Glasova panorama, 12. januar 1963
Plazovi neusmiljeno uničujejo vse na svoji poti z zasneženih gora v dolino. Uničujejo gozdove, naselja pod gorami in človeška življenja. — Suhi in mokri snežni plazovi so enako nevarni prebivalcem kakor obiskovalcem gora. Ne poznajo stalnih zakonov, sprožijo se podnevi in ponoči od prvih jesenskih snežnih padavin, preko vse zime do pozne pomladi. Žlebovi, grape, kamini so naravne poti plazov. Odkar pišemo planinsko-alpinistično zgodovino v Alpah, Dolomitih, na Kavkazu, na Himalaji in v Andih, so vedno v zimah z bogatima snežnimi padavinami predstavljali plazovi največjo nevarnost za izkušene in odlično sestavljene ter dobro opremljene alpinistične odprave.

Vodnik lavinskega psa Miha Habjan – Mihol
s psom …
Foto: arhiv družine Kemperle
Tudi pri nas že v najzgodnejši zgodovini zasledimo katastrofalne plazove, ki so prizadejali prebivalcem in obiskovalcem Šar planine, Koraba, Prokletij, Prenja, Velebita, Kamniških planin, Karavank in Julijskih Alp. Že pred stodvajsetimi leti — leta 1852 — je snežni plaz na Ratečah zasul tri posestnike. Pozneje z naglim razvojem množičnega planinstva so bili gorniki, smučarji in alpinisti čestokrat življenjsko ogroženi zaradi plazov. Znane so tudi lavinske katastrofe leta 1937 pod Storžičem, na Djeravici v Prokletijah in v novejšem času na Lipnici, na Inkretu pod Korošico, pod Brano, na Vršiču in povsod tam, kjer se običajno zbira več ljudi.
Ogromne snežne gmote v debelih zimah neusmiljeno uničujejo gozdove, planinske postojanke in planšarske stanove po gorah.
Letošnja zima nas je kmalu opozorila na nevarnosti zasneženih in v led vkovanih gora. Razen snežnih plazov so nevarni tudi snežni meteži, potuhnjene megle in ledeni mraz. Ljudje pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. Vendar premnogokrat pozabljamo, da je mnogo lažje planinske nesreče preprečevati, kot pa reševali lažje, težje ali celo smrtno ponesrečene gornike. Lastno znanje in lastna previdnost sta nam pri tem najboljši pripomoček. Uspehov ne moremo izsiljevati z objestno domišljavostjo in mladostno neizkušenostjo, ki samo izziva nevarnost.
Naša GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA je v cilju popolnosti in sodobnosti že pred leti začela uvajati v svoj sestav razen sposobnih in požrtvovalnih gorskih reševalcev tudi lastnike lavinskih psov. Dobro izvežbani lavinski psi so v primeru plazov najboljši sodelavci gorskim reševalcem. To so psi dokazali že na številnih primerih: leta 1956 v Mavrovem, na Bjelašnici in pod Ljubeljem. Za sedaj pa imajo takšne pse samo na Jesenicah. Po zgledu na Jeseničane bi tudi drugod morali začeti poučevati lavinske pse, ki jih rabijo požrtvovalni reševalci. Dobro izvežbane lavinske pse bi morale imeti tudi planinske postojanke, ki so odprte in oskrbovane pozimi. Take lavinske pse bi morali vzdrževati v zimskošportnih središčih na Krvavcu, na Veliki Planini, na Korošici, Jezerskem, na Velem polju, na Komni, na Voglu in na Vršiču, kjer smo v zadnjih letih imeli priliko zabeležiti lavinske nesreče in se zadržuje več smučarjev in planincev.