Pogledi na trenutno dogajanje vse bolj množičnega (pod)gorskega turizma so vse bolj analitični, a …
Umberto Baldo je v svojem dokaj odmevnem zapisu o »montagna dei cafoni« izrekel nekaj, kar se v Alpah že dolgo tiho govori: da se je odnos do gora spremenil do te mere, da jih mnogi ne doživljajo več kot prostor, temveč kot izdelek. Kot kuliso, ki jo je treba posneti, pojesti, osvojiti, potrošiti. In da je ta sprememba tako globoka, da je postala kulturni problem, ne več zgolj turistični. Je to tisto, kar so pri Evropski komisiji mislili s skladom za okrevanje? Brezmejna idiokracija in dokončna podreditev ljudi sistemu.
Baldo izhaja iz preprostega kontrasta. Nekoč je bila gora kraj tišine: korakov po snegu, vonja po borovcih, vetra na sedlu, tistega trenutka, ko se človek po urah vzpona znajde pred steno in razume, kako majhen je. Danes je gora kraj, kjer se išče signal, Wi‑Fi, kjer se išče kader, kjer se išče »nekaj za Instagram«. Panorama ni več cilj, temveč ozadje. Doživetje ni več izkušnja, temveč vsebina.
Najbolj grotesken primer je Val di Fassa, kjer se je pred Rifugio Friedrich August oblikovala kolona ljudi, ki so se povzpeli na 2300 metrov zato, da bi pojedli bombolon (popularen krof). Ne zaradi Sassolunga, ne zaradi poti, ne zaradi dneva v gorah – zaradi sladice, ki je postala viralna. Baldo v tem vidi simptom: algoritmi soustvarjajo nove romarske poti, kjer se ljudje zbirajo ne zaradi kraja, temveč zaradi fotografije kraja. Gora postane kulisa, človek pa statist v lastnem posnetku.
Drugod je stvar manj komična. V Cortini je moral župan izdati odlok, ki odraslim razlaga, da se ne prenočuje na stopnicah cerkve, da se ne bivakira pred pokopališčem, da se ne razgrinja spalnih vreč v središču mesta. Baldo to razume kot poraz osnovne vzgoje: ko je treba napisati zakon, da bi ljudem povedali, da stopnice cerkve niso jedilnica, je nekaj v družbi globoko narobe.
Najbolj resno pa je stanje v Chamonixu, kjer se je problem bivakiranja razvil v vprašanje javnega zdravja. Zaradi množičnih divjih taborov v bližini visokogorskih koč so se pojavile skrbi glede onesnaženja vodnih zajetij z odpadki in človeškimi iztrebki. Občina je morala uvesti barvne cone, v rdečih je bivak prepovedan, v rumenih strogo reguliran. Bivakirajoči morajo uporabljati stranišča koč – ne travnikov, ne izvirov, ne grmovja. Baldo poudari absurd: da je treba v letu 2026 v uradni odlok zapisati, da se v gorah uporablja stranišče.
V vseh teh primerih vidi isti vzorec. Gora je postala izdelek, ki ga je treba konzumirati. Ko se kraj spremeni v produkt, se človek začne obnašati kot potrošnik: če želi bombolon, čaka v vrsti; če želi fotografijo, stopi na rob; če želi spati, postavi šotor; če ga tišči, pusti sled. In potem objavi fotografijo z napisom »Gora me uči spoštovanja narave«.
Baldo opozarja, da to ni več zgolj overtourism – preveliko število ljudi. To je izguba razumevanja prostora. Gora ni Disneyland, ni festival, ni kulisa. Je krhek svet, ki zahteva spoštovanje. In če ga človek ne zmore, ga mora nadomestiti občina: z odloki, z globami, z prepovedmi, z regulacijami, ki bi morale biti odveč.
Njegova misel je preprosta, a ostra: gora ne potrebuje, da jo imajo vsi radi. Potrebuje, da jo vsaj nekateri spoštujejo. In da tisti, ki se vanjo podajo, ne pozabijo doma – skupaj z nahrbtnikom – tudi osnovne človeške kulture …
