Polet, 30. december 1962
Toni Hiebeler
Z današnjo številko začenjamo objavljati izvleček slovite alpinistične knjige Toni Hiebelerja V PAJKOVI MREŽI — opis prvenstvenega zimskega vzpona (1961) preko proslule severne stene Eigerja, ki jo je poslovenil Ivo Lukanc in jo bo založila Mladinska knjiga v letu 1963.
UVODNA BESEDA KERŠIČA-BELAČA
Preden začnemo z objavo zanimive knjige »V pajkovi mreži«, smo naprosili našega alpinista Marjana Keršiča-Belača, naj spregovori nekaj besed o tem izrednem alpinističnem podvigu. Tov. Keršič je za bralce Poleta napisal tele misli:
Čas se nikdar ne ustavi…
Kako majhno in kako uporno bitje je človek.
Stotisočletja že živi na tej zemlji in komaj 100 let je minilo od takrat, ko je splezal na zadnje, še ne osvojene vrhove Alp in pozabil na verovanje v zle duhove in maščevalna božanstva, ki so vladala nad njegovo strašljivo dušo. Vedno znova in znova je iskal nova torišča za uveljavljanje svoje volje, ki ji nobena meja ni bila dovolj trdno postavljena in nobeno zakotje na zemlji ni bilo dovolj odmaknjeno, da se ne bi drznil zahrepeneti po njem.
Pred štiriindvajsetimi leti so ljudje prvič preplezali severno steno Eigerja. Štirje ljudje so prvič premagali 1800 m visoki zid granitne gore, ki Je skozi vse leto pokrita s snegom in ledom in nad katero redkokdaj ne divjajo nevihte.
Pred letom dni so to steno prvič preplezati alpinisti tudi pozimi in tudi tokrat je to blazno početje opravila naveza štirih mož. Rešen je bil prvi od zadnjih treh velikih »zimskih problemov« Alp. Letošnjo zimo so od 3. do 4. februarja preplezali še drugo steno zloglasne trojice: Eiger—Matterhorn — Grandes Jorasses, severno steno Matterhorna. Pozimi nepreplezana je ostala samo še zadnja, kot je bila zadnja preplezana v letnih razmerah, leta 1938.
Glas o teh gigantskih podvigih svetovno znanih alpinistov je naletel v javnosti, na najrazličnejše odmeve. Nekaj je prav gotovo: ljudje so opravili nekaj, kar presega vsa običajna merila alpinistov, celo onih, ki so kdaj okusili napore šeste stopnje. Naj so bili nagibi teh četveric kakršnikoli, delo opravljeno v teh 1800 m in 1200 m visokih stenah, ob temperaturi več kot -20 stopinj Celzija, je bilo nadčloveško in sreča, ki jih je spremljala na teh poteh, darilo, ki ga usoda poklanja le redkim izbrancem izmed vseh treh milijard na zemlji živečih ljudi…
Povest o zimskem vzponu v severni steni Eigerja ni podobna nobeni drugi. Pogum in napori, ki so izgorevali v ljudeh, ki so jo pisali, veje v alpiniste vsega sveta vera, da ne vemo kje so meje človeške trme, vztrajnosti in po gorah našega planeta zastavljenih ciljev. »Vrha« svetovnega alpinizma s to steno prav gotovo še nismo dosegli. Še vedno čaka na ljudi zimska poledenela stena Grandes Jorasses, nešteto sten v Himalaji in Andih, kamor se bo človek še prav gotovo povzpel. Že davno vžgani plamen želja po za oko nedosegljivem, se v gornikih ne bo nikoli polegel! Če bo človek prej dosegel kateregakoli zemeljnega soseda v ozvezdju tisočerih sonc kot poslednji vrh v Himalaji, bo to samo dokaz, da je teže premagati v mejah človeških moči in volje sedem in osem tisoč metrov visoka pobočja skal in ledu teh vrhov, kot poleti s strojem milijone kilometrov daleč. In prav ta zavest daje dejanjem alpinistov vsega sveta pravo vrednost. Z objavo njihovih spominov jim dajmo tudi mi svoje skromno priznanje …
PRVO SREČANJE
Kot »Krajni zob Bernskih Alp« (Gürtner) tvori Eiger izredno izpostavljeno gmoto, njegova temačna 1800 metrov visoka severna stena je obrnjena proti sončni bernski gričevnati pokrajini. Ni gore, ki bi se z njim lahko merila niti mu oporekala vladajoči prostor na severu. Celo Münnlichen in Lauberhorn, sloveči in priljubljeni smuški planini, zavzemata s svojima kupolama skromen položaj.
