Polet, 6. januar 1963
Toni Hiebeler
Sicer sem že imel za seboj nekaj težavnih vzponov v kopni skali in nekaj prvenstvenih vzponov v Vzhodnih Alpah, toda ta zaklad izkušenj je bil do severne stene neznaten — vendar tega nisem vedel. Prevelika samozavest in naivno zaupanje mi tega nista dovoljevala. V toplem večernem soncu se mi je zdela stena, ko sem jo prvič videl, prijazna in vabljiva. Naj dodam, da sta Avstrijca Erich Waschak in Leo Forstenlechner izvršila četrto ponovitev in premagala steno v enem samem dnevu. Spremljali so ju Švicarji, Jean Fuchs, Raymond Monney, Marcel Kamel in Robert Seiler, ki so kot peta naveza po treh dneh dosegli vrh. Iz tega sem sklepal, da morajo biti v steni dobre okoliščine.
Še v mraku so me sprejele stene desno od prvega stebra, toda to ni bilo enakomerno plezanje kot sem ga bil do takrat vajen, temveč hlasten naskok, gnan od nevarne živčnosti. Čutil sem močno utripanje srca, z naraščajočo višino sem čutil nezanesljivost, katere vzrok mi je bila uganka. Moral sem se ustaviti. In tukaj sem prvič in zavestno doživel morečnost te stene. V višini razklanega stebra, ki ga je mogoče doseči brez resnejših težav, je bil ta težak občutek v meni tako močan, da nisem imel več moči povzpeti se en sam meter. Sestopil sem in sem se pomiril šele, ko sem stopil na zeleno trato. Ne vem kaj vse je doprineslo k tem občutkom odločitve.
Tega dne sem se zavedal, da srečno preplezanje ne zavisi zgolj od telesnih zmožnosti, soudeležena mora biti v isti meri tudi duševna moč.
Moja planinska misel se ni mogla več popolnoma ločiti od severne stene; vedno znova sem se ujel v mislih pri Eigerju.
Pol leta po mojem doživljajev bogatem planinskem poletju (1952), ki sem ga preživel s švicarskim prijateljem Ulijem Wyssom pet in pol mesecev v Vzhodnih in Zahodnih Alpah, je prišel Uli k meni v Bludenz in dejal, da je sedaj Eigerjeva stena zrela. Na vrhu Grandes Jorasses, Walkerjev steber za nama, je bila Eigerjeva severna stena naš naslednji veliki cilj.
Iz poklicnih vzrokov sem Ulija prosil, naj počaka eno leto, kajti nisem videl možnosti, da bi se lahko posvetil vestnemu treningu. Uli Wyss pa ni bil mož, ki bi svoje odločitve kar tako hitro ovrgel. Z zelo mladim Karlom-Heinz Gondom iz Dresdna, ki je bil kos tudi največjim težavam v kopni skali, je vstopil v steno; njegova največja planinska želja je bila tik pred izpolnitvijo. Po skoraj tridnevni borbi s težavami in vremenskimi neprilikami, po najtežjih odpovedovanjih sta postala žrtev stene — petdeset metrov pod vrhom! Močan viharni sunek ali snežni plaz jima ni dovolil njuno upov polno pot izpeljati do konca. Tragična usoda, ki je v meni povzročila še močnejši odnos do severne stene.
Šele šest let kasneje (1959) sem imel dovolj zaupanja, da bi tvegal poskus vstopa.
Zedinil sem se z Lotharjem Brandlerjem, enem najuspešnejših plezalcev iz peščenih sten, ki je steno poznal do »likalnika« iz prejšnjih poskusov.
Vreme je bilo negotovo, razmere v steni niso bile opogumljajoče in zdelo se mi Je, kakor da bi stena izgubila svoj veliki čar in skrivnost.
Devetintrideset mož je do takrat uspešno preplezalo severno steno; trinajst vzponov je bilo zabeležiti in sedemnajst človeških življenj za obžalovati. Trda bilanca. Javnosti so bile znane neštevilne fotografije in poročila o steni. Res je, da je tudi še stoti letni vzpon veliko doživetje, toda na osnovi izkušenj dosedanjih vzponov ni več mnogo neznanega, kar bi se dalo dognati in kar je še preostalo v steni. Znano je, kako se najugodneje premaga Hinterstoisserjevo prečnico in poznana so najbolj izpostavljena področja padajočega kamenja. Težave posameznih mest in najtočneje navedeni časi plezanja za vse odcepe so bili vsakomur, ki se je zanje zanimal dostopni in jih je bilo možno sestaviti v tabelarni pregled. Imel sem pomisleke, ki so postajali vedno večji glede na objektivne nevarnosti poleti (padajoče kamenje, mokri snežni plazovi, vremenski preobrat). Kaj pomagajo desetletne izkušnje, tehnično znanje, prvovrstna oprema in skrben trening, če se podaš v področje nepreračunljivega padajočega kamenja? Nič! Nikoli nisem bil prijatelj planinskih podvigov, ki se dajo izvršiti le z mnogo sreče.
Ostala sva pri skromnem poskusu, ob katerem nisva niti zašla v resen položaj niti ne bi mogla dati vse od sebe. Moj interes so vzbudile zgolj tehnične podrobnosti v sloviti Hinterstoisserjevi prečnici.
Čez nekaj dni so videli Graubündnerčana Adolfa Derungsa in Lukasa Albrechta v steni.
