zaščitimo naravo
Nadaljevanje prispevka, poziva …: Ustavimo nepremišljeno »sanacijo« v Kamniški Beli (dodana so že prispela obvestila in pojasnila)
Med Seidlovim gozdom in današnjo krajino …
Ko danes odpremo Seidlovo knjigo Kamniške in Savinjske Alpe, se pred nami razgrne svet (kot, ko kliknete na video), ki ga skoraj ni več. Svet, kjer je (nekoč) bukov gozd stal kot »orjaško stebrovje, prekrito z živim zelenim obokom«, kjer je razgledan človek stopal po mehki stelji, kjer je bil gozd prostor tišine, sence in skrivnostne lepote. Svet, v katerem je človek še vedno čutil, da je gost — ne gospodar.
Dobro stoletje pozneje je ta podoba skoraj utopija.
Danes se pohodnik pogosto ne sprehaja več po »kolovozni poti ob Bistrici«, temveč po široki gozdni vlaki, ki jo je gozdar — pod pritiskom lastnika, ekonomike in subvencij — razpeljal čez pobočje kot brazdo. Namesto valovanja bukovih krošenj se pred njim odpre goličava, kjer je nekoč stal gozd. Namesto prastarih bukev, ki so nekoč nosile senco, pile in v ustaljenem ritmu oddajale vlago, danes raste širna planjava leske, pionirske vrste, ki zapolni praznino, ko gozd izgine.
In gozdar je zadovoljen.
Ker je prostor »urejen«.
Ker je les »izkoriščen«.
Ker je vlaka »dostopna«.
Ker je nastalo veliko prostora za glamping in morda za še večje, plačljivo parkirišče.
Toda krajina je osiromašena. Kar pa seveda paše tudi turistu, ki želi za svojim sebkom odtis gore.
Bukev, ki je bila nekoč kraljica teh pobočij, je na mnogih mestih izginila. Ne zaradi narave, temveč zaradi človeka, ki je v stoletju med Seidlom in nami spremenil svoj odnos do gozda: iz občudovanja v proizvodnjo, iz spoštovanja v izkoriščanje, iz tišine v hrup motornih žag in traktorjev.
Seidl je pisal o gozdu kot o svetišču.
Danes je gozd pogosto industrijska delavnica.
Seidl je opisoval »miren somrak, ki ga le tu in tam prebode val sončnih žarkov«.
Danes ta somrak prekinjajo kolesnice, odtisi goseničarjev, odprte jase, ki niso nastale zaradi vetra, temveč zaradi ekonomike.
Seidl je občudoval »valovje zaokroženih bukovih vrhov«.
Danes se to valovje pogosto konča v ostri liniji sečnje, kjer se krajina prelomi kot pretrgan list.
In vendar — prav zato je Seidl danes tako dragocen.
Ne kot nostalgija, temveč kot opomin, kako hitro lahko izgine nekaj, kar se nam je zdelo samoumevno.
Bukovi gozdovi niso izumrli povsod. A tam, kjer so, jih ni nadomestila nova divjina, temveč monokultura leske, zaraščanje, erozija, razpršene vlake, ki se križajo na vsakih deset metrov. Krajina, ki je izgubila svojo strukturo, svoj ritem, svojo dušo.
Morda je čas, da se vprašamo: Ali je znanost, ki ji je pripadal Seidl, res tako (pod)kupljiva. Je »stroka« res le orodje? Ali želimo, da Seidl ostane le spomin?
Ali pa lahko v njegovem opisu prepoznamo vrednote, ki jih je vredno ohraniti?
Gozd ni le surovina.
Je varovalni prostor, ki oblikuje našo pokrajino, našo klimo, našo identiteto.
