Planinskemu vestniku v pojasnilo
Jutro, 20. februar 1937
Iz ocene priobčene pod naslovom »Rod. Badjura, Kleiner fuhrer durch Sloweninen (II. izdaja) v »Planinskem Vestniku« 1936 10—11, str. 375 je razvidno, da uredništvu »Planinskega Vestnika« ni všeč, ker pišem nekatera krajevna imena druače nego drugi, pa me zato opominja in svetuje, da »ne kaže izpreminjati kar je že udomačeno«.
Ne spadam v vrsto ljudi, ki se jim ne da nič dopovedati. Sem dovzeten za popravke m nasvete in jih prav rad upoštevam. Zdaj pa moram pripomniti, da si gori navedenega nasveta ne morem vzeti k srcu ter načela »Quieta non movere« pri naših še neurejenih krajevnih imenih nikakor ne morem priznati.
Naša turistika je še mlada. V Jugoslavijo smo prinesli bore malo strokovnega turističnega slovstva, pa prav mnogo ljuhke v imenoslovju. Za to gradivo so se le redki zanimali, zemljevide so nam krojili nemški in drugi nagega jezika nevešči maperji in turisti, tujskoprornetnim ustanovam pa je bila od nekdaj ureditev našega imenoslovja devetindevetdeseta briga, zadeva, ki se lahko kar preskoči, da bo manj dela in stroškov.
In tako do danes še nimamo nobenega končnoveljavnega pravilnika, celotnega krajevnega imenika, pač pa vse polno udomačenih grdih napak, dočim so ostala premnoga pristna domača naša krajevna imena prezrta, omalovaževana ali pa sploh neznana.
Če je kaj udomačeno, iz tega še davno ne sledi, da je to tudi pravilno in da se moramo tega držati za večno. Temu nasprotno menim: karkoli doženemo, da ni prav in ni naše, proč s tem, pa četudi bi bilo že udomačeno. Udomačena, stara napaka je in ostane greh ter ne more in ne sme biti taka zastaranost ali naša razvada, zanikrnost ali brezbrižnost nikoli kaka olajševalna okolnost ali povod, da bi še vnaprej redili napako in grešili venomer in vedoma dalje.
Ta bi bila pa lepa, da ne bi smeli ničesar več popraviti in izboljšati, če smo se uverili, da to in ono ni prav! Kam pa bi prišli na pr. v medicini, tehniki in gospodarstvu, ako bi se držali takih načel?
Jermanova vrata je pravilno prvotno pristno domače ime za prelaz 1921 m severno nad Kamniško kočo med Brano in Planjavo. Nemci, ki na slovenskem ozemlju Jugoslavije nočejo upoštevati naših krajevnih imen, so si za ta prelaz po svoje prikrojili naziv Steinersattel, mi pa smo bili tako nespametni, da smo takemu početju dali svoj blagoslov s tem, da smo samovlastno skovano nemško ime prevedli na slovensko v Kamniško sedlo, pustili da se je ta napaka udomačila, prvotno svoje lepo ime pa smo zavrgli. In smo še danes tako nerazsodni, da to ne samo trpimo, nego se še celo upiramo, da bi prišlo staro slovensko ime Jermanova vrata do svoje pravice!
Na isti način, ko se nismo brigali za naša pristna krajevna imena med ljudstvom, ampak smo kar enostavno samo prevajali imena iz nemških zemljevidov in vodnikov ter vse »posedlili«, se je udomačilo vse polno drugih grdih napak, ki blesté danes na oficielnih rokah (ljudski izraz za naše »razpotne table«) SPD po naših gorah in dolinah kakor: Savinjsko sedlo, Jezersko sedlo, Pastirkovo sedlo, Bašelsko sedlo, Krma sedlo ozir. Krmsko sedlo, Mlinca sedlo, Podkorensko ozir. Korensko sedlo itd. itd.
In ta gnoj naj pustimo sedaj kar lepo pri miru? Tega ne kaže izpreminjati, samo zato, ker se je »udomačil« in pretežni večini naših turistov že nič več ne smrdi?
Babin zob je po mojem pravilnejša oblika nego Babji zob. Ime namreč ne izvira od kake babe t. j. stare žene, nego od Babe, boginje hudega vremena. V naših gorah, posebno v Savinjskih Alpah, se je ohranilo še mnogo takih lepih spominov na našo staroslovansko mitologijo pod imeni: Baba, Dedec, Mož. To so izraziti, posamič v viš štrleči kerovi, značilne ven moleče peči, lepi skalnati romantični kupi, ki se slikovito izvzemajo iz porastlih gozdnih rebri ali pečevitih goljav.
