Kako so včasih pisali in kako danes gorski reševalci objavljajo (predvsem na družabnih omrežjih) o svojih posredovanjih? – Poskus analize nekega časa in tona? – So splošne družabne objave zelo dvorezen meč – predvsem takrat, ko pride do »zajeba«?
Gorsko reševanje v javnem prostoru
Gorsko reševanje se danes ne dogaja več samo na terenu, temveč tudi v javnem prostoru, na družabnih omrežjih, kjer se oblikuje podoba reševalcev, gora, nesreč in »brezplačnih zračnih prevozov« nepoškodovanih, ki v dolinah (seveda) niso upravičeni do prevozov z vozili nujne medicinske pomoči. Gre tudi za prilagajanje novemu obdobju – času komunikacije po akciji, ko se mora reševalec odločiti, ali ne bo pisal (profesionalci javnih objav na družabnih omrežjih praviloma ne pišejo) ali pa bo pisal kritično, analitično, poučno, vzgojno, populistično ali realno.
Izstop iz PZS in vstop v državni sistem
Gorski reševalci so pred dvema desetletjema »izstopili« iz svoje dolgoletne matice – Planinske zveze Slovenije (ohranili za njih značilne intergeneracijske procese, tudi vsakdanja vožnja s službeni bife) – in se popolnoma vključili v sistem (kar pre)dobro financiranega državnega reševanja (sistem ima v naslovu tudi zaščito, ki pa si jo vsak razlaga po svoje). S tem so postali javne figure, ki pa – za razliko od zdravstvenih delavcev – nimajo podobnega etičnega kodeksa in tudi niso povsem podvrženi omejitvam, ki izhajajo iz varovanja podatkov. Tako lahko poročajo o svojem poslanstvu (po Lovšinu najvišje med vsemi planinskimi in alpinističnimi kvalifikacijami, tudi daleč pred gorskimi vodniki).
Njihov nabor nalog se je z vstopom v sistem zaščite in reševanja ter pojavom prekomernega turizma in adrenalinskih dejavnosti še izdatno razširil (delovanje v okviru civilne zaščite je bilo nekoč zgolj simbolično). Zato lahko sledimo njihovim objavam (deliti jih po novem ne smemo kar tako), ki jih ne berejo več samo kolegi in planinci, temveč tudi tisti, ki v gore ne hodijo.
Na eni strani poročila in tedenske povzetke na družabnih omrežjih pišejo nereševalci – strokovni sodelavci GRZS.
Na društvenih profilih pa so za poročanje najbrž zadolžene osebe »nežnejšega spola«. Vse te objave so v času, ko le še malokoga zanima dejanskost, dvojne: poročila o dogodkih in komunikacijski akt, ki oblikuje javno mnenje o gorah, tveganju, odgovornosti in solidarnosti.
V času, ko algoritmi (izdatno) nagrajujejo čustva, tragedije in humor, se reševalci znajdejo med dvema skrajnostma: iskrenostjo in iskanjem všečkov.
Ton pisanja – med empatijo in spektaklom
Zapis reševalke (reševalca) je pogosto uravnotežen: ne dramatizira, ne moralizira, ne išče senzacije, ohranja človeško toplino in spoštovanje do vseh vpletenih. To je realističen ton, ki se izogiba populizmu. A v digitalnem okolju, kjer prevladujejo kratki, čustveni odzivi, tak zapis ne bo nujno »viral«. Če bi želela (želel) več všečkov, bi morala poudariti dramo, junaštvo ali humor – kar pa bi hitro zdrsnilo v neetično estetizacijo nesreče.
Kritično, poučno in populistično
Najbolj zdrava smer objave je kritično‑poučna: razložiti okoliščine, ločiti med nesrečo (nepredviden dogodek, zelo hude poškodbe, smrt) in nezgodo (posledica napake, slabe odločitve, nepripravljenosti, pomanjkljive opreme, precenjevanja ali podcenjevanja). Opozoriti je treba tudi na stanja, ki niso ne eno ne drugo – obnemoglost, bolezen, strah pred nevihto.
S tem reševalci izobražujejo, ne obsojajo. Objava postane vzor komunikacije, ne tekmovanje v (nujnih) všečkih.
Vzgojna funkcija
Vsaka objava je tudi preventivna lekcija. Če reševalka ali reševalec razloži, zakaj je nekdo zbolel na Planiki ali zakaj je helikopter rešil pohodnico z zvitim gležnjem, bralec razume, da posredovanje ni »kaznovanje«, temveč posledica okoliščin, ki jih lahko preprečimo (če smo bolni, ne gremo v gore; primerna obutev ščiti gležnje). Tak ton krepi zaupanje in spoštovanje – ne le do reševalcev, temveč do gora.
Realnost in odgovornost
Na družbenih omrežjih je skušnjava velika: objaviti fotografijo helikopterja, dramatičen opis, »akcijo dneva«. A resnična moč reševalcev je v verodostojnosti. Če pišejo realno, brez olepševanja, brez tekmovanja v junaštvu, postanejo glas razuma v svetu, ki se hitro vznemiri in hitro pozabi.
Etika poročanja – zgodovinski opomin
Ko je slovensko gorsko reševanje dobilo prve spletne strani, so organizirali učno delavnico o pisanju in poročanju. Če spomin ne vara, je tudi Marjeta Keršič Svetel (najbrž tudi po bogatih izkušnjah njenega očeta, ki je nekajkrat podrobno analiziral zelo hude nesreče in si s tem nakopal srd in trajno neprijateljstvo) poskušala prikazati, kako je z etiko in njenim odnosom do resnice.
Od takrat se je marsikaj spremenilo. Nekdaj zelo živa stran je po prenovah zamrla, zadeve pa so se preselile na družabna omrežja (predvsem tista zasedena z malo starejšo populacijo), ki imajo povsem drugačna pravila. Večkrat se na s. straneh pojavi osmrtnica, podobna tistim s pogrebnih podjetij – brez življenjepisa, brez občutka za človeka. Pogreša se Zlod(e)jeve in podobne zapise itd. (V tem kratkem pregledu niso zajete knjige in poročila o nesrečah – ne posredovanjih v primerih nepoškodovanih, ker jih pač takrat skorajda ni bilo in so sodoben pojav, ki so se včasih letno objavljale v Planinskem vestniku.
Sklep
Vsak čas zahteva, da reševalci postanejo komunikatorji etike: (če že) pišejo kritično, a spoštljivo; poučno, a brez moraliziranja; realno, a z občutkom za človeško zgodbo. Prav je, da »poročevalci« vedo, da so njihove današnje aktivnosti po zahtevnosti daleč od nekdanjih večdnevnih stenskih reševanj, iskanj, prenosov, ki so jih gorski reševalci opravljali zgolj in le peš. V takšnem kontekstu so stvari povsem drugačne. Nekoč se ni toliko pisalo o rasti števila reševanj, kot danes o rasti števila posredovanj. Smrtne nesreče v samih gorah pa so bile številčnejše, kot danes v od vsepovsod zajetih podatkih. Pomembno bi bilo, da bi si (vendarle) zadali cilj »nič«.
Všečki niso cilj, temveč stranski učinek zaupanja. Ko bralec začuti, da zapis ne išče pozornosti, temveč razumevanje, se odzove z nečim več kot s klikom – s spoštovanjem. Prav želimo si tudi, da bi vsaj dobili odgovor, ali bo predsednik nove Komisije za plazove (sploh) odpisal na intervjujska vprašanja ali ne, …
BŠ