In če smo ga v stoletju izgubili, ga lahko v naslednjem — če bomo hoteli — tudi povrnemo. Zahteva(j)mo takojšnjo sečnjo leske, sadnjo bukve in zasipanje vlak-hudournikov. Na stroške lastnika in »stroke«. Zahteva(j)mo takojšnje vnovično izobraževanje stroke s »pravimi učbeniki«, sekiro, znojem in konjem ter popolno prepoved spreja. Zahteva(j)mo popolno vzpostavitev Koželjeve poti, da bodo lahko turisti iz Kamnika (od tam kjer jih vabijo), kjer bodo parkirali svojo pločevino, hodili v ponovno prekrasen svet …
PN
V nadaljevanju je posodobljen (da ga bodo razumeli tudi nekaj mlajši in tisti iz zavoda za varovanje narave, …) odlomek iz knjige Kamniške in Savinjske Alpe, njih zgradba in lice. Poljuden geološki in krajinski opis. Spisal Ferdinand Seidl, izdala Matica Slovenska l. g. 1907 …
Rastlinska odeja Kamniško-Savinjski Alp … Južna pobočja Savinjskih Alp – v osrednji skupini od Olševka do Žage v Črni dolini (glej rastjepisni zemljevid) ter pobočja doline Kamniške Bistrice in njenih stranskih dolin – prekrivajo čudoviti bukovi gozdovi. Tako kot drugod v Alpah tudi tu bukev daje prednost prisojnim in zavetnim legam. Ponekod, zlasti v zgornjem delu Bistriške doline, še vedno stojijo prastara, mogočna drevesa z več kot meter debelimi debli. Izjemni bukovi gozdovi rastejo tudi v sklepih severnih dolin: v Robanovem kotu, Logarski dolini, Matkovem kotu, Belski ter obeh Jezerskih kot(l)inah.
Bukev je eno najlepših listnatih dreves naših gozdov. Star bukov gozd deluje kot orjaško stebrovje, prekrito z živim zelenim obokom – pravo naravno svetišče. Sočno zeleni listi na vrhovih, ki se tresejo v lahnem vetru, se zlivajo v gosto streho. Pod njo vlada hladna, vlažna senca, prežeta z mirnim somrakom, ki ga le tu in tam prebode snop sončnih žarkov. Ni čudno, da ima dolina Kamniške Bistrice toliko obiskovalcev – med drugim zaradi privlačne moči njenih neizmernih bukovih gozdov. Ko hodimo ob Bistrici po kolovozni poti, se med drevjem odpirajo prijazne vrzeli, ki razkrivajo gosto porasla nasprotna pobočja, valovanje zaokroženih bukovih vrhov in vmesne lise sivega apnenčastega pečevja. Kjer se pogled razširi, se pred nami razgrne očarljiva slika: iz zelenega ospredja se visoko pod modrino neba dvigajo beli vrhovi Grintavca, Skute, Brane in Grebena.
Košati bukovi vrhovi prestrezajo svetlobo tem bolj, čim bolj se zapirajo drug k drugemu. Zato se pod njimi razvije le malo drugega rastja. Tla prekriva debela plast počasi trohnečega listja, ki zašumi pod korakom. Najlepši je bukov gozd spomladi. Kratke tedne, ko se listi šele prebujajo iz popkov, izkoristijo številne zelnate rastline in tiste, ki prezimujejo s čebulicami ali korenikami. Hitro ozelenijo, razprejo cvetje in opravijo svoj letni krog, še preden jih bukova senca znova zagrne. Takrat je gozd odet v pester pomladni nakit: množice belih zvončkov, rumeni jegliči, jasnomodri cvetovi dvolistnega čebulčka (Scilla bifolia), pljučnik (Pulmonaria officinalis), vijolice, modre zvezdice jetrnika (Anemone hepatica) in druge cvetlice. Ko bukev ozeleni, ta nežni okras izgine. Vztrajajo le rastline, ki so se prilagodile senci – zajčja deteljica (Oxalis acetosella), dišeča perla (Asperula odorata) in druge. Tla pokrijejo mehke blazine mahov, po gladkih bukovih deblih pa se naselijo temni lišaji. Jeseni gozd oživijo še gobe, ko veter že raznaša rumene liste z vrhov.