Res je, da govori danes vse vprek Babji zob, kar je pa gotovo spačeno iz Bab’n zob, zato nas to ne sme motiti. Koliko imen smo že spakedrali, popačili in jih še vedno izpakujemo v časopisih, posebno športni poročevalci in turisti, ki jim je »vse glih!« Samo nekaj primerov: Slatne zvržejo v Slatno, Jezerico v Jezerce, Reber ali Rebri v Rebro, Tamar v Tamarje, Lanež v Vajnaš, Jančje v Janče, Preval v Prevale alt Prevalo, Orličje v Orglice, Kamniški vrh v Kamelski vrh itd. itd.
Kakor pišemo Babno polje, Babna polica, Babna gorica, prav tako ni zame noben greh, ako rabim obliko Babin zob, držal se je bom, dokler ne dobim proti tej rabi kakega prav tehtnega razloga.
Naj navedem, kako mislijo o tej zadevi tudi drugi. Znani turistični pisatelj dr. Rud. Andrejka mi piše: »Pisava Babji zob, ki jo ima Costa, Reiseerinnerungen 1848. pa tudi Novice, ne sme motiti, ker se takrat ni dosti pazilo na pravo etimologijo. Iskal sem po Zvonovih in Dom in Svetih razpravo nekega našega slovničarja ali slovstvenika, ki se je spominjam, pa je nisem mogel najti. Tam je bilo pred kakimi 15— 20 leti prav obširno razpredeno, kako napačna je raba Babji zob, ker tropus ne izvira od babe, ampak od Babe, boginje hudega vremena. Spominjam se, da so mi v letih 1904—07 stari Blejci pravili, da prihaja od nebesne strani, kjer moli »Bab’n zob«, rada huda ura.
Škoda bi bilo, da bi namesto spomina na slovensko božanstvo pri vhodu v Bohinj nevedni in banavzični potomci postavili nelep tropus, spominjajoč na neestetsko čeljust stare babe z enim samim velikim zobom. Zato sem mnenja, naj se piše le Bab’n zob in ne Babji zob«.
Kranjski Storžec za goro 2132 m nad Preddvorom je pravilno ime, ne pa običajna pisava Kr. Storžič. Na to izgovarjavo (namreč Storžec) me je že pred leti opozoril pod to goro rojeni gimnazijski katehet profesor dr. Fran Perme. Tudi Valvasor v svoji knjigi »Ehre des Herzogtums Krain« (1689) ga že tako omenja kot »Storschez, ein Berg, so oberhalb Crainburg, gantz allein ligt …«
Glede koroških Storžičev, t. j. Koroškega ali Pristovškega (ne Pristovnikovega, kakor ga napačno navaja uredništvo Planinskega Vestnika) Storžiča (1759 m) in Storžiča v koroškem Remšniku (1259 m) bom še poizvedoval in se k temu naknadno še povrnem.
Kobansko. Končno še nekaj o dozdevni novotariji »Kobansko«, kolektivnem imenu za vse mejno pogorje med Dravogradom in Mariborom na levem bregu Drave. Uredništvo Planinskega Vestnika ne more razumeti, kako se je mogla vtihotapiti ta »barbaruša« za pošteni stari domači Kozjak, ko se vendar na vseh ostalih mestih govori le o Kozjaku in je pisatelj (sel. Badjura) sam izdal svojo lično in točno knjižico »Kozjakovo pogorje«».
Ime Kóbansko se meni ne zdi barbarsko. Ni ne »lapsus calami«, ne tiskovna pomota ter se ni vtihotapila prvič v mojem letos izdanem vodniku Kleiner Fuhrer durch Slowenien.
Prvič vidimo ime Kóbanci v našem slovstvu v »I. Pajekovih črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev«, potem v »Novicah«, l. 1934 pa že v mojem »Zimskem vodniku po Sloveniji«.
Osrednji odbor SPD je čutil potrebo, da navedeno moje s tolikim trudom in stroški opravljeno delo ignorira, zato mu Planinski Vestnik ni smel privoščiti niti ene vrstice, ko je omenjeni vodnik zagledal beli dan v Sloveniji in potemtakem seveda uredništvo Planinskega Vestnika tudi ni moglo vedeti, da smo ime Kobansko že l. 1934. uvedli v naše turistično slovstvo. Naziv Kobansko kot skupno ime smo nujno potrebovali. Navedel sem ga namenoma in ne pomotoma in sicer v sporazumu s prof. Fr. Bašom iz Maribora. Njegova zasluga je, da je otel to staro, domače geografsko ime. Da bi ga pa geograf Fr. Baš, čigar znanje zelo visoko čislam, polomil, tega ne verjamem. Da rešimo to zadevo, predlagam torej: dajte besedo prof. Bašu in naj nam v kaki prihodnji številki Planinskega Vestnika na kratko ali dolgo pove o tem svoje mnenje. Prav nobene škode ne bo, ako privošči Planinski Vestnik, ki je sicer tako zelo radodaren z razpravami o tujih krajinah, turistom po Jugoslaviji, da čujejo vsaj enkrat tudi nekaj o tej naši najbolj zapuščeni in zanemarjeni narodni fronti na Kobanskem.
Rudolf Badjura