Nad drugim lediščem ju je presenetil vremenski preobrat, ki je postavil vprašanje nadaljnjemu napredovanju naveze. Drugi alpinisti bi se v tem resnem položaju verjetno takoj umaknili. Derungs in Albrecht se nista zanimala za do sedaj poznana načela — da je pri vremenskem preobratu na tej višini edina možnost rešitve v sestopu, temveč sta plezala v viharju in megli do začetka Rampe, kjer sta imela svoj drugi bivak. Naslednji dan, ki je ponovno prinesel vihar in snežne padavine, je bilo navezo možno opazovati le nekaj trenutkov. Najboljši poznavalci severne stene, kot Robert Seiler (peti vzpon) in Hans Schlunegger (tretji vzpon) sta imela le še malo upanja za oba, ki sta se še vedno vzpenjala in pošastno počasi napredovala. Na »Krušljivi polici«, ki pomeni vez med Rampo in »prečnico Bogov«, sta preživela tretjo noč v kateri so se na Scheideggu že pripravljali za reševanje. Četrtega dne pa je bilo čudovito vreme — novo upanje za oba. In res, Derungs in Albrecht sta premagovala izpostavljeno »prečnico Bogov«, pri najslabših razmerah sta se vzpenjala v presenetljivem tempu skozi pajka in premagala poledenele in grozeče izstopne žlebove.
V takratnih popoldanskih urah sem stal z Lotharjem Brandlerjem in Bazelčanom Albinom Schelbertom, ki se je leto dni kasneje povzpel na Dhaulagiri, na velikem ramenu severozahodnega grebena Eigerja. Skrbelo nas je za Graubündnerčana in smo ju opazovali v zgornjem delu izstopnih zarez.
S toplimi oblekami in oskrbo smo želeli oba dočakati v sestopu. Prišlo pa je drugače Derungs in Albrecht sta poznala sestop čez zahodno pobočje in sta plezala daleč na desno od smeri, ne da bi ju slišali ali videli. Noč, ki smo jo preživeli zgoraj na pobočju, je bila mrzla in dolga.
V dolgih nočeh bivaka je vedno dobro, če je na razpolago dovolj snovi za razgovor, da bi pretolkli čas in teh se ni manjkalo: »Stena pozimi« je bila naenkrat v razpravljanju, ki ga ni hotelo biti konca. Misel na zimski vzpon je podžigala v meni divji ogenj. Pri tem sem mislil na prijatelja Kasparja von Almena, lastnika hotela Scheldegg, ki mi je eno leto in pol popreje šepetal, da je treba steno enkrat tudi pozimi preplezati. Tehnično bi vsekakor nudila večje težave, je menil, toda nepreračunljive objektivne nevarnosti so večji del izločene.
Noč zgoraj v zahodnem pobočju, hipoma zame ni bila več dolga in mrzla — bila je čudovita. Lotila se me je zimska ideja. Pred menoj se je kopičil problem za problemom, vprašaj za vprašajem …
Tedne pozneje je šla senzacionalna novica skozi svetovni tisk, namreč da se trojna naveza nahaja v severni steni, in da poskušajo zimski vzpon: Jörg Lehne in Rosenheima, Siegfrid Löw iz Salzburga, dva najuspešnejša zastopnika mlade generacije v Vzhodnih Alpah in Lothar Brandler so tvorili navezo. Njihov načrt je bil znan že nekaj dni pred vstopom. Izredno slabo vreme jih ni zadrževalo, da ne bi vstopili v steno, kar je strokovnjake čudilo, dasiravno skrbnost Lehna in Löwa ni bila neznana. Šele kasneje se je zvedelo, da je Lothar Brandler na začetku svoje kariere kot snemalec, za vse na svetu hotel posneti zimski film o severni steni. Potem, ko so že v spodnjem delu stene (možno jo je premagati nenavezan) vrtali kline in ob zamudnem delu z vrvjo potegnili nahrbtnike, so bivakirali v višini razklanega stebra. Leden nočni mraz je glodal vse tri in filmski trak (z grozečim puhastim plazom) je bil dovolj osvetljen — bitka je bila dobljena, dalo se je sestopiti…
Čez nekaj dni je vstopil s soplezalcem v steno, Avstrijec, Sepp Lach, kateremu je 1952. leta uspel sedmi vzpon. Po zasebnih poizvedbah je naveza napredovala do pod Hinterstoisserjeve prečnice. O tem drugem poskusu so bili znani le redki podatki in to zgolj v ožjem krogu alpinistov.
Zaklad izkušenj iz teh poskusov je bil enak ničli. Na razpolago je bila normalna puhasta in bivak oprema, le specialne čevlje so si dali izdelati Löw, Lehne in Brandler: čevlji, ki se nosijo pri ekspedicijah na Himalajo, pretežki in okorni za premagovanje vellkih težav v steni in ledu. Prehrana ni bila prilagojena modernim dognanjem.
Brandler, ki me je po svojem izvidu o severni steni obiskal, me je počastil s povabilom, izpeljati z njim drugi poskus.
Z običajno opremo in prehrano, brez posebnega treninga in v dvoje? Brez mene!
Verjetno je Brandler v meni videl preopreznega človeka, kajti izjavil sem, da tak podvig zahteva celoletne priprave in le »ekspedicija« ima upe na uspeh.
Medtem pa je moja lastna odločitev že slonela na določeni načrtni osnovi, ne da bi vedel, kateri planinci bi sestavljali moštvo. Predvsem mi je šlo za to, da sem primerjal rezultate zimskih opazovanj z letnimi izkušnjami.