Na vzhodnih, vetru bolj izpostavljenih pobočjih osrednje skupine Savinjskih Alp bukov gozd zamenjajo smrekovi. Že od daleč jih prepoznamo po temnozeleni barvi in vitkih, stožčastih vrhovih. Po strmih pobočjih so redkejši, zato se med njimi razvije bogato grmovje in pritalno rastje. Tla prekrivajo mahovi, nad njimi pa gosto vresje (Erica carnea), ki spomladi obarva pobočja v nežno rdečkasto barvo. Na rodovitnejših tleh prevladuje borovničevje (Vaccinium myrtillus) in brusničevje (Vaccinium vitis-idaea), ki s svojimi rdečimi jagodami poživljata gozd. Tu in tam se dvigne lilasti cvet zlatoklasa (Lilium martagon), ob njem pa temnomodra orlica (Aquilegia nigricans) s svojimi gotsko oblikovanimi ostrogami. Med smrekami rastejo še orhideje, jesenski svišč (Gentiana asclepiadea), rumena kadulja (Salvia glutinosa), astrancije (Astrantia carniolica, A. major) in druge cvetlice. Višje se pojavi grmovje: gorski šipek (Rosa pendulina), glog, mokovec (Sorbus aria) in brin. Po grmovju se vzpenja modrocvetna gorska srobotica (Clematis alpina). S smrekovih vej visijo bradovci (Usnea barbata). Med smrekami rastejo tudi macesni, jelke, javorji, nižje pa borovci, ki še povečajo pestrost gozda.
Macesen ima rad skrilava tla in na severnih pobočjih tvori celo samostojne gozdove. Njegov rahel, prosojen vrh s sočno zelenimi šopi iglic ustvarja svetle gaje brez grmovja, kjer tla prekriva gosta trata – kot naravni travnik.
Severna stran Savinjskih Alp in pobočja Kokrske doline prekrivajo obsežni mešani gozdovi, v katerih prevladujejo smreka, macesen in bukev. Cemprin (Pinus cembra) je že izginil, tisa pa je redkost (npr. v Suhem dolu nad Solčavo). V višjih legah bukev ne uspeva več, zato prevlada igličevje, ki tvori zgornji pas gozda. Mešani gozd je dom izjemno raznolikega rastlinstva. Odpadlo listje ne pokriva tal tako gosto kot v bukovem gozdu, zato hitreje razpade in tvori bogato plast črne prsti. Drevesni vrhovi prepuščajo več svetlobe, zato se tu razvije tako sencoljubno rastje kot rastline iglastih gozdov, pa tudi številne druge vrste. Po strmih, težko dostopnih predelih, kamor sekira še ni segla, stojijo pravi pragozdovi.
Lesni zakladi so še vedno slabo izkoriščeni. Le ponekod je gozd popolnoma izsekan. Na takih posekah se hitro razraste vrbovec (Chamaenerion angustifolium) in druge cvetlice, a v boju za prostor kmalu prevladajo mlada drevesa – razen tam, kjer se razbohoti siva jelša (Alnus incana), ki lahko trajno prevzame oblast.
Človek poseke pogosto uporablja za pašnike, v nižjih legah pa za domove, polja in senožeti. V gozdnem pasu so naselja raztresena po dolinah – v vaseh, zaselkih in samotnih kmetijah, gosteje v predgorju, zlasti tam, kjer je geološka podlaga ugodna (Šenturška gora, Štefanja vas). Po oddaljenih gorskih pobočjih, predvsem prisojnih, so le še majhni zaselki in samotne kmetije, npr. v zgornji Kokrski in Savinjski dolini ter njihovih stranskih odsekih. Okoli Solčave, v Logarski dolini in Matkovem kotu so kmetije v povprečni višini okoli 850 m. Najvišje ležeče kmetije so Matko (1200 m), Planinšek nad Lučami (1087 m), Štajerski Rak (1050 m) in Rekar v dolini Lomščice nad Tržičem (1020 m).
Nad 800 metri poljedelstvo daje le skromen pridelek. Prebivalci se zato bolj posvečajo živinoreji in izkoriščanju gozdov. Največjo vrednost imajo senožeti v dolinah. Najlepši travniki pa so v široki kotlini Gornjejezerskega, na prostoru nekdanjega jezera. Junija so te trate na vrhuncu rasti: med visoko, bujno travo se razcveti množica pisanega cvetja …
Nadaljevanje sledi …
