem Storžiča. K tekmam so se prijavili le Tržičani, večinoma delavci predilnice Glanzmann – Gassner, nekateri pa tudi iz tovarne Peko. Tekmovalci so se proti poldnevu začeli vzpenjali proti startu. Ob 12.30 se je nenadno utrgal velik plaz. Ker so vsi tekmovalci imeli na nogah smuči, je bila nesreča neizogibna. Vseh 28 je zajel plaz. Funkcionarji in pa maloštevilni gledalci, ki so hoteli prisostvovati prireditvi kljub snežnemu metežu ki so bili ob robu plaza, so takoj priskočili na pomoč in se jim je posrečilo rešiti 20 tekmovalcev, dočim je bila pri ostalih osmih, ki so bili sredi plaza, vsaka pomoč zaman.
Prva žrtev izkopana
O nesreči so prvi zvedeli prebivalci bližnje vasi Lom in sta od tam odhitela v Tržič dva fanta, da sporočita žalostno vest. Takoj se je v Tržiča oglasila sirena, ki spravila na noge vse prebivalstvo že ob 14.15 je odšla iz Tržiča reševalna ekspedicija. Na kraju nesreče je že našla prebivalce iz Loma, ki so s silno vnemo odkopavali plaz. Z združenimi močmi so se nato vsi reševalci vrgli na delo, žal pa je reševanje močno oviral sneg, ki je naletaval v gostih kosmih.

Težavno reševanje
Do večerne ure, ko smo prejeli poročilo, se je posrečilo potegniti iz plazu le eno žrtev, in sicer delavca pri tvrdki »Peko« Miroslava Ovseneka z Tržiča. Vsi poskusi, da bi ga obudili k življenju, so bili zaman. Težke plasti novozapadlega snega so ga zadušile. Reševanje ostalih, ki so še v plazu, je zelo otežkočeno. Plaz je namreč izrednega obsega in je treba kopati 10 ali celo 20 m globoko. Pri takem stanju ni nobenega upanja, da bi bil še kateri od ponesrečencev pri življenju. Reševalci delajo v pospešenem tempu, vendar se boje, da bo mrak prekinil delo in bodo morali počakati do jutri. V družinah prizadetih smučarjev je zavladal jok in vse prebivalstvo deli globoko žalost zaradi tako usodne nesreče na veliki ponedeljek.
Devet mrtvih, do večera dva izkopana
Tržič, 29. marca 1937 ob 21.
Tekma v smuku bi se bila morala vršiti z višine 1700 m. Tekmovalci še niso prispeli do starta, ko jih je nekako v višini 1600 m zajel plaz. Očividec nesreče dr. Premru iz Tržiča, ki je bil v reševalni ekspediciji in se je že vrnil v Tržič pripoveduje o katastrofi:
— Od 28 smučarjev, ki jih je zalotil plaz, se jih je rešilo 19, dočim so ostali našli smrt v objemu bele žene. Mrtvih je devet! Oba zdravnika, dr. Pance in jaz, sva imela obilo posla s pregledom poškodovanih tekmovalcev. V planinskih kočah pod Storžičem, ki so last kmetov iz vasi Lom, smo uredili zasilno ambulanto. K sreči so bile poškodbe le lažjega značaja in je bila zdravniška pomoč skorajda odveč. Zadostovale so zašite obveze in so mogli poškodovanci ostati v domači oskrbi. Le enega, in sicer kolarskega vajenca iz Tržiča, Slavka Lukana, ki je dobil precejšnje poškodbe na glavi, je bilo treba napotiti v ljubljansko bolnišnico. Vsi smučarji, ki jih je zajel plaz, so seveda morali utrpeti izgubo smuči, ki jih je sneg popolnoma polomil.
Kdo so ponesrečenci
Reševalcem se je do zdaj posrečilo izkopati dva mrtva ponesrečenca, ki so ju oba že pripeljali v Tržič. Sta to risar pri tvrdki »Peko« Ovsenek in pa Rudolf Plajbes. Oba sta precej iznakažena, kar je spričo ogromne teže novega snega povsem razumljivo. Pod snegom je ostalo še 7 ponesrečencev, ki so vsi razen enega Tržičani. To so Vinko Šarabon, delavec predilnice Glanzmann & Gassner, star 30 let in oče treh mladoletnih otrok, Slavko Kostanjevec, delavec pri tvrdki »Peko«, star 28 let, Vilko Plajbes, predilniški delavec, brat že izkopanega Rudolfa, Jože Mladič, predilniški delavec, Kristijan Cegnar, kovaški pomočnik, Bertl Ahačič, dijak meščanske šole v Tržiču, in sin vdove, delavke v predilnici, in naposled še Vinko Lombar, delavec iz vasi Leše pri Tržiču.
Reševalci v nevarnosti
Reševalno delo se je vršilo v silno, težkih okoliščinah. Plazovi so se vsipali neprestano in so bili reševalci ves čas v smrtni nevarnosti. Ker glavnega plazu še ni in so ga pričakovali vsak čas, so morali slednjič opustiti nadaljnje reševanje, kajti našel se ni nihče, ki bi tvegal svoje življenje. Sploh je pa po pripovedovanju očividcev nadaljnje reševalno delo popolnoma izključeno, kajti sneg vidno narašča, in ker je stara podlaga zmrznjena, se vsak čas vsipajo novi plazovi, ki ob strašnem zamolklem grmenju drve v dolino in uničijo na svoji poti vse, kar se jim zoperstavi. Plaz, ki je povračil nesrečo, ima izreden obseg in je le malo upanja, da bodo jutri, ko se bodo reševalna dela skušala nadaljevati, mogli izkopati še preostale ponesrečence. V Tržiču je zavladalo povsod strašno razburjenje, zlasti pa pri svojcih ponesrečenih. Nepopisna žalost je zajela ves trg in oglasili so se tudi ljudje, ki prirediteljem zamerjajo, da so v času največje nevarnosti plazov hoteli prirediti tekmo. V znak žalosti je sokolsko društvo v Tržiču odpovedalo za drevi napovedano družabno prireditev.








