Polet, 13. januar 1963
Toni Hiebeler
MOŠTVO
Sestaviti pravilno moštvo je bilo zelo težko, kajti potrebni so bili številni pogoji. Alpinisti, ki so dovolj pogumni, da se navdušijo za tak podvig, so navadno trmasti. Končno je bilo treba računati, da se vzpon, ne da bi doživeli resnejših presenečenj, ne da premagati zgolj z obvladanjem tehničnih težav. Brezpogojno tovarištvo, toplo človeško razumevanje in pripravljenost na medsebojno požrtvovalnost so morale biti osnova, da bi se lahko z vso silo in zaupanjem spoprijeli z alpinističnimi problemi v steni.
Že od samega začetka sem računal z navezo štirih. Štirje možje in štiri trme. Gotovo ima tudi naveza dveh upe na uspeh in bi nedvomno potrebovala manj časa, toda na račun zanesljivosti za to nisem bil navdušen. Naveza, ki jo sestavljajo štirje možje ima pri premagovanju težavnih in subjektivno nevarnih področij v steni vedno največje možnosti varovanja: pleza le eden, ki ga varujejo njegovi trije tovariši in sicer tako, da so v posebno dvomljivem položaju trije, ki varujejo razdeljeni na tri različna varovališča (z lednimi in navadnimi klini). Bolje en dan dlje v steni, sem mislil, zato pa najmanjša možnost padca za celotno moštvo.
Najti tako moštvo se mi je zdelo mnogo težavneje kot preplezati steno. S tem pa ni rečeno, da ni dovolj mladih plezalcev, ki bi si upali storiti tak podvig. Hotel sem v enaki vrednosti upoštevati plezalske sposobnosti kakor tudi človeške vrednosti.
Spomladi 1960, ko so se akti »Eigerjeva stena pozimi« — tako piše z rdečo tiskanimi črkami na teh spisih — že zaznavno povečali, sem našel v petindvajsetletnem Monakovčanu, Wernerju Grossu, dragocenega človeka in prvovrstnega planinca. Werner Gross izhaja, kakor drugi številni uspešni alpinisti, iz trde šole peščenih gora Labe in se je v nekaj letih razvil v mojstra v ledu. Za seboj je imel velike ponovitve: Aletschorn — direktna severna stena, Dent d’Herens — severna stena, prvi zimski vzpon čez severno steno Piz Roseg v Bernini itd.
Naše dejansko planinsko seznanjenje naj bi bilo v proslulem 1400 metrov visokem ledenem žlebu severne stene Ortlerja. Temu seznanjenju, kateremu predhodi nekaj skupnih plezarij, se je posrečilo in bilo spremljano s čudovitim primerom: Bavarčana Toni Kinshofer iz Bad Wiesseeja in Anderl Mannhardt iz Rottach-Egerna sta si zastavila isti binkoštni cilj in skupno z nama preplezala ledeni žleb. Oba sem že dve leti poznal kot izredna plezalca v kopni skali, katerima so se posrečili veliki podvigi v Vzhodnih Alpah. Sedaj pa sta pokazala očitno znanje. Kinshofer, rojen 1943 in po poklicu mizar in Mannhardt kot delavec na žagi, star tokrat dvajset let, sta skromna fanta, ki se nista nikoli bahala s svojimi uspehi. V tveganih položajih sem ju videl mirna in vedno pripravljena pomagati.
Štirinajst dni zatem sem pisal Kinshoferju in Mannhardtu in jima zastavil vprašanje, ali bi hotela sodelovati. Bila sta za to! Z navdušenjem, ki ga imajo le mladi, navdušeni alpinisti.
Moštvo je bilo nared.
Obe navezi sta se domenili za skrben trening v težavnih vzponih v Zahodnih Alpah.
Že junija sva bila z Wernerjem Grossem v Berneroberlandu: 900 metrov visoka direktna severozahodna stena Ebnefluh, čudovita ledena stena, ki sva jo brez težav preplezala. Potem, med počitnicami, je prišel nad nas velik udarec: v direktni severni steni zahodnega vrha Lyskamma naju je presenetil strahovit snežni vihar in naju sredi gladke, ledene stene prisilil na bivak. To je bila najhujša noč v mojem življenju. Werner Gross je utrpel na nogah zmrzline druge stopnje. Prsti na moji desni nogi so bili štiri tedne v nevarnosti, da bi jih morali celo amputirati. Na plezalski trening ni bilo več misliti…
Tudi Kinshofer in Mannhardt, ki sta bila v skupini Montblanca, sta se borila s slabim vremenom. Posrečil se jima je orjaški jugozahodni steber Petit Druja.