Četudi vreme ni popolnoma jasno, se Eiger iz Berna lahko opazi. Pogled obvisi na sencah severne stene in vsak, čeprav ne v planine vzpenjajoči se opazovalec, se ne bo mogel obraniti vtisa, da gleda v popolnoma drug, skrivnosten svet. To se je občutilo že ob pogledu na velikanski odlom, ko še noben človeški duh ni mislil na to, kako osvojiti in doživeti ta svet.
Njena fronta je proti severu prosta in izpostavljena vsem meteorološkim pojavom. V resnici pa ugnezdena v to velikansko vboklino, oblikuje docela svoj prostor.
Spuščajoči in dvigajoči se vetrovi, padajoče kamenje in led, poledenitev, kopičenje in taljenje snega ter uničujoče delo razkrajajočega mraza, tvorijo zapleten ritem. Nič drugačen ni odnos do svojstvene strukture stene. Z izrazitim in daleč naprej štrlečim potekom severovzhodnega ostroga, ki jasno loči med severno in severovzhodno steno in prav tako izpostavljenim odlomnim robom zahodnega pobočja v severni steni. Nanizani skladi spodnjih 400 m višine — lahko bi jih označili kot skromno tribuno — še ne kažejo problematike. Le značilne oblike prvega in razklanega stebra, ki daleč štrlita iz stene, dajejo vznožju značilno sliko. Potem pa se zdi, kot da bi hotel gradbenik samega sebe prekositi, do 100 m visoka, strma stopnja nad blagim vznožjem se kaže kakor mogočna gmota, ki ob svoji desni strani kaže šibke točke — tam se nahajata »težavna poč« in »Hinterstoisserjeva prečnica«.
Premišljeni in pogumni možje so odkrili te šibke točke stene in jih poimenovali. Tik nad temi mesti se pričenja 500 m visoka, popolnoma previsna »Rote Fluh«, le levo od tod lahko najde človeško oko oporo: prvo ledišče, z na zgornjem robu omejeno, krušljivo strmo stopnjo. Toda tudi tukaj je bil gradbenik velikodušen. Ozka, manj strma ožina posreduje dostop do drugega ledišča z njegovimi velikanskimi razmerami. Brezupno, nadaljevati v isti smeri od tam uporabljene smeri — mogočna stena z njeno strah vzbujajočo strmino ima tam svoj začetek. Šele levo, daleč onstran se vidi obrobna stopnja: »likalnik«, na levi strani omejena od zelo strmega tretjega ledišča. Več kot 100 m nad tem je vgnezdeno v steno daleč razpredeno ledišče. Planinci, pogosto navdahnjeni s čudovito fantazijo, so ta divji ledeni kotel imenovali »pajek«. Iz tega slovitega — proslulega in nevarnega pajka je možen en sam izhod — navzgor.
Nihče se ne more odtegniti »pajkovi mreži« in njegovim strmim, ledenim žlebovom, ki so kot grozeče, grabežljive roke, njeno ledeno telo je dosegljivo po daleč, na levo segajočem ovinku — preko »Rampe« in »prečnice bogov«.
Daleč razpreden sistem strmih izstopnih zarez končno pretrga »pajkovo mrežo« in kaže kot k manj strmem vrhnjem ledišču — k vrhu.
Že v mladih letih, ko se je planinsko navdušenje v meni komaj prebudilo, sem se seznanil z velikansko steno. Eden izmed mojih znatno starejših planinskih prijateljev mi je pokazal prvo knjigo o severni steni Eigerja in mi povedal, da je to največja in najbolj nevarna stena v Alpah — to je napravilo name vtis.
Ob tej knjigi sem doživel ure najbolj divjega razburjenja, največjega strahu in šele na vrhu, v mislih pri Anderlu Heckmairju, Ludwigu Vörgu, Fritzu Kaspareku in Heinrichu Harrerju se je moja fantovska duša umirila.
Neskončno sem občudoval te štiri može, ki jim je 1938. leta prvič uspel srečen vzpon: tri oziroma štiri dni so se borili s težavami v steni in ledu. Globoka žalost me je prevzela ob misli na šest mož — Max Sedlmayer, Karl Mehringer (1935), Edi Rainer, Willy Angerer, Andreas Hinterstoisser, Toni Kurz (1936), Bartoio Sandri, Mario Menti (1938), ki se iz temne stene niso nikdar več vrnili. Sledovom uspešne naveze ni potem nihče več sledil. Ne verjamem, da je bila takrat v meni najmanjša iskra poguma, da bi si kdaj drznil podati se v steno Eigerja.
Nekaj let kasneje, z devetnajstimi leti, že brezupno zatreskan v gore in gnan z mladeniškim zagonom, sem prišel v Grindelwald — hotel sem enkrat videti severno steno. »Naj bo, sem si takrat dejal, odločilen prvi vtis, ki ga bom imel spričo stene, če bom ob njem ostal miren, lahko vstopim.«