K vsej nesreči si je Werner Gross vtepel v glavo, da se bo takoj po dopustu poročil, s čimer se je naš cilj odmaknil v veliko daljavo. Malo kasneje sem se moral s težkim srcem odpovedati soudeležbo Wernerja Grossa. Njegova življenjska pot ga je vodila v Kolumbijo, v domovino njegove mlade žene. Ljubezen je bila močnejša od Eigerjeve stene!
Šele konec septembra sem lahko ponovno nosil čevlje. Ob priložnosti tedna v Gesausu, velikega srečanja planincev, sem se sešel z danes 27-letnim Walterjem Almbergerjem iz Eisenerza (Štajerska). Nekaj let sem že sledil njegovemu planinskemu udejstvovanju. Pomembne ponovitve v suhi skali, težavni prvenstveni vzponi in omembe vredni vzponi v Kavkazu, so zaznamovani v njegovem zelo obsežnem seznamu vzponov. Končno sem tudi vedel, da je se je Almberg avgusta 1960 pri zelo slabih vremenskih pogojih s soplezalcem boril v severni steni Matterhorna. Trd človek s sončnim značajem, ki se mu je lahko zaupalo. Ponovno smo bili štirje in ponovno sem lahko zaupal.
Vprašanje, ali ne bi bilo bolje, če bi imeli s seboj tovariša, ki je poznal steno s poletja, je bilo na dlani. Toda ravno tega nisem maral, ker sicer stena ne bi bila več popolnoma neznana.
PRIPRAVE
Novembra 1960 je dopisovanje med Eisenerzom (Almberg), Bad Wiesseejem (Kinshofer), Rottach-Egernom (Mannhardt) in glavnim središčem Eigerjeve severne stene, v Monakovem — Reitmorstrasse 21, močno naraslo. Telefonski računi so iz meseca v mesec v zaskrbljeno velikem številu romali v hišo. Moja redakcijska sodelavka, ki je bila o vsem na tekočem, je pisala mojim tovarišem vse od prve do zadnje Eigerjeve okrožnice — vse se je bolj ali manj vrtelo okoli treh glavnih problemov:
— bivaki,
— prehrana,
—možnosti umika.
Do jeseni sem imel v gorah skupno osemintrideset bivakov, sedem od teh pozimi. Po skrbnem študiju Eigerjeve severne stene, ne da bi imel izdelan razčlenjen načrt vzpona, sem računal s pet do osem bivaki in s temperaturami med — 20 do — 30 stopinj Celzija. Pri normalnih vzponih, ki jih je možno opraviti z največ dva do tri bivaki, je dosedanja oprema za bivak (puhasti jopič iz nepremočljivega blaga, puhasti čevlji in za vsako navezo po ena bivak vreča iz prešitega perlona) popolnoma zadostovala. Jasno, da je v hudem mrazu obupno zmrzovalo, kar je zmanjševalo našo zmogljivost, ni pa imelo resnejših posledic. Vedeli smo namreč, da bi vrh lahko dosegli v enem ali dveh dneh in je bilo treba tako dolgo vzdržati. To je bilo negotovo in zato nismo mogli točno računati, kajti vsakdo je vedel, da stena tudi zadnji dan terja vse moči — in to po petih ali celo šestih prečutih nočeh!
Gotovo je: če bi imeli možnost, telesno in psihično ostati nespremenjeni, ali se celo odpočiti, bi bili kos tudi zadnjim težavam v zgornjem delu stene. Končno smo morali računati tudi s snežnimi viharji. Ob normalnih snežnih padavinah in vetru je lahko vedno sestopiti, toda v viharju ni mogoče misliti niti na vzpon niti na umik; morali bi v steni počakati na lepo vreme.
Himalajska oprema? Na to sem seveda mislil; v stik sem stopil tudi s strokovno zvezo za perlonsko blago. Na poskušnjo sem prejel puhasto opremo iz perlona, ki jo je v Karakorumu imel s seboj Tirolec Hias Rebitsch in se sestoji iz vreče za noge, segajoče do kolkov in puhastega jopiča, pripetega na vrečo za noge.
Ob dolgem zimskem prečenju glavnega grebena Karwendla, v božičnem tednu, sem v spremstvu Kinshoferja in Mannhardta zbiral nadaljnje izkušnje. Po dveh bivakih pri —14 in —17 stopinj Celzija je bila garnitura trda in nerabna. Pokazala se je v celo slabšem stanju, kakor obe normalni spalni vreči. Pri tem pa nismo preživeli celo noč v vreči za bivak; naši dihalni organi so bili na prostem in zaradi tega se je na notranji strani vreče lahko naredila le relativno majhna količina ledene skorje. Tretji bivak v tej opremi bi bil zelo neprijeten. V Himalaji in Karakorumu, kjer je specialna oprema dokazala svoje vrline, je to drugače: noči so večinoma preživijo v šotorih, tako da puhasta obleka ne pride v direkten stik z mokrimi notranjimi stenami šotora (če ni dvojnih šotorov).
